Prihod demokratizacije in pluralizma po padcu berlinskega zidu v vzhodno Evropo ni zaobšel Jugoslavije. Komunisti, ki so desetletja udobno v rokah držali oblast, so bili kar naenkrat pred hudo preizkušnjo. Štafetno palico sta prevzeli Slovenija in Hrvaška, zahtevali več svobode, govora je bilo tudi o ohlapni jugoslovanski konfederaciji. Bo imela vsaka republika svojo vojsko? "Vojaški vrh je bil z vznikom strankarskega pluralizma pred nerešljivo uganko, kako bi lahko sploh prepustil teritorialne obrambe donedavnim "kontrarevolucionarjem"," je za MMC pojasnil zgodovinar Damijan Guštin z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Jugoslovanski vojaški vrhovi v Beogradu so se namreč izjemno bali "republiških vojsk", saj naj bi le te neizbežno vodile v državljansko vojno.
Ukaz za razorožitev slovenske Teritorialne obrambe (TO) je 15. maja 1990, dan pred prisego prve demokratične Demosove vlade, izdal komandant Republiškega štaba TO Ivan Hočevar, a na sam ukaz se ni podpisal, saj je za to raje pooblastil namestnika Draga Ožbolta. Prav Hočevar je v teh časih izkazal "eno najbolj sramotnih obnašanj", saj je ves čas zavlačeval in zavajal predsedstvo, je pojasnil Guštin.
Na današnji dan, 17. maja, pred natanko 30. leti se je začelo praznjenje skladišč TO-ja po Sloveniji. Predsedstvo takrat še Socialistične republike Slovenije je, čeprav so že vsaj dan prej vedeli, kaj se dogaja, reagiralo z zamikom. Oddajanje orožja Območnih štabov TO-ja so tako s protiukazom prepovedali šele 18. maja popoldne. Na srečo so številni štabi ukaz za oddajo orožja ignorirali in TO ni ostala brez vsega. Osamosvojitvena pot bi bila lahko, če bi ostali popolnoma "goli in bosi", veliko težja. A pri vsem skupaj ne gre pozabiti, da je zelo lahko biti "pameten za nazaj", ko že veš, kaj in kako se je zgodilo, opozarja Guštin.
Vabljeni k branju intervjuja.
Mineva 30 let od poskusa razorožitve slovenske Teritorialne obrambe, ki je uspela le delno. Kako ključen je bil ta kamenček v mozaiku slovenske osamosvojitve?
Bil je eden od ključnih dogodkov, saj je popolnoma spremenil taktiko in celo strategijo reševanja vojaškega vidika Slovenije na poti v osamosvojitev, še pomembnejši pa je kot tisti vidik, ki je posledično dal smer procesu osamosvajanja Slovenije.
Začniva s kontroverznostjo določitve datuma, ko so vodilni v Sloveniji izvedeli za načrtovano razorožitev TO-ja. Takratni predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Milan Kučan pravi, da je izvedel 16. maja, takratni državni sekretar za obrambo Janez Janša pa je prepričan, da so vedeli že prej. Od kod ta zmeda?
Glede na okoliščine je to razumljivo. Sam odvzem oziroma natančneje šlo je za fizični prevoz tistega orožja Teritorialnih obramb Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, ki so ga te hranile v skladiščih, ki niso bila v vojašnicah in skladiščih JLA, v skladišča pod nadzorom JLA, pač ni potekal tako, da bi naredbodajalci kogar koli na slovenski strani obveščali. Razen seveda poveljniške strukture TO, ki je bila zadolžena za izvedbo oddaje orožja. Šlo je torej za ugibanja, kaj je kdo od slovenskih vodilnih politikov neformalno vedel o nameravanem ukrepu generalštaba oboroženih sil.
Prva slovenska demokratična vlada je prisegla ravno 16. maja 1990 in praktično takoj opazila, da se dogaja nekaj sumljivega. Razorožitev TO-ja torej sovpada z njenim prevzemom oblasti. Kakšna je bila tu vloga predsedstva SR Slovenije, so prepočasi reagirali?
Pristojnosti nad Teritorialno obrambo je na republiški strani imelo predsedstvo republike pa tudi občinske skupščine. Na povelje, ki je od 15. maja krožilo navzdol od Republiškega štaba TO po poveljniški verigi, torej znotraj poveljniške strukture TO RS, so nekateri poveljniki, čeprav zavezani k varovanju tajnosti, opozorili občinska vodstva, ki so jim bili po zakonodaji deloma podrejeni poveljniki občinskih štabov. Drugi so opozorili sekretarja za ljudsko obrambo, tretji predsedstvo RS kot poveljujočega Teritorialni obrambi. Še posebej pa so reagirali, ko so videli, da vojaki orožje dejansko odvažajo. Tako so bili, kar je zanesljivo, obveščeni vsi slovenski državni organi najpozneje zvečer prvega dne oddajanja orožja.
Ali lahko govoriva o krivcih za delno razorožitev in herojih, ki so orožje poskrili, ali je to povsem neprimerna formulacija?
Precej neprimerna. O časovnici oddaje orožja znotraj zastavljenih treh ali štirih delovnih dni pač niso odločali heroji, pač pa načrtovalci izvedbe na strani JLA. Nekateri od teh 16 občinskih TO, ki so orožje v celoti ali deloma obdržale, so ga v veliki meri ohranile, ker po planu še niso prišle na vrsto za oddajo. Nekatere občine ali poveljniki pa se sploh niso imeli o čem odločati, če je bilo skladišče orožja njihove TO ali dela tega orožja v objektih JLA. Takega orožja je bilo celo v Sloveniji, ki je zgradila veliko lastnih skladišč, okoli 60 odstotkov oziroma 30 občin. Glavna točka naknadnega bolj političnega kot zgodovinopisnega očitanja pa gre na to, ali bi predsedstvo lahko oziroma moralo prepovedati oddajo orožja takoj 16. maja ter zakaj je to storilo šele 18. maja popoldan, torej da je ubralo pot prizadevanja za ustavitev izvajanja ali preklic ukaza in razjasnitev dogajanja, namesto da bi ukaz ustavila s protiukazom in potem razjasnjevala okoliščine početja JLA. Še posebej, ker se je potem izkazalo, da vojska zoper ukaz o prenehanju izdajanja orožja, potem ko je bil 18. maja izdan, ni mogla ali hotela izvajati nobenih konsekvenc. Z vidika "pameti za nazaj" bi lahko rekli, da bi predsedstvo lahko izdalo tak protiukaz tudi prej. Zavedati pa se je treba, da je bil čas, ko je generalštab to akcijo odredil, zelo napet in ugibanja, ali je vojska zdaj, po tolikih grožnjah, ušla s povodca, so bila upoštevanja vredna. 20. februarja je predsedstvo vojski dovolilo uporabljati orožje za preprečitev državljanske vojne. Oblast v dveh republikah je prevzela nekomunistična stranka oziroma nekomunistična koalicija in reakcija vojske na to sila pomembno novo dejstvo ni bila jasna. Ugotoviti, kaj se dogaja, je bilo nujno, pojasnil pa ni hotel dati nihče v Beogradu. Zame je eno od najbolj sramotnih obnašanj izkazal tedanji poveljnik RŠTO Slovenije Ivan Hočevar, ki je zavlačeval in zavajal predsedstvo, ko je bil v teh ključnih dnevih poklican na pogovor. Nič čudnega, da je predsednik Milan Kučan že na prvem pogovoru v Beogradu 21. maja s predsednikom predsedstva SFRJ in zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo ob zahtevi po vrnitvi orožja zahteval njegovo zamenjavo. Kot vemo, tudi tej zahtevi ni bilo ugodeno in je Slovenija morala sprejeti ustavni amandma, s katerim je prevzela polno pristojnost nad TO-jem in tako tudi imenovala novega poveljnika Janeza Slaparja (septembra 1990, op. a.).
Kakšna je bila relacija med TO-jem in vojsko JLA. Zakaj in na kakšen način so izvedli razorožitev?
Osem Teritorialnih obramb je bilo del obrambnega sistema Jugoslavije, zelo specifičnega, ki so ga običajno poimenovali splošna ljudska obramba (termin so dosledno uporabljali v vojaških vrstah) ali splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, kar so uporabljale slovenske civilne strukture. Teritorialne obrambe so bile od 1974 dejansko druga komponenta oboroženih sil, a ne povsem samostojna, saj so si delili pristojnosti poveljevanja republiške državne strukture in štabi JLA (Jugoslovanska ljudska armada, op. a.). Vojaški vrh je bil z vznikom strankarskega pluralizma pred nerešljivo uganko, kako bi lahko sploh prepustil teritorialne obrambe donedavnim "kontrarevolucionarjem". Še pomembnejši je bil njihov strah pred uvedbo t. i. republiških vojsk, torej da bi republike zahtevale tudi razdelitev JLA in so zato poudarjale možnosti notranjega spopada, državljanske vojne, kar naj bi povzročilo več vojsk znotraj države. Moramo se zavedati, da je npr. Demosov program zajemal tudi slovensko vojsko, najave so bile tudi v hrvaškem HDZ-ju. Vojaški vrh se je najbolj bal HDZ-ja, ki je obetala popolnoma prevzeti oblast v Hrvaški, to je bila po njihovem nevarna nacionalistična, protikomunistična in protijugoslovanska organizacija. Z njihovega vidika je bil torej odvzem možnosti, da bi razpolagali z orožjem TO-ja, zlahka izvedljiv ukrep zmanjšanja nevarnosti državljanske vojne in onemogočanja oboroževanja "republiških vojsk". Poleg tega pa je ta ukrep širše možno videti tudi kot del že potekajočega procesa razgradnje in postopnega ukinjanja take TO kot je bila zadnje desetletje, kar je bilo vsebovano v načrtu reorganizacije jugoslovanskih oboroženih sil z imenom Jedinstvo. Tako so ukrep dlje časa načrtovali, o njem je razpravljal tudi vojaški svet, ki se je to leto sestal 27. aprila, nato pa v tajnosti ukrep odredil generalštab, politično pa jim je kril hrbet srbski član predsedstva države Borisav Jović, ki je prav 15. maja postal predsednik predsedstva SFRJ. Sam ukrep pa so morali izvesti poveljniki republiških štabov TO v za to določenem roku. V slovenskem primeru je poveljnik general Hočevar to dolžnost prenesel na svojega namestnika Draga Ožbolta.
Koliko je ta delna razorožitev zmanjšala slovensko sposobnost obrambe?
Tehnično gledano, za okoli tri četrtine potenciala TO. Vendar pa se je kmalu izkazalo, da je precej orožja bilo tudi pri drugih dejavnikih sistema SLO in DS, tako da je bilo mogoče poleg milice orožje zagotoviti še za okoli 20.000 mož.
Je na dan razorožitve republiških TO-jev JLA že bila ugrabljena za velikosrbske načrte s strani srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ali se je to zgodilo šele kasneje?
Težko je postaviti datum, za katerega bi lahko rekli, da je neka ločnica v nekem postopno potekajočem dogajanju z oscilacijami. Zveza, paktiranje z Miloševićem je bila za vojaško vodstvo najprej interesna povezava in sicer dela tega vodstva, med katerimi pa je bil zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević. V času odvzema orožja TO so že precej tesno sodelovali in sicer še vedno na platformi ohranitve in prevzema Jugoslavije. Manj kot leto pozneje se je jugoslovanski program vojaškega vodstva moral umakniti velikosrbskemu in to je pomenilo tudi zlom moči vojaškega vodstva in je to dejansko postalo ob vseh epoletah ujetnik političnih načrtov Srbije, ki jo je obvladoval Milošević.
Če bi načrt razorožitve uspel, se Slovenija ne bi mogla tako učinkovito upreti taktiki agresije na Slovenijo. So v Beogradu po propadli razorožitvi spremenili svoje načrte?
Drži, da je ohranjenih okoli 20 tisoč kosov orožja ravno še zagotavljalo nek zasilno delujoč sistem, ko so ga kmalu zatem v popolni tajnosti vzpostavili. Vendar pa menim, da je zasilno delujoč obrambni potencial Slovenije (MSNZ) bolj zagotavljal neko mirnejšo pozicijo Sloveniji, kot pa odvračal jugoslovanski vojaški vrh ali srbsko vodstvo ali jugoslovansko državno vodstvo, saj naj zanj ne bi vedeli. Beograd pa je seveda sinonim za številne politične skupine, ne le za Miloševićevo Srbijo. Prav ta se je po zlomu svojega političnega napada na Slovenijo, ki je vrh dosegel z razpadom ZKJ (Zveza komunistov Jugoslavije, op. a.), začela spraševati, ali ne bi bilo bolje, da bi Slovenijo odrezala, izločila iz države. Poleg tega je dinamika notranjega razpadanja prinašala številne spremembe perečih vprašanj. Konec maja je prav predsednik predsedstva SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija, op. a.) najavil, da predsedstvo sprejema samoodločbe in možnost odcepitve katere od republik, seveda pod takimi pogoji, da je to bila realno neizvedljiva.
Na Hrvaškem in v BiH-u so jim med razorožitvijo pobrali še več orožja. Zakaj so se tam odrezali še slabše pri preprečevanju razorožitve kot pri nas? Kakšne so bile posledice?
Dejansko so orožje tako v Hrvaški kot Bosni in Hercegovini ohranili le v nekaj hercegovskih občinah z večinskim hrvaškim prebivalstvom. Teritorialna obramba je tako v obeh republikah postala mrtva črka na papirju. Obe so reorganizatorji vojaškega sistema v naslednjih mesecih tudi dodatno zreducirali v skladu z drugo fazo reorganizacije po zgoraj omenjenem načrtu Jedinstvo. Treba pa je omeniti drug, pomembnejši faktor. Za novo hrvaško vodstvo je bila TO zaradi dvonacionalne sestave in večinske srbske sestave v precej občinah neprimerna osnova za "republiško vojsko" in so ubrali druge poti, vključno z uvozom orožja. Vodstvo BiH pa o kakšnih lastnih obrambnih silah sploh ni razmišljalo. Tako je bilo slovensko vodstvo edinstveno v tem, da je imelo resen namen ustvariti vojaško silo, zametek državne vojske, in da je za to osnovo vzelo že obstoječo vojaško strukturo Teritorialne obrambe, imelo zanjo precejšnjo materialno osnovo, ki jo je z uvozom orožja le dopolnilo.
Zaključiva pogovor s postavitvijo Slovenske vojske na noge, kakšno vlogo je tu odigrala slovenska TO?
Teritorialna obramba je jeseni 1990 postala ključna osnova za razvoj vojske slovenske države in tudi v MSNZ (Manevrska struktura narodne zaščite, op. a.) so veliko večino vključenih predstavljali pripadniki TO-ja. Prevzeli so njeno organizacijsko strukturo, moštvo in poveljniški kader, materialne resurse, vse nekoliko posodobili in reorganizirali, kolikor je bilo mogoče v tistih okoliščinah, ko Slovenija še ni bila neodvisna, ji dali novo zakonsko osnovo in, kar je bil največji manjko dotedanje TO, postavili so avtonomen sistem usposabljanja pripadnikov, saj je bilo v TO prej le moštvo, ki se je usposobilo v JLA, tam odslužilo vojaški rok. TO RS je tako proglasitev neodvisnosti Slovenije dočakala kot zametek državne vojske in bila že dan pozneje tako tudi uporabljena v obrambi pred agresijo, kot je slovensko državno vodstvo ocenilo intervencijo sil JLA.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje