Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Cast Moj RTV Televizija MMC Radio Kazalo

Ocene

1472 epizod

Ocene

1472 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

27.01.2023

Duše otoka

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.


27.01.2023

Ne misli, da bo kdaj mimo

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati.  Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas.  S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.


23.01.2023

Tadej Golob: Koma

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.


23.01.2023

Cvetka Bevc: Sled ognjenega svinčnika

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.


20.01.2023

Avgust Strindberg: Mrtvaški ples

// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc


18.01.2023

Strah in beda Tretjega rajha

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl


18.01.2023

Lev Nikolajevič Tolstoj: Oblast teme

Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023


17.01.2023

Fabelmanovi

Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.


17.01.2023

Vsa ta lepota in prelivanje krvi

Ocena filma Izvirni naslov: All the Beauty and the Bloodshed Režiserka: Laura Poitras Nastopajo: Nan Goldin Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Politična drža umetnice Nan Goldin njeno ustvarjalnost prežema že od samega začetka, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela s fotoaparatom v rokah dokumentirati življenje sebe in svoje urbane skupnosti. Laura Poitras si je v dvournem dokumentarnem filmu zadala zahtevno nalogo, saj ta vzporedno poteka na več ravneh, vendar pa premišljeno plastenje pripovednih niti, ki predstavljajo osebno življenje Nan Goldin, njeno umetniško delo in boj proti farmacevtski industriji, nikoli ne deluje prenasičeno ali nedosledno. Odraščanje Nan Goldin sta močno zaznamovali tradicionalna vzgoja ameriških predmestij in prezgodnja tragična smrt starejše sestre. Pozneje je svojo novo družino našla v takrat še močno marginalizirani newyorški skupnosti LGBT, ki je postala tudi njen osrednji navdih za dokumentiranje tem ljubezni, spolnosti, spoprijemanja s HIV-om, intimnopartnerskega nasilja in drugih. Njena umetnost je bila zato vedno neposredna. Zanima jo intima, prav iz nje pa izhajajo tako vizualni premisleki o političnem kot njen aktivizem. Ko spoznavamo umetničino življenje, avtoričino pripoved spremljajo fotografije, v tovrstno kronološko popisovanje pa se v premišljenem ritmu vrivajo posnetki delovanja gibanja P.A.I.N., s katerim je Nan Goldin v zadnjih letih, potem ko je tudi sama premagala odvisnost od protibolečinskih zdravil, bila bitko z družino Sackler. Sacklerji, eni od glavnih lastnikov podjetja Purdue Pharma, so s prodajo močno zasvajajočega protibolečinskega zdravila Oxycontin zaslužili več milijonov, obenem pa z reklamiranjem zdravila kot nezasvajajočega več milijonov Američanov pahnili v odvisnosti, od katerih si ne bodo opomogle še generacije. Družina si odpustke v družbi že leta kupuje s filantropskim udejstvovanjem, denimo z donacijami svetovnim umetniškim ustanovam. V teh pa so razstavljena tudi dela Nan Goldin, zaradi česar se je ta namenila, da bo institucije prepričala, naj ime te družine umaknejo s svojih sten. V filmu tako spremljamo protestne akcije skupine P.A.I.N., njene sestanke in razprave o tem, kako se lotevati boja, ki se vse prevečkrat zdi kot tisti med Davidom in Goljatom. Dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi je še eden v nizu pomembnih filmskih dokumentov sodobnega časa, ki jih je zasnovala Laura Poitras. Če gre pri avtorici za precej tradicionalen pristop k dokumentarnemu žanru, pa je predvsem lotevanje kompleksnih družbenih tem tisto, kar odlikuje njene filme, in to je, predvidevamo, vodilo tudi žirijo v Benetkah. Ta je jeseni filmu dodelila glavno nagrado, ki je tako šele drugič v zgodovini festivala šla v roke dokumentarnemu filmu.


17.01.2023

Dedek gre na jug

Ocena filma Režiser: Vinci Vogue Anžlovar Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica. Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo. Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.


