Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.''
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Avtorica: Tatjana Pirc.
Trg republike je tam, kjer so ljudje
"Več kot 60 petkov, vseh protestnih akcij v zadnjem letu in pol pa bo kmalu že sto. Ko bomo dosegli cilj, zaradi katerega protestiramo, bo tudi čas za refleksije," pripoveduje Jaša Jenull, ki je po poklicu režiser. Ko ga vprašam, kako naj ga predstavim v povezavi s protesti, pravi, da je bilo vse skupaj slučajno, bil je eden izmed aktivnejših protestnikov, ki je kdaj kaj povedal v mikrofon ali dal izjavo, ker se mu je zdelo, da to lahko naredi.
"Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov."
Zadnje leto je bilo zanj res nekaj posebnega.
"Pa saj smo vsi šokirani, kako se je življenje v tem obdobju obrnilo, sploh v Sloveniji."
Jaša Jenull in Janez Janša. Oba sta JJ.
"Ja, to je res, tega ne morem zanikati. In tukaj se podobnosti končajo."
"Takih člankov o meni so v enem letu spisali več kot 250. To, da sem podpiranec, ni res. Že več let nisem prijavil nobenega projekta na ministrstvu za kulturo, usmerili smo se na evropsko tržišče, predvsem na festivale ulične umetnosti. Ta očitek je iz trte zvit. Res pa je, da imam status samozaposlenega v kulturi."
"Imel sem permisivno vzgojo, dopuščali so mi, da sam poiščem, kaj me zanima v življenju, so mi pa privzgojili odločnost, kar mi pomaga tudi pri tem, kar počnem že eno leto ne glede na podnivojske očitke na račun mojega karakterja, družine, domačih ljubljenčkov …"
"Aha, strici iz ozadja, globoka država ... Ne dobivamo nobene podpore iz ozadja, sredstva naberemo solidarno med ljudmi na protestih, potrebujemo jih za tiskanje letakov, za kazni, ki jih dobivamo. To je ta tridesetletna fikcija o globoki državi in zaroti. Če so kje aktualne globoka država, povezave, družinske vezi, je treba pogledati ljudi, ki so na oblasti, kje so zaposleni njihovi sorodniki. Delujem na področju umetnosti, zanimajo me umetniški projekti, komaj čakam, da se bom lahko posvetil temu."
"Nimam točnega pregleda, ker prihajajo vsak teden. Glob je za okrog deset tisoč evrov. Zakaj? Obtožen sem bil, da sem organizator protestov. V zadnjih mesecih se aktivno borimo proti tem kaznim, tudi zato je bila ustanovljena Pravna mreža za zaščito demokracije. Zdaj mi policija pošilja tudi račune za varovanje protestov in račune za najem ograj za proteste. Mi nismo hoteli ograj, saj med protesti nikoli ni bilo nasilja ali vandalizma. To je absurd, da se tako onemogoča ustavno pravico."
"Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo."
Kateri eksponat ste izbrali za našo vitrino?
Kolo. Ker je simbol svobode na številnih ravneh, najbolj ekološko transportno sredstvo, s katerim je našemu gibanju v času epidemije in omejitev uspelo ohranjati fizično razdaljo in uresničevati pravico do protesta.
''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.''
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Avtorica: Tatjana Pirc.
Trg republike je tam, kjer so ljudje
"Več kot 60 petkov, vseh protestnih akcij v zadnjem letu in pol pa bo kmalu že sto. Ko bomo dosegli cilj, zaradi katerega protestiramo, bo tudi čas za refleksije," pripoveduje Jaša Jenull, ki je po poklicu režiser. Ko ga vprašam, kako naj ga predstavim v povezavi s protesti, pravi, da je bilo vse skupaj slučajno, bil je eden izmed aktivnejših protestnikov, ki je kdaj kaj povedal v mikrofon ali dal izjavo, ker se mu je zdelo, da to lahko naredi.
"Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov."
Zadnje leto je bilo zanj res nekaj posebnega.
"Pa saj smo vsi šokirani, kako se je življenje v tem obdobju obrnilo, sploh v Sloveniji."
Jaša Jenull in Janez Janša. Oba sta JJ.
"Ja, to je res, tega ne morem zanikati. In tukaj se podobnosti končajo."
"Takih člankov o meni so v enem letu spisali več kot 250. To, da sem podpiranec, ni res. Že več let nisem prijavil nobenega projekta na ministrstvu za kulturo, usmerili smo se na evropsko tržišče, predvsem na festivale ulične umetnosti. Ta očitek je iz trte zvit. Res pa je, da imam status samozaposlenega v kulturi."
"Imel sem permisivno vzgojo, dopuščali so mi, da sam poiščem, kaj me zanima v življenju, so mi pa privzgojili odločnost, kar mi pomaga tudi pri tem, kar počnem že eno leto ne glede na podnivojske očitke na račun mojega karakterja, družine, domačih ljubljenčkov …"
"Aha, strici iz ozadja, globoka država ... Ne dobivamo nobene podpore iz ozadja, sredstva naberemo solidarno med ljudmi na protestih, potrebujemo jih za tiskanje letakov, za kazni, ki jih dobivamo. To je ta tridesetletna fikcija o globoki državi in zaroti. Če so kje aktualne globoka država, povezave, družinske vezi, je treba pogledati ljudi, ki so na oblasti, kje so zaposleni njihovi sorodniki. Delujem na področju umetnosti, zanimajo me umetniški projekti, komaj čakam, da se bom lahko posvetil temu."
