Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Matej Drobnič z ortopedske klinike in njegov pacient Florjan Omejc pravita, da bi moral odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju ... Florjan opisuje nesrečo, ki se mu je zgodila leta 1992, ko je bil star 11 let, grozila mu je amputacija obeh nog, a so mu, kot pravi, na UKC Ljubljana podarili nešteto korakov, saj so mu nogi rešili. Dr. Drobnič pravi, da je odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspešno zdravljenje.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc.
Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom
Florjanova zgodba
Leta 1992 je imel Florjan Omejc enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.
"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."
Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.
"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."
Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.
"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"
Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.
"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"
Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.
"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."
Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. "Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje," je dejal prof. dr. Matej Drobnič, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.
"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."
Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:
Kakšni izzivi so pred ortopedijo?
"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."
Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?
"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."
Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …
"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."
Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?
"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."
Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?
"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."
Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?
"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."
Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?
"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."
Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?
"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."
Prof. dr. Matej Drobnič z ortopedske klinike in njegov pacient Florjan Omejc pravita, da bi moral odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju ... Florjan opisuje nesrečo, ki se mu je zgodila leta 1992, ko je bil star 11 let, grozila mu je amputacija obeh nog, a so mu, kot pravi, na UKC Ljubljana podarili nešteto korakov, saj so mu nogi rešili. Dr. Drobnič pravi, da je odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspešno zdravljenje.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc.
Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom
Florjanova zgodba
Leta 1992 je imel Florjan Omejc enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.
"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."
Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.
"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."
Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.
"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"
Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.
"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"
Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.
"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."
Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. "Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje," je dejal prof. dr. Matej Drobnič, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.
"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."
Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:
Kakšni izzivi so pred ortopedijo?
"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."
Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?
"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."
Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …
"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."
Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?
"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."
Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?
"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."
Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?
"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."
Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?
"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."
Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?
"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."
O delavkah in delavcih, ki so pogosto spregledani, utišani in obravnavani kot številke, o izčrpavanju tovarn in ljudi govori antropologinja dr. Nina Vodopivec, Aleš Černi pa v zgodbi o vzponu in padcu tovarne Mura simbolizira sedanjost in prihodnost, ki sta tesno povezani s preteklostjo. Krojač in modni oblikovalec Aleš Černi je namreč otrok tovarne Mura, njegova mama je bila v Muri šivilja in po njeni zaslugi je bila Alešu ljubezen do šivanja položena v zibelko ...
O delu, delavkah in delavcih, o pomenu korektne komunikacije in partnerskih odnosov z zaposlenimi in s sindikati, pa tudi o razlogih, da je tekstilna tovarna Mura propadla, razmišlja Borut Meh, ki je bil predsednik družbe Mura od 2002 do 2007. V Muro je takrat že prišel kot krizni menedžer.
Letos jeseni bo petnajst let od stečaja tovarne Mura, naslednje leto pa bo stota obletnica začetkov te tovarne. O delu, izgubi in iskanju dela, propadanju in propadu tovarne, razčlovečenih delavkah in delavcih pripovedujeta Silva Mlinarič in Vesna Pavel, ki sta bili do stečaja leta 2009 zaposleni v tekstilni tovarni Mura.
Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?
Janis Andetokumbo je eden najboljših košarkarjev na svetu, tekmec Luke Dončića v NBA in reprezentanci Grčije. V Atenah smo raziskovali košarkarsko pot migrantske družine Andetokumbo od betonskega igrišča v četrti Sepolia do bleščečega življenja v ZDA, kjer so vsi trije bratje že postali prvaki NBA. Srečali smo se z njihovim prvim trenerjem Spirosom Velliniatisom, ki je Janisa prepričal, naj začne igrati košarko in pozna tudi temnejše plati uspeha. Obiskali smo lastnika bara, ki je pomagal Janisu in njegovima bratoma Thanasisu in Kostasu, s spačkom pa se je odpeljal celo na tekme v Slovenijo.
Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?
Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.
Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.
V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Zapeljemo se na 52 hektarjev veliko kmetijo v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid.
V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?
V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji.
V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger.
V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.
Potujemo v čas 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bilo je leta 1984. Z Anjo Rupel, ki je prav takrat postala polnoletna in je nekdanjo skupno državo spoznala kot pevka skupine Videosex, preverjamo, kje se je takrat poslušala glasba, in katere skupine so bile na sceni. V mikrofon ujamemo tudi Seja Sexona, vodjo in soustanovitelja sarajevske skupine Zabranjeno pušenje.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?
Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka.
Neveljaven email naslov