16.01.2023

Carlos Pascual: Nilski konji v puščavi

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V Nilskih konjih v puščavi je 24 besedil, ki so bila prvič objavljena v prilogi časopisa Dnevnik Objektiv med decembrom 2016 in avgustom 2021, vsaj tako je razbrati iz kazala na koncu knjige. Pogosto se mi zdijo knjige znanih in malo manj znanih ustvarjalcev, sestavljene iz njihovih zbranih kolumn ali raznoraznih člankov, nekakšno recikliranje. Kot da bi bilo treba zgrabiti trenutek, kovati železo, dokler je vroče, tako se mi zdijo. Ne zasluži si ravno vsak dnevni ali tedenski zapis, da je ohranjen v knjigi, včasih zaradi kakovosti mimogrede napisanega, včasih zaradi »potrošnosti« te aktualnosti. Carlos Pascual je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Mehičan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji in ni, po njegovih besedah, nikjer na svetu tako težko vzpostavil novega življenja kot v Ljubljani, je prav na naših tleh resnično zasijal kot pisatelj. Za Nezakonito melanholijo, inovativno, prav nič tipično mešanko med spomini, kroniko in kratko zgodbo, od katerih bi bila vsaka lahko podlaga za novelo ali roman, je leta 2021 dobil nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Prav zaradi ubrane raznorodnosti gradiva in vešče porazdelitve (besedila si ne sledijo po datumih, kot so izhajala v časopisu) tudi Nilski konji v puščavi delujejo kot celota, z rdečo nitjo, tako značilno za Pascuala: kolegialnost, prijateljstvo, odnos do okolja, sočloveka, življenja nasploh, seveda v luči tako slovenskega kot mehiškega uma in vsakdana. Pa še nekaj pisatelju pomaga pri doseganju učinka lahkotnosti, pa naj piše o še tako resnih temah. Za to se ima zahvaliti svoji rodni domovini in lepo izrazi v poglavju Potujoči vitez: »Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes, ki se v svojem življenju prav gotovo ni posvečal dobro premišljeni in načrtovani literarni karieri. Toda njegov junak še vedno jaha po tem svetu in v rokah nosi prapor v imenu tistih, ki ne štejejo zgolj rezultatov, ki se ne pokorijo drugim in se ne ozirajo na to, čemur večina ljudi pravi 'zdrava pamet'.« Morda je poleg latinskoameriške »poetične norosti«, ki jo Carlos Pascual najlepše izrazi v skorajda magično-realističnem prizoru polnočnega avtobusnega postanka v samotni obcestni restavraciji v eseju Hvalnica nerazumnim odločitvam, njegova največja odlika, da piše angažirano in prijazno, kar na slovenskem književnem prizorišču ni prav pogosto. Angažirano pisanje pri nas zna biti jezno, agresivno, intelektualno vzvišeno, žaljivo, zafrkantsko; včasih pa preveč »pocukrano« in v zaključnih rešitvah popreproščeno. Tudi se glasno in oblastno loteva (samo navidezno) pomembnejših tem, kot je Pascualova skrb za »dva aksolotla v diaspori« iz naslovne zgodbe, ki se prav tako kot nilski konji, ki so včasih živeli na Arabskem polotoku, zaradi izgube habitata ne moreta vrniti tja, od koder prihajata. Odličen ekološki diskurz o uničevanju našega planeta z bežnim pomenljivim vprašanjem: Koliko mojih sosedov se, prav tako kot aksolotla v akvariju, vsak dan vedno znova zaletava ob steklene stene svojega bivanja? Carlos Pascual, ki se ima, mimogrede, za zmernega pesimista, zna iz vsake, tudi visokoadrenalinske avanture, narediti preprost, običajen dogodek s pomenljivim sporočilom. Nič ni podučevanja, nič »venmetanja«, češ, kaj jaz vse vem in kaj vse sem doživel. Pomaga mu seveda tudi izostren pogled tujca na slovenske družbene in gospodarske razmere, ki pa nikoli ni v ospredju. Še vedno so to zgodbe, resnični dogodki in resnični ljudje, ob katerih pisatelj premisli in zapiše marsikatero modro in s humorjem obarvano misel, ki pa zadene bolj kot ne vem kakšno žuganje s prstom. Kako je na primer prvič v Sloveniji slišal, da nečesa ni mogoče popraviti, saj »gre Mehičanu kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu«. Kako je prijatelj Latinoameričan, poročen s Slovenko in živeč v Sloveniji, dejal, naj ga po smrti upepelijo in pepel stresejo v Savo, »da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno«. Kako globoke razlike med ljudmi, ko je življenje mirno in varno, v drugačnih okoliščinah izginejo. »Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?« Kako ga vsaka pomlad napolni z nekakšnim bratstvom in solidarnostjo; »do vseh, ki so skupaj z mano – čeprav ne poznam njihovih imen – preživeli še eno zimo, kakor človek preživi ponesrečeno potovanje na čolnu sredi grozovitega neurja«. Kako sta ljubezen in prijateljstvo zanj resnična samo takrat, ko izničimo željo po zgolj lastni dobrobiti: »Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje' se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta«. In kako, kljub temu da tiskana beseda izginja, ne premore navdušenja, »da bi z enakim entuziazmom preklopil na družbene platforme, ki ohranjajo pozornost vseh; Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga«. Nilski konji v puščavi so še ena knjiga Carlosa Pascuala, katere všečnost, humornost in navidezna preprostost ne izničujejo njene globoke sporočilnosti in ponekod že kar preroškega uvida v psiho modernega človeka. So gladko in neobremenjeno branje v težkih in zmedenih časih, v katerih živimo, ker očitno še nismo razvili »zmožnosti brezsramnega izgubljanja časa«, kar je, kot se pošali pisatelj, »v Ljubljani enako zločinu zoper človeštvo«.


16.01.2023

Mirana Likar: Ženska hiša

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.


16.01.2023

Matjaž Pikalo: Riba z zlatimi brazgotinami

Piše: Marija Švajncer Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Pesniško zbirko Matjaža Pikala Riba z zlatimi brazgotinami bi bilo mogoče uvrstiti med pisanje, ki v verzih govori o osebni rasti in duhovnosti. Pesnik navaja, da so bili navdih za cikel pesmi Ljubezen je življenje raznovrstna besedila in misli Zhuang Zija, Dao de Jinga, Vivekanande, Zalokarja, Muntheja, don Miguela Ruiza, Zorane Baković, Shane Flogie in Clarisse Pinkole Estés. Navdihnjen z njihovo modrostjo sporoča, da čuti, kako se mu odpirajo vrata v nov svet. Vesolje vidi kot svoj dom in ve, da so ljudje veliko več kot življenje samo. Vse, kar je, je ustvarjeno iz Ljubezni: »Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.« In tako si je mogoče znova pridobiti božanstvo in postati eno z Bogom. Poet o sebi pravi, da je le kolesce v stroju, ki se mu reče Eno, samo tako se lahko vrti svet, z njim ali brez njega. Ukaže si, da ne sme biti trmast in se upirati, kajti močni in nasilni ljudje, tako predvideva, umirajo prezgodnje smrti. Želi si, da bi se zabadanje v njegovo vudujsko lutko nehalo, in priseže, da bo tedaj postal boljši človek. Gospod naj ga očisti vsega zla in postal bo Resnica, toda Resnica je zanj tudi morje. »Resničnost valov pripada trenutku / in se z njim vred izgublja, kot jaz, / ki se vedno znova izgubljam, da bi se našel v trenutku.« S kančkom humorja priznava, da ima v sebi razbrzdano opico. Rad bi jo obvladal, toda to ne bo lahko, saj je opica v njem vsa podivjana. Brez prestanka razgraja, kot bi jo napadel sam hudič. Pesnika z opico v sebi pomiri šele Mojster, ki mu pravi, da lahko postane merilo sveta, če pozna svetlobo in ohrani temino. Domisli se, da je sreča doma v opazovanju zvezdnega neba. In kaj je tisto, s čimer nas pesnik očara kot umetnik? Predvsem posebna ženska energija, igrivost in humor. V ciklu Riba z zlatimi brazgotinami, ki je na začetku pesniške zbirke, večkrat govori skozi ženska usta. Veliko je nagovorov, spodbud, napotkov in nasvetov, pa tudi očitkov. Izražanje občutkov je nazorno in iskreno. Ženska pravi, da je moški prišel zato, da bi ji pomagal nositi njen križ, ne da bi ga za to prosila. Ne dovoli si, da bi se vanj zaljubila. »Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!« V igrivost vdira nekaj hudega: ženska se zdravi na onkološkem inštitutu. Pravi, da se bo pobrila na balin, naredili ji bodo nove prsi, čefurka je in izbrisana, otroka ji je vzel Bog. Vseeno je zanjo še veliko možnosti. Z moškim lahko napišeta knjigo pesmi, kar nekaj scenarijev in najlepšo ljubezensko zgodbo. Matjaž Pikalo je zbirko Riba z zlatimi brazgotinami, kot je zapisano na začetku, posvetil K. K. Iz stihov je osebo mogoče prepoznati: to je znana novinarka in pisateljica prvenca, avtorica, ki objavlja kolumne in druga besedila v revialnem tisku ter se kot komentatorka pojavlja v televizijskih oddajah. Na spletu so tudi intervjuji, v katerih razgrinja svojo življenjsko zgodbo in spopadanje z boleznijo. A naj ostane pri K. K. Moški je prazen, utrujen in hladen, igra svoj bluz in si ženske ne poželi. Ta ga spodbuja, naj odpre oči, potem bo vsepovsod videl ljubezen. Ostaja sama svoja in ne mara dežele, ki jo je izbrisala, iznenada pa si prizna, da je pravzaprav izbrisala samo sebe. Njeno telo še vedno govori s svojim jezikom in se v strasti združi z moškim. To srečanje bo pripomoglo, da bo le-ta spoznal svojo duhovnost. Šegavo mu navrže: »Ženske nismo komplicirane, / smo samo muhaste.« Primerja se z reko, moški pa je v njenih očeh ponikalnica – prikaže se, ponikne in se izlije v morje, je in ga hkrati ni. Ženska se odpravi v samostan in izve za zgodbo o sveti Katarini in njeni izgubi otroka. Moški je kot deček, ki ni nikoli odrastel. Neprizanesljivo mu navrže: »Rad bi bil kot kak guru, / puščaš si brado, zgledaš kot kozel. / Meketaš, ne govoriš. / Šibko moralo imaš, / kruh režeš samo zase.« Na koncu zbirke Riba z zlatimi brazgotinami se pesnik na kratko predstavi, da je pesniška duša, ukvarja pa se še z drugimi umetniškimi panogami. Delal je v cirkusu, vrtcu in zaporu, ne nazadnje tudi na radiu. Igra na harmoniko in poje. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, Matjaž Pikalo pravi, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo in poškodovano. Zbirka bo pritegnila bralke in bralce, ki hočejo prodreti v globino življenja, se ozirati proti vesolju in hkrati občutiti čisto preprosto radoživost in predanost trenutkom.


16.01.2023

Primož Sturman: Enajst mesecev žitne kave

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Primož Sturman je premišljevalec meje, tudi v literaturi, na kar kaže že naslov prvenca, zbirke sedmih kratkih zgodb Gorica je naša. Naslov je seveda parafraza tistega borbenega in mobilizacijskega gesla z množičnih dogodkov, s katerim so osvoboditelji Trsta v obdobju povojne razdelitve Slovenskega tržaškega ozemlja v imenu te osvoboditve, pa tudi etnične sestave, zahtevali, naj pripade Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Vendar pa je borbeno geslo pri Sturmanu, tako kot že v slovenskem filmu Trst je naš!, osmešeno, vzklikanje o lastništvu in projekcija zla na tiste čez mejo, ne glede na to, s katere strani, tudi tokrat pripelje do konflikta, ki pa je bolj komične narave. Podobno je narodno brambovstvo osmešeno tudi v prozi Dušana Jelinčiča, tam se v Tržaških zgodbah spomin na preganjanje sproži pri starem veteranu in domoljubu, ki ima spomina že zelo malo. V obeh dosedanjih Sturmanovih zbirkah, tudi v Sintezah, kjer so zgodbe bolj zgoščene in včasih v obliki dialogov brez kakšnih narativnih lupingov, nastopajo večinoma liki z obeh strani meje, tudi takšni, ki jim je meja nadvse pomembna, če ne drugače, zaradi njihovega poklica, najsi bo to ribištvo ali tihotapstvo. Sturman je sicer profesor na tržaškem liceju, poučuje slovenščino in zgodovino. Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave je meja ključna. Protagonist je profesor italijanske književnosti Lorenzo, ki ima po materini strani sorodnike v Istri, v okolici Buj, očetove žlahte pa skoraj ne pozna, »mama jih ni marala, očeta niso brigali«, pravi. Zvemo, da je Lorenzov materin jezik slovenščina, z očetom so govorili italijansko, saj se ženinega jezika ni imel kje naučiti. Lorenzo se ukvarja s stvarmi jezika in literature, poučuje, očitno v Trstu ali na njegovem obrobju, in se druži z ločeno kolegico Anno z dvema otrokoma, a ko kupi hišo v kraški vasi čez mejo, se obiskujeta precej poredko. Večinoma je bolj on kriv oziroma njegova zadržanost in vse večja pripadnost vasici, v katero se je preselil, in njenim prebivalcem, pa tudi konflikten odnos s kakšnim od sosedov, ki ga Lorenzo potem do konca dramatizira in ki kaže njegovo socialno izključenost, morda tudi neizkušenost. »Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri,« je zapisal v enem od v poševnem tisku napisanih, bolj osebnih in spovednih delov besedila. Roman je sestavljen iz zadrgasto spletenih poglavij, v katerih se menjavajo različni pripovedovalci. Eden je vseveden, avtoritaren, dvignjen nad njegove in delno tudi njene monologe in opise, čez vse spregovori tudi skupnost kot nekakšen tragiški zbor, kot kolektiv, in zdi se, da je iskanje korenin tisto, kar Lorenza najbolj zaznamuje. Išče svojo identiteto in je pri tem tudi malo trzavičen in preganjavičen, iz majhnih sporov z domačini, ki ga seveda zafrkavajo in bi ga tudi, če ne bi bil tujec, furešt, ampak potem bi bil morda bolj suveren in bi se počutil manj ogroženega in obdanega z zlobnimi govoricami. Anna je ljubica in kolegica, zdi se, da bolj pogumna in manj obremenjena s tem, kaj si bo o njuni zvezi mislila okolica, predvsem seveda dijaki, ki težko brzdajo svojo radovednost, in je tudi manj občutljiva za vprašanja naroda in identitete. Vzrok za enajst mesecev na žitni ali podobnih ponaredkih kave ni v pomanjkanju kave kot v osemdesetih letih, ko se je ni dobilo, temveč ker Lorenza preveč vzburi in se potem prepira, počez in večkrat pretirano. Hkrati je enajst mesecev skoraj leto in podobno kot v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger je tudi Sturmanov roman urejen po nekakšnem setvenem koledarju; Lorenza spremljamo od sajenja trt do postavljanja mlaja, sajenja in zakopavanja krompirja, zaključi se s krčenjem zaraščene poti do bližnjega vinarja in zdi se, da se vse bolj vključuje v skupnost in njene rituale, saj posluša, kdaj so lunini cikli najbolj ugodni za posamezna opravila. Poskuša pripadati, najti hoče stik z ljudmi in z zemljo, se vklopiti v naravne cikle; na eni strani imamo tako malce dolgovezna poročila z redovalnih konferenc in popravnih izpitov, torej nekaj zborničnih banalnosti, na drugi strani skoraj ljudomrzen odhod na podeželje in poskus vključevanja v novo, slovensko skupnost. Poskus z zaenkrat negotovim izidom. Sturman se pogosto zagozdi v popisih del na podeželju in drobnih klepetov s kraškimi lokalci, poleg italijanščine iz šole je ob nekakšnem objektivnem govoru prisotna tudi klena, radikalno zapisana primorščina oziroma kraški dialekt. Zdi se, da je Lorenzo bolj nosilec razkola kot romaneskni junak, njegove epizode so precej vsakdanje. Razen občasnega razburjenja in očitno napadov panike, ko diha za zaprtimi vrati borjača, se mu največ dogaja ravno s premislekom o mejah in narodih. Čeprav na koncu vzame motorko in sekačo in se bo očitno prebil iz delne letargije in občutka tujosti, nepripadnosti.


11.01.2023

Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix

V Plesnem teatru Ljubljana se je odvila premiera predstave "Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix". V produkciji zavoda Pekinpah se pod njo podpisujeta Jernej Potočan in Filip Štepec, ki je delo tudi izvedel. Na premieri je bil Matic Ferlan. Avtorstvo, dramaturgija, režija, scenografija: Jernej Potočan, Filip Štepec Koreografija: Filip Štepec Izvedba: Filip Štepec Dramaturgija in luč: Petra Veber Izbor glasbe: Spotify Producent: Žiga Predan Produkcija: Pekinpah


