Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.
Rokodelske spretnosti so fenomen, ki danes komajda še obstaja in s konkretno hitrostjo tudi že izginja. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Posodar Franc Jaklič je eden od dveh pintarjev, ki danes v Ribnici še vedno izdelujeta lesene posode na tradicionalen način. Sicer pa suhorobarstvo še vedno živi, številna družinska podjetja se izdelave lotevajo strojno, peščica pa je takšnih, ki svoje znanje ohranja in še vedno izdelke izdelujejo ročno.
V zaključku serije o Narodni in univerzitetni knjižnici Andreja Kozjek, ki v NUK vodi oddelek za zaščito in restavriranje, pripoveduje o reševanju pacientov, ki jih dobijo v svoje delavnice. Njen oddelek je vpet v številne delovne procese v knjižnici, sodeluje tudi pri nastajanju razstav, ki jih pripravljajo v NUK. V Plečnikovi palači je trenutno na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, dr. Marijan Dovič (ZRC SAZU), glavni avtor razstave, pa pove tudi to, zakaj raziskovalci radi razstavljajo v NUK. Žiga Cerkvenik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK, opisuje bogato in burno zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice, njeno razvejano dejavnost in poslanstvo: "Knjižnico vedno gradijo ljudje. Vse, kar je povezano s pridobivanjem znanja, sloni na pridnih, vestnih, marljivih in odgovornih ljudeh." Tako je bilo nekdaj, tako je danes in tako bo tudi jutri.
Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.
Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.
Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.
Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem.
"Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva."
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
V sklepni epizodi kritično pretresamo status in vlogo Metelkove 30 let po zasedbi. Je Metelkova sploh še avtonomni prostor alternativne kulture, še ohranja svoj nehierarhičen značaj delovanja, kakšna je njena vloga danes in kakšna prihodnost jo čaka? Razmišljajo: Miha Zadnikar, Rajko Muršič, Miha Blažič N'toko in aktivistka “Maja”, članica skvota Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona (PLAC).
Na Metelkovi ima že od zasedbe naprej svoje prostore YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Predsednica Elena Pečarič se ob razstavljenih slikah Laure Ličer v Sotu 24,5 spominja začetkov, ko so se greli ob kuhanem vinu in z branjem poezije. Napredni študenti so po bivanju v zavodu šele na Metelkovi povsem zaživeli, nepozabne so tam preživete noči. Še vedno pripravljajo različne debate, razstave, si pomagajo, se družijo. Kaj pa je največji hendikep Metelkove?
Zanimajo nas različne umetniške prakse, ki se izvajajo na Metelkovi. Spoznamo žonglerja iz Anglije in Kolumbije. Obiščemo atelje Nevena Korde nad Galerijo Alkatraz in z balkona opazujemo Trg brez zgodovinskega spomina, bližnje instalacije, mozaike in dela nemških rokodelcev. Kipar Marko Kovačič ob sveži stenski poslikavi Slavoja Žižka razmišlja o prednostih zunaj institucionalnega ustvarjanja. V ateljeju Anke Kočevar ugrabimo pripovedovalko pravljic Katjo Preša.
V zadnjem delu serije Zdravstvo 3.0 povzemamo mnenja, predloge in vprašanja petih zdravnic in zdravnikov, s katerimi smo se pogovarjali o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Tatjana Pirc je odgovore in komentarje vztrajno iskala pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki začasno vodi tudi ministrstvo za zdravje.
Pri zasedbi Metelkove leta 1993 so sodelovali tudi aktivisti iz Škucovega Roza kluba, Magnusa in LL. Od takrat naprej v stavbi Lovci vedno nekdo dežura. Lezbični klub Monokel in gejevski klub Tiffany uspešno in praktično neprekinjeno delujeta že vrsto let. Na klubskem vrtu ob Masarykovi, pod brajdo iz Kranjske Gore, smo se srečali z aktualnima vodjema, Majo Pahor in Jernejem Škofom. Osrednja gostja je pisateljica Suzana Tratnik, dolgoletna lezbična aktivistka, ki je pomemben pečat pustila tudi na Metelkovi.
Analiziramo 30 let glasbene scene na Metelkovi. Koncertni presežki, napredek organizacije, produkcije in zvoka. Miha Zadnikar na debato pri klubu Jalla Jalla (blizu čisto nove skate “rampice”) povabi glasbenega kritika in jahača plošč Igorja Bašina-BIGorja. Na vrtu Gale Hale nas gosti Kaja Deskovič, v Menzi pri Koritu presežke izpostavi Samo Ljubešić. Tudi o tem, kako je spontano na Metelkovi nastopil Manu Chao in kako so na vratih enega izmed klubov odslovili Davea Lombarda, bobnarja skupine Slayer.
Selimo se na klubsko in glasbeno sceno Metelkove. V 3. epizodo je Miha Zadnikar povabil Jasno Babić (Gromka) in Nika Drozga (Channel Zero). Nekaj malega tudi o historiatu, predvsem pa o vodenju klubov in organiziranju koncertov pred in po koroni. Kateri so glavni izzivi, težave, tudi zadovoljstva. Zakaj Metelkova in Slovenija med bandi veljata za neverjetno gostoljubni, kako je z iskanjem novih in mladih moči na Metelkovi, zakaj so si za nekatere probleme delno krivi tudi sami.
Mihi Zadnikarju se v 2. epizodi serije ob 30-letnici Metelkove pridruži Nina Kozinc. Konec osemdesetih let sta z Borutom Brumnom živela v enem izmed bivalnih skvotov v Berlinu, izkušnje sta prenesla tudi v Ljubljano. Zakaj je Metelkova bila in je še vedno fenomen in zakaj se ni znala vzpostaviti kot skupnost z lastno ekonomijo. Bi lahko bili uspešnejši z bolj jasno dogovorjenimi pravili?
Ob 30-letnici Avtonomnega kulturnega centra Metelkova se akterji spominjajo zasedbe, razpravljajo o evoluciji, sedanjosti in prihodnosti območja, ki je močno zaznamovalo in spremenilo sodobno slovensko kulturo.
Neveljaven email naslov