"Nimam točnega pregleda, ker prihajajo vsak teden. Glob je za okrog deset tisoč evrov. Zakaj? Obtožen sem bil, da sem organizator protestov. V zadnjih mesecih se aktivno borimo proti tem kaznim, tudi zato je bila ustanovljena Pravna mreža za zaščito demokracije. Zdaj mi policija pošilja tudi račune za varovanje protestov in račune za najem ograj za proteste. Mi nismo hoteli ograj, saj med protesti nikoli ni bilo nasilja ali vandalizma. To je absurd, da se tako onemogoča ustavno pravico."
"Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo."
Kateri eksponat ste izbrali za našo vitrino?
Kolo. Ker je simbol svobode na številnih ravneh, najbolj ekološko transportno sredstvo, s katerim je našemu gibanju v času epidemije in omejitev uspelo ohranjati fizično razdaljo in uresničevati pravico do protesta.
V šesti oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo pletarko, mojstrico izdelovanja pletenih izdelkov iz koruznega ličja.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.
Alena Landener dela kot osebna asistentka za otroke z avtizmom, je tudi prostočasna pedagoginja in učiteljica otroške joge. Kako je na Dunaju poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami? Tudi o doživljanju avstrijske prestolnice skozi muzeje in otroška igrišča, šolstvu, prometu in vsakodnevnem življenju. Sklepna epizoda serije o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za življenje na svetu.
Dunaj velja za najboljše mesto na svetu za življenje tudi zaradi učinkovitega javnega prometa. Njihov cilj je, da bi se 85 odstotkov ljudi po mestu premikalo na okolju prijazen način in da imeli samo 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Kako jim bo uspelo? Gerald Franz iz mislišča Smart Wien razlaga o vizijah pametnega in učinkovitega mesta prihodnosti.
V četrti oddaji serije o rokodelcih in rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiskujemo mojstra izdelovanja lončenih izdelkov. Štefan Zelko, eden od redkih, če ne kar edini lončar pri nas, ki se še ukvarja tudi s črnim žganjem. Gre za poseben postopek žganja glinenih izdelkov, kjer z zaprtjem vseh odprtin v peči izdela črno posodo.
Anna Scharl je mama dveh majhnih otrok. Po rojstvu prvega otroka se je odločila za polovičen delovni čas. Trenutno je na porodniškem dopustu, ki v Avstriji lahko traja tudi do dveh let. Na Dunaju težav z vrtci ni. Javni so zastonj, zasebni so močno subvencionirani. Anna je zadovoljna z mestnim življenjem, pravi, da je avstrijska prestolnica družinam zelo prijazna. Opaža pa, da so se cene stanovanj na Dunaju vseeno previsoke, zato se mnogi izseljujejo iz mesta, ki je vedno bolj gentrificirano.
Rokodelske spretnosti in znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti niso le bogata zakladnica kulturne dediščine, so tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranjajo neskončen trenutek ustvarjalnosti. Boris Žgajnar je obiskal skodlarja, mojstra izdelovanja lesene kritine pod Veliko planino.
Ob kanalu Donave, v bližini postaje Schottenring, se v dokaj alternativnem lokalu dobimo z Domnom Brusom. Mladi slovenski pravnik je na Dunaj prišel v okviru Erasmus prakse pred šestimi leti. Zdaj dela v izpostavi ene največjih svetovnih pravnih pisarn, pred kratkim je uspešno opravil tudi odvetniški izpit. Kakšno je na Dunaju življenje polno zaposlenega človeka? Kaj je drugače in boljše kot v Ljubljani? Kje so najboljše zabave in skrivni kotični neturističnega Dunaja? Kako so povezani Slovenci?
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.
Rokodelske spretnosti so fenomen, ki danes komajda še obstaja in s konkretno hitrostjo tudi že izginja. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Posodar Franc Jaklič je eden od dveh pintarjev, ki danes v Ribnici še vedno izdelujeta lesene posode na tradicionalen način. Sicer pa suhorobarstvo še vedno živi, številna družinska podjetja se izdelave lotevajo strojno, peščica pa je takšnih, ki svoje znanje ohranja in še vedno izdelke izdelujejo ročno.
V zaključku serije o Narodni in univerzitetni knjižnici Andreja Kozjek, ki v NUK vodi oddelek za zaščito in restavriranje, pripoveduje o reševanju pacientov, ki jih dobijo v svoje delavnice. Njen oddelek je vpet v številne delovne procese v knjižnici, sodeluje tudi pri nastajanju razstav, ki jih pripravljajo v NUK. V Plečnikovi palači je trenutno na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, dr. Marijan Dovič (ZRC SAZU), glavni avtor razstave, pa pove tudi to, zakaj raziskovalci radi razstavljajo v NUK. Žiga Cerkvenik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK, opisuje bogato in burno zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice, njeno razvejano dejavnost in poslanstvo: "Knjižnico vedno gradijo ljudje. Vse, kar je povezano s pridobivanjem znanja, sloni na pridnih, vestnih, marljivih in odgovornih ljudeh." Tako je bilo nekdaj, tako je danes in tako bo tudi jutri.
Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.
Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.
Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.
Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem.
Neveljaven email naslov