09.01.2023

Nicholas Chamfort: Maksime in misli

Piše Marko Golja Bere: Aleksander Golja Chamfort je bil subverzivnež par excellence – načelen, dosleden, pogumen, radikalen, brezkompromisen, samozavesten, in to v svetu, ki je bil zaradi svojega neizmernega egoizma obsojen na pospešeno razpadanje na smetišču zgodovine. Ja, Chamfort (1741–1794) je poznal francosko aristokracijo, najvišje plemstvo s kraljem na čelu in cerkev do obisti, seciral jih je pri živem telesu, niti malo pa ni prizanašal niti sebi. Tak človek, dosleden, intelektualno prenicljiv in svoboden, se je seveda odločil, da sodeluje v francoski revoluciji na strani revolucionark in revolucionarjev. Brez najmanjšega dvoma: Chamfort je vedel, da najboljši vseh svetov ni najboljši vseh svetov, zato se je z osupljivo prostodušnostjo vprašal, kakšna je v splošnem korist od (vzgojnih) knjig, če si ne prizadevamo za spremembe v zvezi z zakonodajo, cerkvijo in javnim mnenjem. Je torej Chamfort napovedal 11. tezo o Feuerbachu? Ali pa je »zgolj« intelektualec, opazovalec sveta, ki kritično opazuje gospodarje družbe, pa tudi ovce in sebe? Seveda je tudi preudaren mislec: če bi zgolj obsodil knjige o vzgoji, da vzgajajo konformiste, bi bil v hipu nekdo, ki zagovarja radikalne ideje. Ne, Chamfort je bolj prefrigan: vzgojne knjige pripravljajo otroško pamet na to, da se bo navzela prezira do cerkvenega, družbenega in zakonodajnega.Skratka, vzgojni konformizem ne vzgaja zgolj konformistov, ampak tudi ljudi, ki zaradi svojih izkušenj (tako kot Chamfort) na koncu prezirajo vse troje (in še kaj). Se je drzni avtor motil, se je skril za miselnim obratom ali kaj tretjega, ta hip ni pomembno. Pomembno pa je, da je v enem samem zamahu sesul vzgojni sistem in povedal, kako lahko končajo, kako bodo končali stebri družbe. Toda kdo je bil Chamfort, da si je drznil take ugotovitve? Ob branju njegovih Maksim in misli je očitno, da je nekatere ugotovitve znal zgoščeno ubesediti, na primer: Najboljša filozofska drža, ki jo lahko zavzamemo do sveta, je mešanica vedre zbadljivosti in prizanesljivega prezira. Skratka, Chamfort ne jamra, ne ponavlja Groza, groza, ne umika se v slonokoščeni stolp, ampak zapisuje svoje vrstice, kot da izreka poslednjo resnico, na primer Prevarant in bedak se laže prilagodita tokovom v družbi, kjer v splošnem vladata nepoštenost in neumnost. Je francoski moralist racionaliziral svoj družbeni položaj ali je zgolj ugotavljal stanje, je seveda retorično vprašanje. V tovrstnih ugotovitvah ne pušča krušnih drobtinic, ne ponuja bergel in ne nepozabnih sladic. Ponuja jasne, razumne in nevarne nasvete tipa Namesto da nasilnežem brez haska očitamo zavržna dejanja, je treba iz otopelosti predramiti ljudi, ki ta dejanja prenašajo. In tako naprej, dosledno, trmasto, pogumno, brezkompromisno. Naslov knjige je Maksime in misli. In če maksime predstavljajo avtorja kot nekoga, ki je misel domislil, jo maksimiral oziroma zgostil v minimum obratov, zlogov, poudarkov, pa misli pokažejo Chamforta na delu, pri mišljenju. Takrat njegovega premisleka ne sklene pika, ampak tripičje. Omenil sem že, da je bil Chamfort drzen, pogumen v svojih maksimah o družbi, na primer Revni ljudje so črni sužnji sodobne Evrope ali pa Jaz ¬– vse; drugi – nič: to je despotizem, plemstvo in njuni privrženci. Zdaj sem tudi drugi; drugi so tudi jaz: to je ljudska oblast in njeni somišljeniki. Odločite se sami. Dvojni aristokrat Nicholas Chamfort, aristokrat po socialnem položaju in aristokrat duha, se je odločil. Odločite se še vi, sami. Chamfort je z vami.


09.01.2023

Andreja Štepec: Jesenožki

Piše: Katja Šifkovič Bere: Lidija Hartman Andreja Štepec, najprej pesnica in šele potem prevajalka, italijanistka, pedagoška delavka, učiteljica, je kot pesnica zelo zahtevna, nadarjena in nepredvidljiva in takšna je tudi njena druga pesniška zbirka Jesenožki (jst sm tok utrujena). Njen pristop k poeziji ni vzvišen in tudi sama se raje drži življenja v sivih industrijskih Jesenicah. Ni pesnica vejic in velikih začetnic, temveč pik. Kljub hitri ostrini njenega jezika, avtorica svojo poezijo nadzoruje. V Jesenožkih zato lahko beremo izražanje preko fluidnosti, preprostosti, prek univerzalnih resnic, ključnih stavkov in misli, ki nosijo rdečo nit zbirke. Lahko bi dejali, da se pojavlja kot inkubator nasilja sodobnega časa. »Spočeti v kripovaluti, položeni v kriptodepresijo, spali smo odprtih vek, v strahu za dušo,« je zapisala. Andreja Štepec na nek način piše o koncu, a se vrača v otroštvo, piše o ljubezni in boju za ljubezen, o nevarnosti in možnosti odrešitve. V svoj pesniški jezik je vpletla bolečino in utrujenost sodobne generacije. Ne ponuja poezije, v katero se je treba potapljati in dolgo iskati globlji pomen, ampak dovoli svobodo enkratnega branja. Avtorica zavrača tradicionalne pesniške strukture in izstopa iz akademskega in okornega pesniškega diskurza. Zbirko je odprla pogovorom s sabo in s svojim bralstvom. Ja, nas zanimata njena izkušnja in način, kako pesnica pove in zapiše bolečino in razočaranje. Zanima nas njen sfiltrirani in zdestilirani pogled na svet, nase, na žensko izkušnjo, na spominjanje. Andreja Štepec nam dovoli distrakcijo in potešitev obenem. Vsebina, tematike te zbirke so odmev vprašanj o smislu. In še pomembneje, se bomo kdaj zares spočili? Jesenožki so zbirka, ki se je bomo spominjali kot sodobne klasike. Nekaj dobrega je v tem, ko gledam skoraj prazno stran, na kateri s čisto majhnimi črkami piše: Izpraskati bolečino globoko kot neizrojenega otroka revolucija narašča v sentiment: Evtanazija za vse! Ta praznina je pogumna in pogumno je pustiti, da misel govori sama zase.


09.01.2023

Iztok Osojnik: Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcaa

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja Iztok Osojnik, vsestranski pisec, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist in prevajalec, je avgusta za pesniški opus – ta obsega več kot trideset pesniških zbirk – prejel Veronikin zlatnik poezije. Podeljevalci so v utemeljitvi zapisali, da gre za “učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih". Tudi v proznem delu Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa prepoznamo vse omenjene prvine. Ves čas jih podčrtava asociativni tok avtorjeve zavesti, ki nenehno niha med literarnim in filozofskim zapisom, zato dela ne moremo označiti ne za roman ne za zbirko kratkih zgodb ne za zbirko filozofskih esejev, saj se uspešno izogiba vsem literarnim klasifikacijam in žanrskim opredelitvam. Če bi sodili po naslovnici, ki je tudi produkt Osojnikove vsestranske umetniške nadarjenosti, bi zaslutili njeno avanturistično, pustolovsko, morebiti celo detektivsko in znanstvenofantastično podlago, a to je le kulisa za bogato introspekcijsko samoanalizo, ki v osmih zgodbah razodeva izredno lucidnega avtorja, svetovnega popotnika in ustvarjalca, ki doživlja pisanje kot celovit proces, neločljiv od branja, potovanja in vsakdanjega razmišljanja. Z enakim entuziazmom se loteva psihoanalitične obravnave nesrečne ljubezni, antropološkega seciranja zgodovinskih dogodkov, v katere so vpleteni domači in tuji umetniki, ter intuitivnih prebliskov na temo literature: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.” Ne glede na to, ali tone v trans med vožnjo po enolični avtocesti, ki vodi proti nekdanji jugoslovanski prestolnici, ali se prepušča podrhtavajočim refleksijam na vlaku sredi podeželja na Poljskem, ali pa sredi južne Amerike opreza za halucinogeno rastlino, ki bi ga navdala s temeljnim spoznanjem, ga prosti tok misli kot reko ponikalnico izmenično potiska v nezavedno iskanje povezav in v ostrenje lastne zavesti. Zato je po njegovem mnenju “treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.” Na tak način pojmuje tudi pisanje, ki ga doživlja kot boj za pravico do samoizražanja in kot nekaj organskega, kar prihaja od znotraj: “Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.” V vsaki izmed osmih besedil v knjigi Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa Osojnik postreže s strukturnim okvirjem oziroma specifično temo, ki sčasoma preraste začrtani okvir in bodisi pridobi nadrealistično ozadje bodisi se v popolnosti razbohoti v filozofsko razmišljanje, ki ima ontološke, fenomenološke in epistemološke prvine. V zgodbi z naslovom Empedokles predstavi fotoreporterja, ki se odloči, da bo postal svoja lastna umetnina, v zgodbi Pasja radost so v ospredju nenavadni krajani manjšega slovenskega mesta, ki se preizkušajo v tolmačenju latinščine. Zgodba Križanka je sestavljena iz pojmov, ki jih avtor nanaša vzporedno in navpično ter tako pokaže na prepletenost filozofskih tem, področij in doživetij, vseskozi pa spremljamo zgodbo menedžerja, ki v hrepenenju po svojem eksistencialnem nasprotju postane neke vrste zenovski pisatelj. V zgodbi mala lulu, ki predstavlja preplet psihoanalitičnih refleksij o ljubezni in nočnih sanjarij človeka, ki je prisiljen spati na klopci v parku, smo priča mozaiku zgodb, ki jih sestavlja govor neke nezavedne želje, podkrepljen z dolgimi stavki ter s popolno odsotnostjo velikih črk na začetku stavkov in imen: “... glede na to, da govori nezavedno, ki igra pomembno vlogo v registrih strasti, v pasivnem čakanju na umirajočo željo v nihanju užitka in bolesti, cela zadeva ne more biti nič sporadičnega, kot se reče, in je nekako skladna z željo.” V knjigi najbolj izstopa najdaljša in najbolj večplastna zgodba z naslovom Poskus, v katero so vključeni tudi življenjepisi in dela ustvarjalcev, kot so Jerzy Grotowski, Olga Tokarczuk, Doris Lessing, Simone Weil, Michel Houellebecq in Dejan Koban, v njej pa najdemo tudi zanimiva razmišljanja o ustroju ideološkega aparata krščanske cerkve in pisma državljanke Slonokoščene obale, ki zaradi smrtonosne bolezni prosi za denar. V Povsem preprosti zgodbi, ki se nahaja na koncu knjige, pa se Osojnik vrne k analizi nezavedne želje in gonov ter se osredotoči na postavljanje vzporednic med nesrečno ljubeznijo in pisanjem: “Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.” Ali je knjiga Iztoka Osojnika Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa avtobiografski zapis ali izmišljena konstrukcija, je nenazadnje obrobnega pomena, prav tako spraševanje o tem, kdo je pravzaprav famozni Jesus Falcao, saj kot pove v zaključni besedi avtor sam, mita ne velja mešati s fabulo, čeprav je v pričujočih zgodbah zaradi prelivanja enega v drugo težko določiti, kje se eden konča in kje se začne druga ...


08.01.2023

Mestno gledališče ljubljansko - Steven Berkoff / Sebastian Cavazza: Shakespeare

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili monodramo Shakespeare – gre za avtorski projekt Sebastiana Cavazze, za priredbo besedila Shakespearovi zlobneži, ki si ga je britanski igralec Steven Berkoff zamislil leta 1998. Zakaj Berkoff? Avtor uprizoritvene zamisli in priredbe, prevajalec in igralec Sebastian Cavazza pove, da se je z njegovo dramatiko, z njegovim načinom "teatra u fris" srečal na začetku 90-ih in ga je že kar nekaj časa vznemirjal njegov žanr, njegov pristop, njegovo dojemanje gledališča, ki temelji na igralskem métieru. Igro so prvič uprizorili na silvestrovo, premiero pa si je ogledala Staša Grahek. Shakespeare's Villains, 1998 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 7. januar 2023 Avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, avtor veznih besedil in igralec Sebastian Cavazza Dramaturginja Eva Mahkovic Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Marimbistka Aleksandra Šuklar Izdelovalec lobanj Žiga Lebar Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/shakespeare/#gallery-1518-1


06.01.2023

Dimitrije Kokanov: Gibanje

NAPOVED: Dimitrije Kokanov je sedemintridesetletni srbski dramatik in dramaturg in prav zdaj si lahko kar dve njegovi igri ogledamo na slovenskih odrih: v SNG Nova Gorica dramo Nenadoma, reka, od sinoči naprej pa v ljubljanski Cukrarni uprizoritev Gibanje s sporeda ljubljanske Male Drame v prevodu Aleksandre Rekar in v režiji mladega režiserja Juša Zidarja. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, koreografinja Bojana Robinson, scenograf Branko Hojnik. Na sinočnji predstavi je bila Tadeja Krečič Prva slovenska uprizoritev Premiera v Cukrarni: 5. 1. 2023 Prevajalka Aleksandra Rekar Režiser Juš Zidar Dramaturginja Eva Kraševec Koreografinja Bojana Robinson Scenograf Branko Hojnik Kostumograf Matjaž Plošinjak Avtor videa Atej Tutta Oblikovalec zvoka Jurij Alič Oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski Lektor Arko V uprizoritvi je uporabljena glasba zasedbe SBO. Igrajo Polona Juh Nejc Cijan Garlatti Benjamin Krnetić


Stran 1 od 74
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov