Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.
Gre pa tako:
Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom.
Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil, akoravno za nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi.
Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel.
Na prvi pogled je naša zastavarska zavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namreč Zakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog.
Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu?
Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec.
Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …?
Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja. In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja?
Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.
745 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.
Gre pa tako:
Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom.
Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil, akoravno za nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi.
Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel.
Na prvi pogled je naša zastavarska zavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namreč Zakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog.
Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu?
Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec.
Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …?
Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja. In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja?
Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov