Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo.
Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj.
Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški.
Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja.
Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju.
Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo.
Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico.
Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«!
S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko.
Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo.
Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj.
Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški.
Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja.
Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju.
Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo.
Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico.
Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«!
S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko.
Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Neveljaven email naslov