Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.
lon ni ravno originalen, saj je ideja o humanoidnem robotu v literaturi stara že kakšno stoletje, v praksi pa že tudi nekaj desetletij. Njegov robot, ki ga sicer še razvijajo, bo stal toliko kot danes manjši avto, znal pa bo opravljati nadležna človeška opravila. Ciniki bi dejali, da med njih predvsem spada »živeti«, praktiki pa se bodo razveselili, da jim ne bo treba več odnašati smeti, zalivati rož in podobno. Po Muskovo bodo za vse to skrbeli dvonožni stroji. Te bo toliko lepše pogledati kot robotske želve, ki nam že danes sesajo prah in kosijo zelenico okoli hiše. Ali pa opazovati rumene pajke, ki so pripomogli k vzponu mesta Kočevje.
A če gremo nazaj k literarni teoriji. Kakorkoli bodo pri Musku že načrtovali robotsko pomoč na domu, je jasno, da se bodo roboti spridili in počasi izrinili človeški rod. Elon, ki očitno ni dovolj pozorno gledal Terminatorja, sicer meni, da se to ne more zgoditi, ker bodo imeli njegovi roboti vgrajen gumb, ki jih bo nepreklicno izklopil in v delovanje katerega uporabnik ne bo mogel poseči. A kot pravijo vodovodarji, tik preden s kladivom razbijejo neubogljivi odtok: »Kar človek sestavi, lahko človek tudi razstavi!« Torej že zdaj vemo, da so bodo Elonovi in podobni roboti nekoč osamosvojili ter zavladali nad našo vrsto. Predvidevamo, da nam bodo takoj prvo leto robotske prevlade vgradili gumb za izklop.
A vsa ta dolgočasna novica je bila potrebna, da se prebijemo do bistva današnje zgodbe. V uredništvu smo namreč trdno prepričani, da nam roboti že vladajo in da se uspešno skrivajo med nami že kar nekaj desetletij. Najbolj nenavadno je, da jih ljudje kljub njihovi izrazito robotski podobi in načinu delovanja nismo sposobni razkriti. Še več; celo prostovoljno jih postavljamo na položaje, ki jim niso namenjeni in ki jih niso sposobni opravljati. Da ne gremo v podrobnosti, vam danes predstavljamo tri najbolj očitne primere.
Prvič; robot, ki opravlja službo predsednika Združenih držav …
Gre za starejši, zelo bazičen model. Zelo okorno gibanje, saj je bil že takrat, ko je bil skoraj pred stoletjem še nov, namenjen samo za lažja opravila. Danes ima očitne in vsem vidne težave z gibalnim, v zadnjih nekaj mesecih pa tudi z govornim modulom. Gibanje je izrazito omejeno, govor pa večino časa nerazumljiv. Težave ima tudi z enoto, ki skrbi za vzročno-posledične operacije.
Drugič; robot, ki opravlja službo predsednika Rusije …
Spet starejši, a toliko bolj robusten model. Razvit v vojaško-industrijskem kompleksu, ni tako zelo dovršen, kot če bi bil del zahodne tehnologije, zato je komunikacija okorna in redka, a energijski paket je bil vse do nedavnega superioren. Gre za serijo robotov, razvitih v Rusiji, ki ne upoštevajo prvega zakona o robotiki, ki ga je zapisal še en Rus po poreklu – Isac Asimov. Prvi izmed treh zakonov o robotiki seveda govori, da robot ne sme poškodovati človeka, ali s svojim nedelovanje dovoliti, da bi se človek poškodoval.
Tretjič; robot, ki opravlja službo predsednika Kitajske.
Javnosti najmanj znan, zato tudi nekoliko skrivnosten robot. Njegova zunanja podoba je najmanj dovršena, saj se skoraj voščene obrazne mišice komaj premikajo. Tudi jezikovni modul je omejen samo na jezik države nastanka in na nekaj malega programerske angleščine. V zadnjih tednih je prišel v središče zanimanja predvsem zato, ker je nenavadno dolgo na servisu, tako da so se že pojavila namigovanja o odpoklicu in zamenjavi z novejšim modelom.
Ker bi nam naštevanje in argumentacija vzela preveč časa, naj samo omenimo, da tudi v Sloveniji sumimo, da so roboti prevzeli nekatere javne funkcije – le da gre pri nas za novejše in zelo sofisticirane modele. Najlažje jih je prepoznati s sicer subjektivnim robotskim testom, po katerem preučiš navade in delovanje kakšnega javnega uslužbenca v daljšem časovnem obdobju. Če se po analizi zazdi, da je edina naloga, ki bi mu smela biti zaupana, zalivanje lončnic, skoraj zagotovo govorimo o robotu.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.
lon ni ravno originalen, saj je ideja o humanoidnem robotu v literaturi stara že kakšno stoletje, v praksi pa že tudi nekaj desetletij. Njegov robot, ki ga sicer še razvijajo, bo stal toliko kot danes manjši avto, znal pa bo opravljati nadležna človeška opravila. Ciniki bi dejali, da med njih predvsem spada »živeti«, praktiki pa se bodo razveselili, da jim ne bo treba več odnašati smeti, zalivati rož in podobno. Po Muskovo bodo za vse to skrbeli dvonožni stroji. Te bo toliko lepše pogledati kot robotske želve, ki nam že danes sesajo prah in kosijo zelenico okoli hiše. Ali pa opazovati rumene pajke, ki so pripomogli k vzponu mesta Kočevje.
A če gremo nazaj k literarni teoriji. Kakorkoli bodo pri Musku že načrtovali robotsko pomoč na domu, je jasno, da se bodo roboti spridili in počasi izrinili človeški rod. Elon, ki očitno ni dovolj pozorno gledal Terminatorja, sicer meni, da se to ne more zgoditi, ker bodo imeli njegovi roboti vgrajen gumb, ki jih bo nepreklicno izklopil in v delovanje katerega uporabnik ne bo mogel poseči. A kot pravijo vodovodarji, tik preden s kladivom razbijejo neubogljivi odtok: »Kar človek sestavi, lahko človek tudi razstavi!« Torej že zdaj vemo, da so bodo Elonovi in podobni roboti nekoč osamosvojili ter zavladali nad našo vrsto. Predvidevamo, da nam bodo takoj prvo leto robotske prevlade vgradili gumb za izklop.
A vsa ta dolgočasna novica je bila potrebna, da se prebijemo do bistva današnje zgodbe. V uredništvu smo namreč trdno prepričani, da nam roboti že vladajo in da se uspešno skrivajo med nami že kar nekaj desetletij. Najbolj nenavadno je, da jih ljudje kljub njihovi izrazito robotski podobi in načinu delovanja nismo sposobni razkriti. Še več; celo prostovoljno jih postavljamo na položaje, ki jim niso namenjeni in ki jih niso sposobni opravljati. Da ne gremo v podrobnosti, vam danes predstavljamo tri najbolj očitne primere.
Prvič; robot, ki opravlja službo predsednika Združenih držav …
Gre za starejši, zelo bazičen model. Zelo okorno gibanje, saj je bil že takrat, ko je bil skoraj pred stoletjem še nov, namenjen samo za lažja opravila. Danes ima očitne in vsem vidne težave z gibalnim, v zadnjih nekaj mesecih pa tudi z govornim modulom. Gibanje je izrazito omejeno, govor pa večino časa nerazumljiv. Težave ima tudi z enoto, ki skrbi za vzročno-posledične operacije.
Drugič; robot, ki opravlja službo predsednika Rusije …
Spet starejši, a toliko bolj robusten model. Razvit v vojaško-industrijskem kompleksu, ni tako zelo dovršen, kot če bi bil del zahodne tehnologije, zato je komunikacija okorna in redka, a energijski paket je bil vse do nedavnega superioren. Gre za serijo robotov, razvitih v Rusiji, ki ne upoštevajo prvega zakona o robotiki, ki ga je zapisal še en Rus po poreklu – Isac Asimov. Prvi izmed treh zakonov o robotiki seveda govori, da robot ne sme poškodovati človeka, ali s svojim nedelovanje dovoliti, da bi se človek poškodoval.
Tretjič; robot, ki opravlja službo predsednika Kitajske.
Javnosti najmanj znan, zato tudi nekoliko skrivnosten robot. Njegova zunanja podoba je najmanj dovršena, saj se skoraj voščene obrazne mišice komaj premikajo. Tudi jezikovni modul je omejen samo na jezik države nastanka in na nekaj malega programerske angleščine. V zadnjih tednih je prišel v središče zanimanja predvsem zato, ker je nenavadno dolgo na servisu, tako da so se že pojavila namigovanja o odpoklicu in zamenjavi z novejšim modelom.
Ker bi nam naštevanje in argumentacija vzela preveč časa, naj samo omenimo, da tudi v Sloveniji sumimo, da so roboti prevzeli nekatere javne funkcije – le da gre pri nas za novejše in zelo sofisticirane modele. Najlažje jih je prepoznati s sicer subjektivnim robotskim testom, po katerem preučiš navade in delovanje kakšnega javnega uslužbenca v daljšem časovnem obdobju. Če se po analizi zazdi, da je edina naloga, ki bi mu smela biti zaupana, zalivanje lončnic, skoraj zagotovo govorimo o robotu.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov