Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
O ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun
Danes pa prilika o ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun.
Gre pa tako.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Postavimo dogajanje: nekega dne sta šla minister in gospa ministrova na dopust. Na krajši oddih v hotel. In po nekaj dnevih sta iz hotela odšla, napolnjena z neskončno energijo spajev, sprehodov in ruskih bifejev. In pri tem bi ostalo, če bi novinarji, najbrž tisti režimske sorte, ne izbrskali podatka, da minister ni plačal hotela. Ko so ga novinarji na to opozorili, ga je nekaj tednov po bivanju sicer plačal, hotel pa mu je račun izdal z datumom, ki je nastopil šele nekaj dni po plačilu računa. In nekaj mesecev po dejanskem bivanju Skratka; nastala je strašanska kolobocija, še sploh, ker so ministra nekateri indici povezovali s korupcijskimi tveganji, saj je lastnik hotela soudeležen v sporu, nad katerim delno jurisdikcijo izvaja ministrov resor … Torej je zadnji trenutek, da vsaj v naši skromni oddaji poskušamo priti stvari do dna.
Najprej in na začetku; izjemno težko je zapustiti hotel, ne da bi ga človek plačal. V naši državi to v glavnem uspeva samo ministrom, v svetu pa še tem ne. Mnogo zakonodaj turistično urejenih držav neplačilo hotela razume kot resnejši prekršek, oziroma kar kriminalno dejanje, ki ga organi pregona vodijo v kategoriji prevar oziroma poslovnih goljufij. V teh okoljih zapustiti hotel brez plačila prinaša precej drastično, lahko tudi zaporno kazen.
Da pa je v sodobnem hotelirstvu tako težko ne plačati ali pa pozabiti plačati hotel, skrbijo sodobni rezervacijski sistemi, ki temeljijo na rezervaciji hotela s kreditno kartico. Se pravi, da če tudi gost namenoma ali iz pozabljivosti ne stori znamenitega "check outa" ali po naše "odjave", hotelska uprava v procesu bremeni njegovo kreditno kartico, ki jo je gost potreboval kot rezervacijsko garancijo, in je zadeva končana.
Kako je uspelo hotel zapustiti ministru, bo ostalo za vedno uganka, recimo le, da njegova pojasnila zvenijo neverjetno. Ali vsaj vzbujajo skrb.
Poglejmo kronski zagovor, ki ga minister poda z lahkoto zamaha roke ali skomiga z rameni, vse to z brezbrižnostjo, s katero otrok vrže kamen čez vodo …
"Bil je dogovorjen, oziroma so bili dogovorjeni, da mu račun pošljejo naknadno domov in da ga bo poravnal v udobju lastnega doma s pomočjo elektronskega bančništva … Nato pa mu je anonimna receptorka, ki je brezimna, kot so vse receptorke, ta račun pozabila poslati. On pa je tudi pozabil …"
Recimo, da kupimo tezo o pozabljivosti ministra. Malo je v zagovoru med vrsticami pojamral, da ga je skrb za državo, pritisk na delovnem mestu, se pravi zahtevnost dela za javno dobro, za blaginjo in prosperiteto vseh nas, tolikanj okupirala, da se enostavno ni imel časa ukvarjati z banalnostmi, kot je plačilo hotelskega računa …
Ampak iz mnogih izkušenj z luknjičastim spominom lahko kvalificirano zatrdimo dvoje: "pozabljivost deluje v vse smeri, najmanj pa dvosmerno …"
Se pravi; če je minister zaradi preobremenjenosti v službi pozabil na povsem zasebno obveznost, kot je plačilo zasebnega bivanja v hotelu, je posledično tudi verjetno, da zaradi obremenjenosti z zasebnim pozablja na službene zadolžitve. Ko pozabljaš, si pozabljiv in pozabljivost ne pozna prioritet pozabljanja na osnovi socialnega ali službenega statusa pozabljivca. Hočemo povedati, da imamo na enem najbolj pomembnih resorjev vlade inštaliranega akutnega pozabljivca. Če bo recimo poleti pozabil naročiti uvoz nekaj milijonov ton žita iz tujine, bomo pozimi pač lačni. In ta, za populacijo kataklizmična pozabljivost, se bo napajala pri istem viru, iz katerega je pil tudi pozabljen hotelski račun.
Korupcija je težka beseda in ni, da bi z njo opletali brez trdnih dokazov; še manj smiselno je korupcijo preganjati v medijih, kjer nismo za to ne kvalificirani in vedno manj tudi poklicani. A vsi potencialno koruptivni elementi ministrovega neplačila hotelskega računa, njegova mogoča in zelo verjetna interesna povezava z lastnikom hotela smrdijo do nebes. Namreč; otrok v drugem razredu se zlaže z bolj verjetnim konstruktom, kot se je minister v primeru teh nekaj podarjenih polpenzionov …
Povsem drugo poglavje pa je ministrova medijska imuniteta, ki si jo bi naj pridobil s tem, ko kandidira na prihajajočih volitvah. Ker s kandidati naj bi mediji ravnali v rokavicah, saj vsako osiranje ali celo kritiziranje lahko poruši legendarno uravnoteženost, vtkano v nedrja našega medija …
Pa bi moralo biti po logiki stvari ravno obratno … do pred zadnje minute pred volilnim molkom se moramo zavezati za to, da najvišji uslužbenci te države poravnavajo svoje zapitke. Ker – kaj je naslednje: "Državni sekretar, ki jo bo pobrisal iz McDonald'sa"?
742 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
O ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun
Danes pa prilika o ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun.
Gre pa tako.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Postavimo dogajanje: nekega dne sta šla minister in gospa ministrova na dopust. Na krajši oddih v hotel. In po nekaj dnevih sta iz hotela odšla, napolnjena z neskončno energijo spajev, sprehodov in ruskih bifejev. In pri tem bi ostalo, če bi novinarji, najbrž tisti režimske sorte, ne izbrskali podatka, da minister ni plačal hotela. Ko so ga novinarji na to opozorili, ga je nekaj tednov po bivanju sicer plačal, hotel pa mu je račun izdal z datumom, ki je nastopil šele nekaj dni po plačilu računa. In nekaj mesecev po dejanskem bivanju Skratka; nastala je strašanska kolobocija, še sploh, ker so ministra nekateri indici povezovali s korupcijskimi tveganji, saj je lastnik hotela soudeležen v sporu, nad katerim delno jurisdikcijo izvaja ministrov resor … Torej je zadnji trenutek, da vsaj v naši skromni oddaji poskušamo priti stvari do dna.
Najprej in na začetku; izjemno težko je zapustiti hotel, ne da bi ga človek plačal. V naši državi to v glavnem uspeva samo ministrom, v svetu pa še tem ne. Mnogo zakonodaj turistično urejenih držav neplačilo hotela razume kot resnejši prekršek, oziroma kar kriminalno dejanje, ki ga organi pregona vodijo v kategoriji prevar oziroma poslovnih goljufij. V teh okoljih zapustiti hotel brez plačila prinaša precej drastično, lahko tudi zaporno kazen.
Da pa je v sodobnem hotelirstvu tako težko ne plačati ali pa pozabiti plačati hotel, skrbijo sodobni rezervacijski sistemi, ki temeljijo na rezervaciji hotela s kreditno kartico. Se pravi, da če tudi gost namenoma ali iz pozabljivosti ne stori znamenitega "check outa" ali po naše "odjave", hotelska uprava v procesu bremeni njegovo kreditno kartico, ki jo je gost potreboval kot rezervacijsko garancijo, in je zadeva končana.
Kako je uspelo hotel zapustiti ministru, bo ostalo za vedno uganka, recimo le, da njegova pojasnila zvenijo neverjetno. Ali vsaj vzbujajo skrb.
Poglejmo kronski zagovor, ki ga minister poda z lahkoto zamaha roke ali skomiga z rameni, vse to z brezbrižnostjo, s katero otrok vrže kamen čez vodo …
"Bil je dogovorjen, oziroma so bili dogovorjeni, da mu račun pošljejo naknadno domov in da ga bo poravnal v udobju lastnega doma s pomočjo elektronskega bančništva … Nato pa mu je anonimna receptorka, ki je brezimna, kot so vse receptorke, ta račun pozabila poslati. On pa je tudi pozabil …"
Recimo, da kupimo tezo o pozabljivosti ministra. Malo je v zagovoru med vrsticami pojamral, da ga je skrb za državo, pritisk na delovnem mestu, se pravi zahtevnost dela za javno dobro, za blaginjo in prosperiteto vseh nas, tolikanj okupirala, da se enostavno ni imel časa ukvarjati z banalnostmi, kot je plačilo hotelskega računa …
Ampak iz mnogih izkušenj z luknjičastim spominom lahko kvalificirano zatrdimo dvoje: "pozabljivost deluje v vse smeri, najmanj pa dvosmerno …"
Se pravi; če je minister zaradi preobremenjenosti v službi pozabil na povsem zasebno obveznost, kot je plačilo zasebnega bivanja v hotelu, je posledično tudi verjetno, da zaradi obremenjenosti z zasebnim pozablja na službene zadolžitve. Ko pozabljaš, si pozabljiv in pozabljivost ne pozna prioritet pozabljanja na osnovi socialnega ali službenega statusa pozabljivca. Hočemo povedati, da imamo na enem najbolj pomembnih resorjev vlade inštaliranega akutnega pozabljivca. Če bo recimo poleti pozabil naročiti uvoz nekaj milijonov ton žita iz tujine, bomo pozimi pač lačni. In ta, za populacijo kataklizmična pozabljivost, se bo napajala pri istem viru, iz katerega je pil tudi pozabljen hotelski račun.
Korupcija je težka beseda in ni, da bi z njo opletali brez trdnih dokazov; še manj smiselno je korupcijo preganjati v medijih, kjer nismo za to ne kvalificirani in vedno manj tudi poklicani. A vsi potencialno koruptivni elementi ministrovega neplačila hotelskega računa, njegova mogoča in zelo verjetna interesna povezava z lastnikom hotela smrdijo do nebes. Namreč; otrok v drugem razredu se zlaže z bolj verjetnim konstruktom, kot se je minister v primeru teh nekaj podarjenih polpenzionov …
Povsem drugo poglavje pa je ministrova medijska imuniteta, ki si jo bi naj pridobil s tem, ko kandidira na prihajajočih volitvah. Ker s kandidati naj bi mediji ravnali v rokavicah, saj vsako osiranje ali celo kritiziranje lahko poruši legendarno uravnoteženost, vtkano v nedrja našega medija …
Pa bi moralo biti po logiki stvari ravno obratno … do pred zadnje minute pred volilnim molkom se moramo zavezati za to, da najvišji uslužbenci te države poravnavajo svoje zapitke. Ker – kaj je naslednje: "Državni sekretar, ki jo bo pobrisal iz McDonald'sa"?
Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …
Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej.
V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
Neveljaven email naslov