Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.
Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov.
Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna.
In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev.
Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence.
Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta.
Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!«
In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.
Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov.
Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna.
In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev.
Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence.
Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta.
Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!«
In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
Neveljaven email naslov