Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!
Pred nekaj tedni je "Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali" začela javnost obveščati o novih zakonskih regulativah, ki jih mamica Evropa pripravlja pri nekaterih najvišje letečih predstavnikih evropske favne. Gremo torej "na kratko" in nedopustno počez, kar pomeni brez uporabe evropske zakonodajalke latovščine ...
Tudi če ste samo dvoriščni ali ljubiteljski rejec perjadi, se boste morali po zakonskem predlogu registrirati kot rejec, s svojo registracijo pa registrirati tudi dvoriščno perjad. Ne glede na število primerkov! Med perjad – tako pod strogo evropsko zakonodajo – pa spadajo: piščanci, purani, pavi, pegatke, fazani, prepelice, jerebike, noji, race, gosi, labodi in celo papige ter čisto nazadnje golobi.
Op. p. Da so golobi na zadnjem mestu, ni neslan poskus pisunskega humorja, temveč dikcija evropskih organov.
Čeprav gre priprava na sprejetje podzakonskega akta povsem mimo javnosti, gre za izjemno pomembno zakonodajo, ki lahko v mnogočem spremeni obličje Evrope, kot jo poznamo. Zadeva je namreč ta, da v Evropski skupnosti reja perutnine ni kar neka dejavnost. Gre za milijonski trg; tako piščančjih prsi, kot evrov … Smešno, ampak večino najkakovostnejšega perutninskega mesa Evropa uvaža, sama pa izvaža manj kakovostne perutninske izdelke. In seveda; piščanec je dvainosemdeset odstotno kralj tudi na evropskih mizah; s štirinajstimi odstotki mu sledijo purani, v ozadju pa tacajo race samo s tremi odstotki. Ostalo odpade na eksote.
In zdaj k zakonodaji. Rejna perjad, tudi tista pasemska, je bila že zdaj podvržena strogi zakonodaji – kar je prav in logično – a z novimi načrti, bodo pod nadzor prišle tudi osamljene kokoške, katerih poslanstvo je eno jajce na nekaj dni ali ptičji par v kletki, ali napol športni primerki, ki jih ljubitelji gojijo kot konjiček.
Očiten razlog, da smo dvignili pravičniški prst proti takšni zakonodaji, je dramatičen odmik od samooskrbe, ali blaženja draginje, ki ju priporoča kmetijska politika te zadnje mesece. Se pravi, boste morali za dve kokoški tako vi kakor tudi živalci skozi proces registracije, ki ga bo treba seveda tudi plačati. Na koncu se bo bolj splačalo še naprej obiskovati supermarket.
Drugo, mnogo bolj tehtno vprašanje, ki je pa v resnici spodbudilo današnje pisanje, pa je izključno načelne narave: "Če evropska skupnost tako strogo nadzoruje kokoši, kako šele nadzoruje ljudi?"
Ali komentirano "z rejca ostrim očesom …"; na vrhu regulatorne kurje lojtre sedijo kokoši, na dnu čemimo državljani združene Evrope …
Na neki točki se bomo morali histeriji nadzora in reguliranja enostavno upreti. Ne gre za spodbujanje anarhije, temveč za propagiranje zdravega razuma. Enostavno ni mogoče, niti ni treba vsega regulirati! Sploh, ker živimo v časih reguliranega prostega trga, reguliranih zdravstvenih protokolov, reguliranih socialnih stikov … Tako se zdi reguliranje posedovanja domače perjadi povsem nepotrebno. Če se izrazimo z revolucionarnim pamfletom, kakršni so všeč vročekrvni politični levici, kot tudi medijsko izpostavljeni intelektualni desnici:
"Svoboda človeka gre prek svobode kokoši!"
Ali še bolj anarhistično:
"Svobodo perjadi naj omejuje samo človeški apetit!"
Ko boste naslednjič pripravili ali použili masteršef piščančje prsi, pomislite na naslednje … Použili ste jih varno in varne, ker je za njihovo neoporečnost poskrbela zdravstveno-veterinarska regulativa združene Evrope. A vendar; s tem, ko so regulirali cele piščančje prsi, so regulirali tudi delček vas.
742 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!
Pred nekaj tedni je "Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali" začela javnost obveščati o novih zakonskih regulativah, ki jih mamica Evropa pripravlja pri nekaterih najvišje letečih predstavnikih evropske favne. Gremo torej "na kratko" in nedopustno počez, kar pomeni brez uporabe evropske zakonodajalke latovščine ...
Tudi če ste samo dvoriščni ali ljubiteljski rejec perjadi, se boste morali po zakonskem predlogu registrirati kot rejec, s svojo registracijo pa registrirati tudi dvoriščno perjad. Ne glede na število primerkov! Med perjad – tako pod strogo evropsko zakonodajo – pa spadajo: piščanci, purani, pavi, pegatke, fazani, prepelice, jerebike, noji, race, gosi, labodi in celo papige ter čisto nazadnje golobi.
Op. p. Da so golobi na zadnjem mestu, ni neslan poskus pisunskega humorja, temveč dikcija evropskih organov.
Čeprav gre priprava na sprejetje podzakonskega akta povsem mimo javnosti, gre za izjemno pomembno zakonodajo, ki lahko v mnogočem spremeni obličje Evrope, kot jo poznamo. Zadeva je namreč ta, da v Evropski skupnosti reja perutnine ni kar neka dejavnost. Gre za milijonski trg; tako piščančjih prsi, kot evrov … Smešno, ampak večino najkakovostnejšega perutninskega mesa Evropa uvaža, sama pa izvaža manj kakovostne perutninske izdelke. In seveda; piščanec je dvainosemdeset odstotno kralj tudi na evropskih mizah; s štirinajstimi odstotki mu sledijo purani, v ozadju pa tacajo race samo s tremi odstotki. Ostalo odpade na eksote.
In zdaj k zakonodaji. Rejna perjad, tudi tista pasemska, je bila že zdaj podvržena strogi zakonodaji – kar je prav in logično – a z novimi načrti, bodo pod nadzor prišle tudi osamljene kokoške, katerih poslanstvo je eno jajce na nekaj dni ali ptičji par v kletki, ali napol športni primerki, ki jih ljubitelji gojijo kot konjiček.
Očiten razlog, da smo dvignili pravičniški prst proti takšni zakonodaji, je dramatičen odmik od samooskrbe, ali blaženja draginje, ki ju priporoča kmetijska politika te zadnje mesece. Se pravi, boste morali za dve kokoški tako vi kakor tudi živalci skozi proces registracije, ki ga bo treba seveda tudi plačati. Na koncu se bo bolj splačalo še naprej obiskovati supermarket.
Drugo, mnogo bolj tehtno vprašanje, ki je pa v resnici spodbudilo današnje pisanje, pa je izključno načelne narave: "Če evropska skupnost tako strogo nadzoruje kokoši, kako šele nadzoruje ljudi?"
Ali komentirano "z rejca ostrim očesom …"; na vrhu regulatorne kurje lojtre sedijo kokoši, na dnu čemimo državljani združene Evrope …
Na neki točki se bomo morali histeriji nadzora in reguliranja enostavno upreti. Ne gre za spodbujanje anarhije, temveč za propagiranje zdravega razuma. Enostavno ni mogoče, niti ni treba vsega regulirati! Sploh, ker živimo v časih reguliranega prostega trga, reguliranih zdravstvenih protokolov, reguliranih socialnih stikov … Tako se zdi reguliranje posedovanja domače perjadi povsem nepotrebno. Če se izrazimo z revolucionarnim pamfletom, kakršni so všeč vročekrvni politični levici, kot tudi medijsko izpostavljeni intelektualni desnici:
"Svoboda človeka gre prek svobode kokoši!"
Ali še bolj anarhistično:
"Svobodo perjadi naj omejuje samo človeški apetit!"
Ko boste naslednjič pripravili ali použili masteršef piščančje prsi, pomislite na naslednje … Použili ste jih varno in varne, ker je za njihovo neoporečnost poskrbela zdravstveno-veterinarska regulativa združene Evrope. A vendar; s tem, ko so regulirali cele piščančje prsi, so regulirali tudi delček vas.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Neveljaven email naslov