Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:
V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo vsi
Tra-la-la-la-la-la, tra la-la-la-la li …
Zadeva je nekoliko nenaravna, ker si je Ljubljana za rojstni dan izbrala praznik že sam po sebi. In to ne katerikoli praznik, temveč dan Evrope ali pač Dan zmage, skratka dan, ko praznujemo zmago nad nacifašizmom in istočasno zmago ljubljanskega nepremičninskega trga.
Kar druga mesta po Sloveniji, ki imajo rojstne dneve na brezvezne datume, ko so si pred tridesetimi leti lokalni veljaki sestavili svojo občino, že na začetku postavlja v neenakopravni položaj. Za Ljubljano pač najboljše, pa čeprav gre za praznike. Podobno, kot če bi si Kranj za svoj praznik izbral prvi januar, pa se nato hvalil naokoli, kako so vsi navdušeni, da streljajo ognjemet v zrak in podobno.
Ampak Ljubljana je tu in njen večni župan je tu in zmagovita Evropa je tu. Na prvi in celo na drugi pogled nimata vstajajoča turistična atrakcija nekoč provincialnega dela Evrope in celina kot taka nič skupnega in sta praznika – v enem primeru birokratska odločitev, v drugem pa zgodovinsko dejstvo; a po premisleku se vendar najde nekaj vzporednic, ki praznovanju dajo smisel in globlji pomen: tako v Evropo kot v Ljubljano si želi več ljudi, kot ju lahko sprejmeta.
Najprej Ljubljana; saj ne gre samo za do absurda pripeljano slovensko umetnost centralizacije, temveč gre tudi za povsem praktičen razlog. V mesto je ob določenih jutranjih urah ali ob določenih vremenskih konstelacijah nemogoče priti in nato popoldne iz mesta nemogoče oditi. Urbana nebesa tako živi samo nekaj sto blaženih, ki stanujejo v strogem središču, vsi ostali smo ujetniki prometa. Kot Rodinovi kipi se negibno pomikamo proti središču. "Od zore do mraka, od mraka do dne ...!"
Predlog, da bi za vožnjo v središču mesta plačevali poseben prispevek, in podražitev parkiranj, ki sledi v kratkem, so le delni pokazatelj prav smešnih razmer v mestu. Menda so prometni, v novoreku se pravi "mobilni" infarkti stalnica v vseh velikih mestih, a govorimo o megapolisih, kjer se naokoli podijo milijoni. Ljubljana pa je še vedno provincialno mestece, ki se ga da mobilno, trajnostno in še kako drugače urejati z zdravo pametjo, dobro voljo, strpnostjo in strateškim premislekom. Če k temu pridjamo še očitno blaznost ljubljanskih nepremičninarjev, tradicionalni pohod ob žici ob prazniku nekako izgublja simbolni pomen, temveč postaja ponovno povsem praktičen pokazatelj mesta, ki bolj izključuje kot vključuje. Pa ne, da se za vsem tem skriva kakšen zarotniški mecen … Gre za golo aritmetiko. Ljubljana ne infrastrukturno, ne upravno, ne socialno in še najmanj politično ni več kos nalogi, pred katero jo je postavila na novo odkrita slovenska ambicioznost. Mesto, v katerem je glavna preokupacija meščanov, kako gospo mamo spraviti v dom, težko zmaguje v čemerkoli.
Ob koncu pa velja čestitka še Evropi. Ki tudi praznuje. Migracijski tok, ki se vije v Evropo, si lahko na srečo razlagamo drugače od kolone na Dunajski. Evropa je še vedno najboljše, kar civilizacija trenutno ponuja. Česar pa se v Sloveniji vsi ne zavedamo ves čas.
Kritizerski napadi, obsodbe Bruslja in njegove birokracije, primerjanje z Jugoslavijo in podobni protievropski pamfleti naj pri razumnem ne najdejo primernega rastišča. Evropa je za Slovence edina varovalka, da se ne skregamo do obskurnosti, in zato jo je modro slaviti – mogoče celo bolj, kot si v resnici zasluži.
742 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:
V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo vsi
Tra-la-la-la-la-la, tra la-la-la-la li …
Zadeva je nekoliko nenaravna, ker si je Ljubljana za rojstni dan izbrala praznik že sam po sebi. In to ne katerikoli praznik, temveč dan Evrope ali pač Dan zmage, skratka dan, ko praznujemo zmago nad nacifašizmom in istočasno zmago ljubljanskega nepremičninskega trga.
Kar druga mesta po Sloveniji, ki imajo rojstne dneve na brezvezne datume, ko so si pred tridesetimi leti lokalni veljaki sestavili svojo občino, že na začetku postavlja v neenakopravni položaj. Za Ljubljano pač najboljše, pa čeprav gre za praznike. Podobno, kot če bi si Kranj za svoj praznik izbral prvi januar, pa se nato hvalil naokoli, kako so vsi navdušeni, da streljajo ognjemet v zrak in podobno.
Ampak Ljubljana je tu in njen večni župan je tu in zmagovita Evropa je tu. Na prvi in celo na drugi pogled nimata vstajajoča turistična atrakcija nekoč provincialnega dela Evrope in celina kot taka nič skupnega in sta praznika – v enem primeru birokratska odločitev, v drugem pa zgodovinsko dejstvo; a po premisleku se vendar najde nekaj vzporednic, ki praznovanju dajo smisel in globlji pomen: tako v Evropo kot v Ljubljano si želi več ljudi, kot ju lahko sprejmeta.
Najprej Ljubljana; saj ne gre samo za do absurda pripeljano slovensko umetnost centralizacije, temveč gre tudi za povsem praktičen razlog. V mesto je ob določenih jutranjih urah ali ob določenih vremenskih konstelacijah nemogoče priti in nato popoldne iz mesta nemogoče oditi. Urbana nebesa tako živi samo nekaj sto blaženih, ki stanujejo v strogem središču, vsi ostali smo ujetniki prometa. Kot Rodinovi kipi se negibno pomikamo proti središču. "Od zore do mraka, od mraka do dne ...!"
Predlog, da bi za vožnjo v središču mesta plačevali poseben prispevek, in podražitev parkiranj, ki sledi v kratkem, so le delni pokazatelj prav smešnih razmer v mestu. Menda so prometni, v novoreku se pravi "mobilni" infarkti stalnica v vseh velikih mestih, a govorimo o megapolisih, kjer se naokoli podijo milijoni. Ljubljana pa je še vedno provincialno mestece, ki se ga da mobilno, trajnostno in še kako drugače urejati z zdravo pametjo, dobro voljo, strpnostjo in strateškim premislekom. Če k temu pridjamo še očitno blaznost ljubljanskih nepremičninarjev, tradicionalni pohod ob žici ob prazniku nekako izgublja simbolni pomen, temveč postaja ponovno povsem praktičen pokazatelj mesta, ki bolj izključuje kot vključuje. Pa ne, da se za vsem tem skriva kakšen zarotniški mecen … Gre za golo aritmetiko. Ljubljana ne infrastrukturno, ne upravno, ne socialno in še najmanj politično ni več kos nalogi, pred katero jo je postavila na novo odkrita slovenska ambicioznost. Mesto, v katerem je glavna preokupacija meščanov, kako gospo mamo spraviti v dom, težko zmaguje v čemerkoli.
Ob koncu pa velja čestitka še Evropi. Ki tudi praznuje. Migracijski tok, ki se vije v Evropo, si lahko na srečo razlagamo drugače od kolone na Dunajski. Evropa je še vedno najboljše, kar civilizacija trenutno ponuja. Česar pa se v Sloveniji vsi ne zavedamo ves čas.
Kritizerski napadi, obsodbe Bruslja in njegove birokracije, primerjanje z Jugoslavijo in podobni protievropski pamfleti naj pri razumnem ne najdejo primernega rastišča. Evropa je za Slovence edina varovalka, da se ne skregamo do obskurnosti, in zato jo je modro slaviti – mogoče celo bolj, kot si v resnici zasluži.
Danes pa nekaj o Roku Snežiču. O Roku Snežiču, največjem davčnem strokovnjaku, kar ga je dala sveta štajerska zemlja, novinarji ne pišejo radi. Ker takoj, ko mu kaj od napisanega ni všeč, Rok Snežič novinarja, redakcijo ali medij toži. Toži tako na gosto, da nekateri mediji po Snežičevih tožbah zapadejo v resne težave. Nam se tožb ni bati, ker je naša medijska hiša že tako ali tako v resnih težavah. Zato se novinarji Snežiča bojijo, sploh pa po onem dnevu, ko se je razglasil za Martina Krpana. Ker pisun s Snežičem že nekako obračuna, z bajeslovnim junakom pa težko. A gremo lepo po vrsti, kot so Snežiči v Banja Luki. Nekaj dni nazaj je bila na mariborskem sodišču razprava, ker je Snežič tožil bosanskega novinarja, ki je pisal o njegovi unikatni tehniki davčnih utaj. Pa se je sojenje kmalu končalo, kajti Snežič menda pozna vse mariborske sodnike – ker je bil z njimi sošolec, ali pa jim je sestavljal davčne napovedi – zato je bosanski novinar zahteval izločitev sodnice. Obe stranki sta se nato na hitro srečali pred vrati sodišča in Snežič je junaško razprl suknjič, na majici pod njim pa je imel natisnjen prizor iz Martina Krpana. In to tistega, kjer junaški Notranjec na kobilici pride pred cesarja, z mesarico in kijem na rami, služabnik v ozadju pa na pladnju nosi oddrobljeno Brdavsovo glavo. Potem je Snežič bosanskega novinarja podučil, da je Krpan obranil Slovenijo in Avstro-Ogrsko pred muslimani, tako da jim je odsekal glavo in da je on tudi Martin Krpan, branitelj Slovenije. In mu na koncu še priporočil, da naj bere literaturo. Prvi problem, ki ga analiziramo v naši skromni literarnozgodovinski in davčnoutajevalski oddaji, je pravne narave. Namreč; Levstikovo povest je risarsko genialno upodobil Tone Kralj. Tone Kralj je tisti slikar, ki je med fašizmom v zasedeni Primorski s svojimi protifašističnimi slikarijami, skritimi v biblijske motive, poslikal okoli petdeset cerkva. Hočemo povedati, da je Tone Kralj z eno samo potezo čopiča za ubranitev Slovenije naredil več, kot bo Rok Snežič naredil v vsem svojem patetično-domoljubnem življenju. Ob tem pa, če vsaj malo poznamo delo, usodo in značaj Toneta Kralja, iskreno dvomimo, da bi mu bilo všeč kopiranje njegove umetnosti na junaške prsi štajerskih pavov. Nenazadnje; v pravu, katerega doktor je Snežič, obstaja pojem, ki se mu avtorske pravice pravi, in kolikor nam je znano, ima Tone Kralj še vedno pravne naslednike. Zdaj pa naprej. Morebiti se zdi samoumevno, da je sodoben slovenski junak Rok Snežič za svoj super herojski alter ego vzel ravno Martina Krpana. Kajti še nekaj imen se zdi primernih na tej polici. Peter Klepec, general Maister in podobno. A rajtamo, da pri Krpanu in Snežiču ne gre samo za superjunaško navezanost. Oba moža sta si namreč edina tudi pri izmikanju davkom. Snežič s svetovanjem, Krpan pa s kontrabantom. A najbolj zanimiv del simbolizma v prizoru Toneta Kralja, kot ga interpretira Snežič, je sekanje glave muslimanom in s tem ubranitev Slovenije in celo Avstro-Ogrske, kot je nevednemu novinarju zabrusil Snežič. Najprej drobna zgodovinska intervencija. Čeprav pri Levstiku nimamo nobene časovne oznake, razen tega, da je bilo pozimi in je v času srečanja med cesarjem in Krpanom naokoli ležal sneg, iz ostalih opisanih zgodovinskih okoliščin upravičeno sklepamo, da se zgodba ni dogajala v času Avstro-Ogrske, temveč bolj verjetno v času Habsburške monarhije. Drobnjakarski smo samo zaradi tega, ker se je modro podučiti o dejstvih, preden nekoga pošlješ brat literaturo, sam pa kot doktor znanosti ne ločiš med temeljnimi zgodovinskimi pojmi … In zdaj k sekanju glav ali dekapitaciji, o kateri smo v 21. stoletju natančno seznanjeni predvsem zaradi delovanja skrajnih islamskih terorističnih skupin. Da je z njo začel prav slovenski narodni junak, ni ravno za okoli razglašati, sploh, ker jo je Brdavsu odsekal počasi – a o tem naj sodi literarna zgodovina. Odtistihmal smo se Slovenci sekanju glav na srečo odrekli in ker sklepamo, da Snežič z ubranitvijo Slovenije pred muslimani misli na begunsko krizo, javno izrekamo podporo bodeči žici – ki se zdi za prebežnike vseeno bolj mila kazen, kot je sekanje glav. Zavoljo iskanja resnice moramo v nadaljevanju natančno popisati stavke, ki jih govori cesar pod Kraljevo podobo, ki si jo je na majico preslikal Rok Snežič. Takole govori habsburški (in ne avstro-ogrski) monarh. »Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal; ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.« Na kratko; junak, za katerega se ima Snežič, je pravzaprav plačanec, ki mu je ponujeno vse, kar si zaželi. Cesarica pozneje to ponudbo sicer razredči, a Krpan gre v zahtevah po svojem plačilu v nepričakovano smer; ne zahteva drugega, kot sta pismo in pečat, s katerima bi svoj kontrabant, svoj nelegalni posel, svoje izmikanje davkom, naredil legalnega. Minister Gregor se je nad idejo, da bi urejeno cesarstvo davčnim utajevalcem začelo podarjati bianco menice za njihove rabote, sicer kislo držal, a obveljala je cesarjeva. Krpan je postal legalni švercer in ko Rok Snežič pravi, da je on sam reinkarnacija slovenskega junaka Martina Krpana, ne bi mogel imeti bolj prav.
Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa. Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove. Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija. Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi. Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji. Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …? Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno. Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno. Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito. Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil. Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.
Poplave se še niso dobro osušile, ko so na površje že priplavale prve melodramatične posledice avgustovskega neurja. Kot kaže, bodo poplave odnesle sedanjega premiera in naplavile bivšega premierja, da postane sedanji. Tako gre to, če se umrljivo človeško meso poskuša upreti silam narave. Med vsemi postrani visečimi hišami, osebnimi tragedijami in malimi junaštvi pa so nam jesenski meseci na račun poplav prinesli tudi nekaj malega zabave. Gre za nadaljevanko, ki spada v priljubljen medijski žanr, imenovan: »Od junaka, do bedaka!« Tokrat dobesedno.
Danes pa nekaj o otrocih, ki so, kot vemo, naše največje bogastvo. Predvsem bomo »naše največje bogastvo« danes poskušali razumeti dobesedno in ne, kot je veljalo nekaj zadnjih stoletij, v prenesenem pomenu.
Danes praznujemo dan, ko je velik človek dejal: »Lubi Slovenci!« In s tem za vedno spremenil slovensko krajino, ko je pozabil, ali ni hotel, ali je ignoriral dodati: »Lube Slovenke!« Naslednje generacije so se trudile situacijo popraviti. Nagovarjale so občestvo z: »bratje in sestre,« »tovarišice in tovariši« in z »gospe in gospodje«, a osnovni greh je ostal: »Lubi Slovenci!« Od tistih dob imamo Slovenci velik problem, kajti v Slovenkah se je zasadil trn nezaupanja in Slovenci delamo vse, da bi se odkupili za Trubarjev greh. V zadnjih tridesetih letih samostojnosti, demokracije in tržnega gospodarstva s tem, da na njih prepišemo vso lastnino. Medije je preplavila novica, kako je izpostavljen član največje opozicijske stranke, politični stalaktit in dobesedno »lubi Slovenec« Branko Grims na Bledu oddajal vilo turistom. Ker poslanci in pridobitvena dejavnost, še sploh posedovanje in oddajanje vil na Bledu, ne gredo najbolj skupaj, je v svoj zagovor kleni Branko povedal, da je ne oddaja on, temveč njegova žena. Vsi papirji so urejeni, davki plačani, lastništvo jasno; hiša je družinsko premoženje, oddaja, kar je pridobitna dejavnost, pa jo žena. Branko pa za hišo skrbi, skrbi za napeljave in ogrevanje, ko pa pridejo turisti, nemudoma pokliče ženo. Kot to počno vsi lubi Slovenci, od žena spremenjeni v hišnike. Pa da ne bi, kot je v medijih navada, zdaj zlivali gnojnice po poslancu največje opozicijske stranke, ki je sam svojo hišniško vlogo umetelno povezal s političnim obračunavanjem in z evropskimi volitvami leta 2024 … Poglejmo na problem prenašanja lastnine na žene širše. Namreč; če si Slovenka, kljub temu da te je Trubar izpustil in se z nekaj sreče poročiš z javno izpostavljenim Slovencem, imaš veliko priložnost, da ti lastništvo pade z neba. Oziroma od notarja. Mnogi slovenski gospodarstveniki, politiki in poslovneži, prepisujejo svoje premoženje na žene. Žene so edine lastnice nepremičnin, podjetij, avtomobilov, posesti, vikendov na hrvaški obali, verjetno pa tudi bančnih računov kje ob ekvatorju. Pred leti je direktor Ljubljanskih lekarn Marko Jaklič prepisal vse nepremičnine na ženo, Matjaž Han je podaril ženi polovico podjetja, Bavčar je na ženo prepisal hišo v Murglah, lep del pivovarne Laško pa je dobila Šrotova žena, da doktorja davčnih utaj in novinarskih tožb sploh ne omenjamo …. Analitični um se vpraša: »Čemu?« Nekaj je na tej zastareli zakonodaji, ki ne dopušča pridobitne dejavnosti, nezdružljive s poslansko funkcijo, nekaj je na skrivanju bogastva sumljivega izvora, nekaj je na priljubljenem slovenskem hobiju, ki se mu pravi netransparentnost, večina pa je posledica stare dobre korupcije. In seveda posledica neizmerne ljubezni, ki jo slovenski možje gojimo do slovenskih žena. Kajti tako je urezano na tem svetu in pri naši zakonodaji. Mož in žena sta pred bogom združena in pred matičarjem evidentirana, a pred zakonodajo, ki preverja lastniške odnose in tokove, sploh tiste sumljive – razdružena kot največja tujca. Kajti, kot narekuje zdrava pamet … kaj se zgodi, ko vse te učiteljice, profesorice, referentke ali pa gospodinje postanejo lastnice podjetij, nepremičnin, vozil in računov? »I, nič … Vse ostane, kot je bilo!« Seveda ob predpostavki, da je zakon trden in da ni razveze na obzorju; v primeru te pa se zadeve močno zapletejo in če citiramo drugega velikega pesnika, »lahko od tega tud' kakšen advokat živi!« A na srečo so vsi prepisovalci premoženja trdni zakonski možje, živijo v trdnih zakonih in njihova življenja so po prepisu premoženja identična kot pred njim. Obstaja pa problem; zunaj današnje zgodbe ostajata dve veliki kategoriji prebivalstva, ki ju tako prepisi premoženja na žene spravljajo v neenakopraven, če že ne neustaven položaj. Gre za tiste, ki nimajo premoženja, da bi ga prepisali, in gre za tiste, ki nimajo žena, da bi jim ga prepisali. Če vzamemo v obzir, da je med nami nekaj nesrečnikov, ki nimajo ne žen ne premoženja, potem vidimo, da so tisti z ženami in premoženjem, ki ga lahko prepišejo, resnično manjšina, da ne zapišemo elita. Tako Branko Grims, da ohrani svojo poslansko integriteto – medtem ko on brklja po vodovodu blejske vile in se turisti nepričakovano pojavijo na pragu – izgovori temeljni stavek vseh prepisujočih slovenskih mož spremenjenih v hišnike: »Warte, ich muss meine Frau anrufen!« Ker so gospa žena zaposleni, morajo nato turisti pred vilo čakati do štirih, Branko pa jim lahko, ker je to skladno s poslansko funkcijo, prinese kremšnite in jih kratkočasi z zabavnimi zgodbami o nakupu vile ter z zgodami in nezgodami slovenske osamosvojitve.
Nov teden med navijači domačega nogometnega prvenstva prinaša nova razburjenja, a tudi navijači v vojnih spopadih po svetu ne bodo ostali praznih rok. Tako je ob rusko-ukrajinskih navijaških skupinah zdaj dobila svojo navijaško bazo še palestinsko-izraelska vojna; ali kot piše previdni slovenski žurnalizem: vojna med Izraelom in Hamasom. Ob robu vojne se dogaja marsikaj in vsaj del tega je treba omeniti tudi v naši skromni oddaji. Mogoče najbolj izstopa dvoje: vodja opozicije je pozval Slovence, naj se oborožijo, in to legalno, ministrstvo za obrambo pa je izdalo razpis, po katerem bo izbrano podjetje za slovensko vojsko produciralo resničnostni šov, ki bo navdušil mladino, naj se prijavi v vojsko. Kot je bilo rečeno, naj bi nam namreč v kratkem zmanjkalo vojakov. Kar na organizacijski ravni ne gre skupaj s pozivom, da bi bilo dobro, če bi se vsi legalno oborožili.
Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.
Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …
Jesen s trgatvijo je prišla v deželo in kot koledar veleva, smo doživeli odstop visokega državnega nameščenca zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Visoki državni nameščenci, sploh pa politiki, zaradi vožnje pod vplivom alkohola ne odstopijo vedno, kar sproži v državi zanimiv odziv: če ne odstopijo, jih grajamo, če pa odstopijo, smo navdušeni nad njihovo visoko profesionalno in etično integriteto – kot se reče. A medtem ko uredniki v medijih ob dogodkih, kot se je zgodil vodji državnih tožilcev, samo vzamejo iz predala vzorec novinarskega članka, v katerega le zapišejo novo ime, bo naša današnja oddaja usmerjena v temne skrivnosti vožnje pod alkoholom. Te temeljijo tako na bogatih izkušnjah z vožnjo kot z alkoholom, ki smo si jih z leti pridobili v naši skromni redakciji. Najprej in na začetku; da človek vozi pijan, je logično in razumljivo! Čeprav, da ne bo pomote, nesprejemljivo. Pod vplivom alkohola človek počne neumnosti. To je eden aksiomov popivanja in če ta, ki pije, ne bi počel neumnosti, njegov napor nekako nima smisla. Pijani geniji napišejo recimo Uvod v Krst, ali Pohujšanje, mi navadni smrtniki pa sedemo za volan. Hočemo povedati, da subjekt, ki bi trezno razmišljal, nikoli ne bi pijan sedel za volan. Žal pa se trezno razmišljanje in uživanje alkohola izključujeta in med vsemi norostmi, ki se zgodijo med pijansko seanso, je na koncu obvezna vožnja domov s svojim avtomobilom. Tako pač je in kot ni mogoče vplivati na temeljne zakone narave, ni mogoče vplivati na može, pa tudi žene, da po veselici ne bi sedli za volan. Ko smo si priznali, da je pijanska vožnja nujna, moramo nadaljevati z mogočimi rešitvami. Ki jih ni veliko na razpolago, nekaj pa jih vseeno je. Ob tem patetični pozivi za to zadolženih institucij in tudi pogoste policijski nadzori očitno in mnogokrat dokazano ne pomagajo. Ker ena izmed pijanih norosti je tudi ta, da se ne bojimo policistov in da zasmehujemo državni PR. Torej; prva, najbolj logična rešitev je, da na zabavo ali mesto popivanja ne gremo z avtom. Obstajajo seveda pijanske seanse, ki se zgodijo kar tako, naključno – a večina teh, na katerih se ulovijo državni nameščenci in politiki, je vnaprej napovedanih. Se pravi; najlažje, najbolj logično in najmanj boleče: na zabavo se ne gre s svojim avtom. Žal pa je samozavest, bolje rečeno napuh pivcev skoraj brezmejen. Vsak od nas ima natančno preračunano količino alkohola, ki na organizem, kaj šele na izdihan zrak, še ne vpliva – če le pogoltnemo dovolj čevapov in čebule. Drug očitni namig je, da na zabavo gremo z avtomobilom, ampak da tam ne pijemo. Ker to na Slovenskem spada med znanstveno fantastiko, se z analizo te možnosti ne bomo ukvarjali. Moramo pa se posvetiti še perečemu problemu pijanske vožnje, ki nam državne nameščence redči kot slana poljsko cvetje. Za pijane politike za volanom je v glavnem vseeno; na vsakem grmu raste po deset novih, za državne nameščence pa ni tako enostavno. Odstopljeni tožilec je bil, tako gre ljudski glas, sposoben mož in lopovi menda zdaj slavijo ter se nato pijani vozijo domov … Tako njegov odstop zadosti zakonu in morali, po drugi strani pa nas skrbi. Ker zadeva je ta, da je število državnih nameščencev, sploh tistih sposobnih, končno. Ker se, kot je bilo ugotovljeno, pijani vožnji ne bomo odpovedali, nam grozi, da bomo prisiljeni državne tožilce ali outsorsati ali pa za to delo najemati agencijske delavce. Zato bi veljalo natančno določiti mejo, od katere naprej je treba zaradi pijane vožnje odstopiti. Vsaj svetohlinsko se zdi, da ves narod vozi pijan, pa je zaradi tega kaznovan ali s točkami, ali z denarno kaznijo, celo z odvzemom vozniškega dovoljenja, kljub temu pa učitelji, uradniki, delavci, upokojenci in medicinske sestre svoje delo naslednji dan mirno opravljajo naprej. Kar predlagamo, sta dve lestvici; prva za politike, druga za državne uslužbence. Med politiki lahko pijani vozijo recimo vsi člani parlamenta, ker če ne, bodo izgubili stik z bazo. Ne smejo pa pijani voziti ministri, z izjemo kmetijskega. Predsednik vlade ne sme voziti pijan za nobeno ceno, lahko pa sedi zraven, če vozi njegova partnerica. Funkcija predsednika države pa – odvisno; če je predsednik predsednica, potem ne, če pa je predsednik predsednik, potem pa ja – ker pijana vožnja daje vtis možatosti. Pri državnih uradnikih pa je lestvica še bolj preprosta. Če tvoja funkcija zahteva štemplanje s štampiljko, potem lahko piješ in voziš, če pa se na dokumente le podpisuješ, potem moraš po pijanski avanturi v avtomobilu odstopiti. Najbolj pa bi seveda pomagalo, če bi med Slovenci prevladala sodobna paradigma o nevarnostih alkohola, o nevarnosti njegove pridelave in trženja, a razmišljati v to smer pomeni zanikati srčiko slovenstva, kar pa bi mnogi prenapeteži razumeli kot veleizdajo.
Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.
Danes pa nekaj o mednarodnih naporih za zbijanje inflacije. Da se bomo omejili na poslušalstvu znane geografske širine, ki pa niso Slovenija, bomo pobliže pogledali eno sosednjo in eno skoraj sosednjo državo. Ter strokovno ocenili njune napore pri zbijanju inflacije. Ki je v Srbiji in na Hrvaškem – da, to sta državi o katerih bomo govorili – nekje med dvanajstimi in trinajstimi odstotki v Srbiji in na Hrvaškem med sedmimi in osmimi odstotki. Ker sta obe državi v svoji zgodovini izkusili že mnogo višje odstotke inflacije – recimo tudi nekaj stoodstotno inflacijo – vznemirjenje ob trenutnih odstotkih ni preveliko, a vendar se vladi trudita pomiriti javno mnenje in profesorje na ekonomskih fakultetah. Ko smo omenjali tisoč in večodstotno inflacijo, smo imeli v mislih čas, ki sta ga oba naroda preživela v ječi jugoslovanske federacije in seveda v okvirih socialističnega gospodarstva. Danes premoreta obe državi tržno gospodarstvo; Hrvati ob njem še nekaj sto kilometrov obale, oboji pa retorično bravurozne in avanturistično nastrojene politike. Kot je pač navada na onih koncih. Torej obe vladi, hrvaška in srbska, sta se z visoko inflacijo, ki je nenavadna za čas zrelega kapitalizma, lotili z ukrepom zrelega socializma. Omejili sta cene nekaterih izdelkov. Kar je v nasprotju s temeljnimi postulati prostega trga; s konkurenco, s svobodno gospodarsko pobudo, z liberalnim načinom delovanja trga in podobnimi himnami, ki jih že kakih dvesto let pojejo pobožni sledilci Adama Smitha. Nasproti njim stojijo bojeviti sledilci nemškega bradača in kot vse kaže, trenutno zmagujejo! Ker se trg ni sam reguliral, ker inflacija ne pade, ker se izdelki dražijo hitreje kot rastejo plače in ker se ne spodobni več trgovcev, pekov in kar je podobnih mešetarjev metati v Ljubljanico, sta vladi Srbije in Hrvaške omejili cene. Med ukrepoma je sicer tehnična razlika; eni so določili najvišjo možno ceno, drugi pa so ceno potrošniške košarice enostavno zabetonirali. Dejstvo, da država intervenira pri špeceriji, je v temeljih zamajalo gospodarske teorije in ljudi v obeh državah spomnilo na tobogan podobnih ukrepov pred štirimi desetletji in več. Ker še pomnite, tovariši, kako to gre – najprej omejiš ceno izdelka, takoj nato pa ga zmanjka. A še preden se v Šentilju za grmi in v obcestnih jarkih ponovno pojavijo vrečke, nabite s kilogrami kave Alvorado, se posvetimo sporu, ki je ob omejitvi cen pretresel srbsko družbo. Tamkajšnji predsednik je med zmagovitim nagovorom, v katerem je obelodanil, kateri izdelki potrošniške košarice se bodo pocenili, omenil tudi pariško salamo. Javnost je spreletel val ogorčenja, ker v pariški salami naj bi bili samo trije odstotki piščančjega mesa, vse ostalo so čudesa sodobnega živilstva. Tako se je javnost čutila ponižano, ker je dobila s pariško tudi sporočilo oblasti, da bo odslej revščina poceni. Predsednik Vučić ogorčenja ni razumel ne sprejel in je za zajtrk javno mlatil sendvič s pariško in majonezo, ki sta bili menda njegova otroška prehrana, pa je kljub temu odrasel v zdravega predsednika balkanske države. Če hočemo v celoti razumeti to gospodarsko/politično/špecerijsko vprašanje, si moramo vsaj približno ogledati panteon klobas in salam naše mladosti. Šele s tem razumevanjem bomo lahko delali primerne zaključke o balkanskih inflacijskih tokovih v prvi tretjini enaindvajsetega stoletja. Pariška, ne glede na to, kaj si srbsko ljudstvo misli o njej, je bila na začetku časa razumljena kot nadstandard. V celoti je obvladovala panteon salam. Čisto na dnu je bil izdelek, ki ga krasi največ nazivov med vsemi znanimi živili; »navadna klobasa« ali »lovska klobasa« ali »pasja radost« ali »kilometervuršt« je pomenila klobasno/salamarsko izhodišče. Temelj, osnovo. Nad njo je bila nato »tirolska«, pa potem »ljubljanska«, še nad njo pa vladarica, omamno dišeči predmet poželenja – »pariška salama«! Pariška, ki jo srbsko ljudstvo razume kot žalitev, srbske oblasti pa kot socialni korektiv in glavno orožje v boju proti inflaciji, je v bistvu nadstandard. Že res, da smo od tistih dob dobili tudi ostale izdelke, še sploh suhomesnate police so eksplodirale, a nobene šunke, šunkarice, mortadele in posebne se ne morejo meriti s pariško. Za konec moramo za poslušalce, ki nimajo avtonomnega gospodarskega vedenja, pojasniti, kako lahko zamrznjena cena pariške pripomore k zbijanju inflacije. Čemu je država določila ceno pariške, za kaviar, pljučno pečenko in ostrige pa dovoli, da se njihova cena oblikuje na prostem trgu? Mar luksuzna hrana prestižnih cateringov, delovnih kosil in mafijskih porok ne vpliva na generiranje inflacije? Zakaj je pariška večja nevarnost za nacionalno ekonomijo od ribjega zaroda sibirskih rek? Gre za žalostno resnico našega globalnega sveta, da je hrana zelo težko generator inflacije, zelo lahko oziroma praviloma pa je njena največja žrtev. Uradno zavarovati bazične, tudi manj kakovostne prehrambne izdelke, kakovostnejše pa prepustiti prostemu trgu in s tem želodcem gospodarsko/političnih elit, pomeni uradno razslojiti družbo in vsakega jedca sendviča s pariško družbeno stigmatizirati.
Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.
Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.
Ko se končuje eno najbolj zanimivih poletij v zadnjih desetletjih, se začenja ena najmanj zanimivih sezon naše skromne oddaje. Podoba je namreč ta, da je šlo v teh nekaj tednih, ko se nismo slišali, vse narobe. Oba redna poslušalca bosta ponoreli svet modro pripisala pomanjkanju naših poglobljenih analiz. Tako danes kot uvod in v slogu svetle tradicije mozaičnega programa naše radijske hiše nekaj pogledov prek ramena. Najbolj so nas poleti zaznamovala neurja. Ob iskrenem sočustvovanju z vsemi poplavljenci in posredno ter neposredno prizadetimi prebivalci te države moramo iz katastrof potegniti tudi nekaj manj običajnih zaključkov. Hočemo povedati, da v vsaki katastrofi ni nekaj dobrega – kot pravi slovenski pregovor – temveč je v njej dobra mera cinizma sodobne civilizacije. Najbolj pritlehno je okoriščanje s katastrofo; od malih lopovov, ki jih tudi v izrednih razmerah toleriramo znotraj kazenskega zakonika, do poniglavih izkoriščevalcev človekoljubne pomoči. Ob tem pa, spet cinično obarvano, sledimo mehanizmom delovanja slovenske politike. Mimogrede; ker lahko delovanje politike med katastrofo imenujemo tudi »katastrofalna politika«, se je slovensko politično življenje v preteklih juliju in avgustu prvič poimenovalo z ustreznim nazivom. Drugače pa se je slovenska politika ob katastrofi poenotila in to z velikim pompom tudi objavila. Iz tega je izšlo dvoje: slovenska politika potrebuje katastrofo, da se poenoti … Nihče pa ni pomislil ali problematiziral, da je v preteklosti neenotna slovenska politika zaradi večnih razprtij sama povzročila katastrofo. Neenotnost in prepiri političnih elit so nad uboge Slovence že kdaj v preteklosti spustili nadloge, ki so po obsegu škode celo presegale tokratne poplave. Kot primer lahko recimo omenimo denacionalizacijsko zakonodajo! Drugi, milo rečeno nenavaden izkupiček katastrofalnih poplav pa je dejstvo, da je vladi podpora narasla. Nagrada, ker se je ob neurjih ustrezno odzvala, pravijo analitiki. Tudi če jim verjamemo, pridemo do precej nenavadne tehtnice, ki meri priljubljenost trenutne vlade. Se pravi da podpora vladi pade, ko ima partnerica ali pač priležnica predsednika vlade nenavadne poglede na biotsko raznovrstnost, podpora vladi pa naraste, ko zalije pol Slovenije. Ob stotinah izkazov človeške solidarnosti pa ni bilo natančneje poročano, kaj je ob tej povodnji počela slovenska gospodarska elita. Kot govori urbana legenda, je ljubljanska aristokracija v sedemdesetih ob napovedi vesoljnega potopa kampirala na Šmarni gori, ki bi naj ostala nad vodo. Mogoče pa so tokrat nepremičninsko magnati preživeli v kakšni zapuščeni hali, kjer so zadnjih nekaj mesecev gradili orjaško barko, na katero so vzeli po dva od vsake vrste. Novica, ki je šla poleti vsled prej opisanih dogodkov skoraj povsem mimo, pa je tista, ki govori, kako je bivši slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice kršil človekove pravice. Naš član sodišča, ki skrbi za to, da se na stari celini vsaj deklarativno upoštevajo osnovne civilizacijske paradigme, se je namreč ujel v neznosno lahkost tvitanja in je po medmrežju širil nestrpnost do Judov. "Ena doza antisemitizma na dan prežene zdravnika stran!" Nakladanje vsevprek po medmrežju je sicer splošno priznana norma našega časa, a ker je bila tokrat vpletena oseba delegirana na enega moralno najbolj občutljivih položajev znotraj Evrope, ki ga je z javnimi objavami posledično oblatila, bi morali končno razmišljati, komu vse v Sloveniji dovolimo, da se giblje zunaj rezervata. Ker v zadnjih letih pa se je res nabralo: pijani in zmikavtski diplomati, momljanje med predstavitvijo za položaj v Evropski komisiji, evropski poslanci kot cvetober slovenske politične delitve … in še bi lahko naštevali. Na srečo imamo slovenski šport, ki ne le blesti na mednarodnih tekmovališčih, temveč tudi lošči ugled države, ki bi brez njega kaj hitro korodiral. Na mednarodnem prizorišču pa ne moremo mimo rusko-ukrajinskega konflikta, ki se je v parafrazi ene izmed epizod »Vojne zvezd« spremenil v »Vojno dronov«. V kateri agresorjem ne kaže dobro, branilci pa tudi ne napredujejo – če povzamemo analize vojaške stroke. Kar pa je najbolj zanimivo; navade ruskih dronov, ki strmoglavljajo nad ukrajinskim ozemljem, se je nalezel tudi ruski dron, ki je strmoglavil na luno. Uspelo pa je tam pristati indijski napravi in vsi tisti, ki smo pred leti investirali v parcele na temni strani lune, bomo končno bolj natančno videli, kakšna zemljišča smo kupili. Toliko za uvod. Kot poročajo, pa nas tako ali tako čaka vroča politična jesen. Naj bo tudi suha.
Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.
Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.
Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.
Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.
Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.
Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"
Neveljaven email naslov