TV DNEVNIK: Potrjena je Demosova vlada (16.5.1990)
Prve demokratične in najobsežnejše volitve v 30 letih parlamentarizma

Pred prvimi povojnimi demokratičnimi volitvami so se stranke, združene v Demosu, dogovorile, da bo vlado prevzela tista, ki bo posamično dobila največ glasov. To je bil SKD. Izbira mandatarja je kljub temu prinesla določene napetosti, a vseeno je mesto prevzel predsednik SKD-ja Lojze Peterle. Vlada, ki se je imenovala še izvršni svet, je imela tri podpredsednike, skupaj je bilo v vladi 27 članov. Vodili so 23 resorjev današnjih ministrstev. "Preprosto smo prevzeli star zakon, ki je določal toliko resorjev. To je bilo nujno, sicer bi se zapletli že pri tem vprašanju," je pred dnevi Peterle pojasnil za STA.

V skupščini je za predlagano ekipo, ki so jo poleg članov strank Demosove koalicije sestavljali še trije člani ZK-SDP-ja, en član ZSMS-LS-a in pet strankarsko neopredeljenih, glasovalo 184 od 220 navzočih poslancev. Lojze Peterle je takoj po potrditvi vlade za TV Ljubljana dejal: "Mislim, da sem izbral zelo homogeno ekipo, za nekatera mesta mi je tudi opozicija priznala, da ne bi mogla dobiti boljšega kandidata. V pogojih, v katerih sem delal, sem dobil optimalno ekipo." Po njegovih besedah je pri imenih za ministre upošteval njihovo strokovnost, ki je prevladala nad strankarsko pripadnostjo.

Sestava vlade, ki je bila potrjena 16. maja 1990

Lojze Peterle, predsednik,
Jože Mencinger, podpredsednik (gospodarstvo), Matija Malešič, podpredsednik (družbene dejavnosti), Leo Šešerko, podpredsednik (varstvo okolja in regionalni razvoj).

Marko Kranjec (finance), Rajko Pirnat (pravosodje in uprava), Igor Bavčar (notranje zadeve), Dimitrij Rupel (mednarodno sodelovanje), Jožica Puhar (delo), Katja Boh (zdravstvo in socialno varstvo), Peter Vencelj (vzgoja in izobraževanje), Peter Tancig (raziskovalna dejavnost), Janez Janša (obramba), Igor Umek (družbeno planiranje), Stane Stanič (informiranje), Lojze Janko (zakonodaja), Miha Jazbinšek (varstvo okolja in urejanje prostora), Miha Tomšič (energetika), Izidor Rejc (industrija in gradbeništvo), Ingo Paš (turizem in gostinstvo), Andrej Capuder (kultura), Maks Bastl (trg in splošne gospodarske zadeve), Viktor Brezar (drobno gospodarstvo), Jože Osterc (kmetijstvo, gospodarstvo in prehrana), Marjan Krajnc (promet in zveze), Franc Godeša (borci in vojaški invalidi) in Janez Dular (Slovenci po svetu).

Člani prve vlade so postali ministri, potem ko je junija 1991 začel veljati zakon o organizaciji in delovnem področju republiške uprave. Pred tem so bili republiški sekretarji. Foto: Televizija Slovenija
Člani prve vlade so postali ministri, potem ko je junija 1991 začel veljati zakon o organizaciji in delovnem področju republiške uprave. Pred tem so bili republiški sekretarji. Foto: Televizija Slovenija
Prva večstrankarska skupščina: "Veliko več svobode ob glasovanjih kot danes"

Glavna skrb: osamosvojitev in gospodarstvo

Nova večstrankarska vlada je glavne strateške usmeritve videla v neodvisnem pravnem sistemu Slovenije, lastni državni upravi in sistemu javnih financ, popolni samostojnosti pri obrambi države, neodvisni zunanji politiki ter učinkovitem gospodarskem sistemu. Poleg osamosvojitve je bilo torej med ključnimi nalogami gospodarsko okrevanje Slovenije.

V nagovoru poslancem je Peterle povedal: "Glavna skrb vlade zadeva gospodarstvo, pri čemer njena naloga ni gospodarjenje, temveč vzpostavljanje in vzdrževanje ravnotežij v okviru danega gospodarskega sistema, varstvo socialno ogroženih, okolja ter narodnega gospodarstva pred nesmotrnimi posegi in škodljivimi ravnanji. Možnosti za hiter izhod iz recesije so omejene. Oživitev gospodarske aktivnosti je možna z odpravo ovir in podporo zasebni gospodarski aktivnosti, zmanjšanjem davčnih obremenitev gospodarstva, olajšavami za investicije, začasno neposredno posredovanje v primeru stečajev, z obnavljanjem gospodarske infrastrukture s pomočjo tujega kapitala, vendar brez razprodaje narodnega bogastva tujcem."

Mandatarju je opozicija sicer očitala premalo konkreten program. Rajko Pirnat pa v dokumentarnem filmu TV Slovenija Osamosvojitvena vlada poudari, da to ni bila vlada za redno vladanje, temveč vlada za osamosvojitev Slovenije. Kljub temu danes Peterle meni, da so v dveh letih, kolikor so zdržali na oblasti, dokler se Demos ni razpustil, vlada pa je dobila konstruktivno nezaupnico, dosegli večino stvari, ki so si jih zadali. "Razglasili smo svojo državo, dosegli mednarodno priznanje, uvedli svoj denar, izvedli številne demokratične reforme, ki so popeljale Slovenijo v smeri demokratične države ... Skratka dosegli smo vse, o čemer smo kot narod sanjali," je pred današnjo obletnico poudaril za STA.

Osamosvojitvena vlada, dokumentarna oddaja
Vsi smo stali na začetku neke poti. Tudi novinarji.

Ekološko destruktiven sistem, iz katerega je Slovenija izstopala

Če je bil to ob političnem in gospodarskem preoblikovanju čas novih odločitev in poti, se je med ljudmi vedno bolj zasidral občutek nujnosti ohranjanja okolja in narave. "Samoupravni socializem ni bil ekonomsko neuspešen in ni mogel konkurirati tehnološkemu razvoju v kapitalističnih državah. Pokazalo se je, da je tudi ekološko destruktiven in da je stopnja onesnaženosti v takratnih socialističnih državah velika," je pred meseci v MMC-jevem intervjuju izpostavil ustanovni član in predsednik Zelenih, ki je bil takrat izvoljen v predsedstvo republike, Dušan Plut.

V novi vladi je bil tako za koordinacijo varstva okolja imenovan podpredsednik, kar je postal Leo Šešerko, ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora pa je prevzel Miha Jazbinšek. "V načinu dela sva se tako razlikovala, da si nikoli nisva prišla navzkriž. Sva pa včasih skupaj pritiskala za kako rešitev, kot na primer financiranje gradnje bazena za PCB strupene odpadke v Beli krajini zaradi Iskre Semič ob zastrupitvi glavnega vodnega vira reke Krupe," se spominja Šešerko.

Po 30 letih smo ju povprašali, kakšni so bili njuni načrti za področje okolja, kaj sta uspela uresničiti in kaj ju je morda v tem obdobju najbolj presenetilo:

Šešerko: Izpeljati osamosvojitev in preprečiti obračune

Leo Šešerko je bil podpredsednik vlade za okolje in regionalen razvoj, kar je bilo novo podpredsedniško mesto. Foto: BoBo
Leo Šešerko je bil podpredsednik vlade za okolje in regionalen razvoj, kar je bilo novo podpredsedniško mesto. Foto: BoBo

Imel sem opravka s strateškimi projekti, kot je bilo pisanje ustave, reševanje problema s slovenskimi odpadki, ki so zatavali v Bosno, koordinacijo sanacije vojne škode, zapiranje RUŽV, odgovor vladi Markoviča glede čekov za na slovenski meji plačane carine vseh jugoslovanskih avtoprevoznikov, ki so vstopili v Slovenijo, predstavitev stališč Slovenije v italijanskem parlamentu med desetdnevno vojno itd.

Leo Šešerko

Kakšne so bile vaše najpomembnejše prioritete za položaj, ki ste ga prevzeli v Demosovi vladi?
Uvesti stvarno in nepristransko ter zakonito varstvo okolja na glavnih področjih, kjer je bilo varstvo okolja do tedaj podrejeno gospodarskim interesom in onesnaževalcem. Nič manj ni bil pomemben cilj preprečiti lustracijo, saj bi jo, če bi bila sprejeta, neizogibno izvajali arbitrarno. Na zakonit način in demokratičen način izpeljati osamosvojitev in preprečiti ekscesne obračune s prejšnjo ureditvijo in njihovimi zakonitimi predstavniki. To je pomenilo ohraniti pozitivne rezultate družbenega razvoja iz prejšnjega obdobja in vključiti Slovenijo v evropsko politično ureditev.

Kaj štejete kot največji uspeh svojega dela v tem obdobju?
Zaprtje rudnika urana na Žirovskem vrhu s številnimi rudarji, ki so zaradi radioaktivnosti zboleli in umrli za rakom. In izgradnjo bazena za težko razgradljive odpadke s polikloriranimi bifenili (PCB) v tovarni Iskra Semič, ki so zastrupili reko Krupo. To je bil najpomembnejši vodni vir v Beli krajini, Krupa pa je postala najbolj onesnažena in strupena reka v Sloveniji in neprimerna za vodooskrbo.

Osebno pa v funkciji vladnega koordinatorja za vojno škodo štejem kot moj uspeh pokrivanje vojne škode iz dvo/tri/dnevnega zaslužka vseh delovnih ljudi Slovenije brez vsakršne korupcije pri zbiranju in delitvi tega denarja med najbolj zaradi vojne škode prizadeta podjetja in občine.

Kaj vas je v tistem družbeno precej napetem času pričakovanja sprememb najbolj presenetilo – pozitivno ali negativno?
Najbolj me je presenetilo, da je Markovič podpisal dokument, da je JLA napadla naslednje jutro po svečanem razglasu samostojnosti Slovenije. S tem se je JLA zavestno odpovedala učinku vojaškega presenečenja, ker je bil to najverjetnejši dan, ko bi vsak človek tak napad pričakoval. Kar je pomenilo, da je bil Markovič povsem prepričan, tako kot tudi generali JLA, da se ne more zgoditi, da bi JLA napad in zasedba Slovenije vojaško ne bi uspela. Verjetno so vedeli, da Hrvaška ne bo dejansko izvajala istočasno razglašene osamosvojitve in so povsem podcenili obrambno odločenost slovenskega naroda in obrambne priprave, ki jih je vodila Demosova vlada. JLA je tako zapravila prvo prednost: to je uporaba presenečenja pri napadu, Slovenija pa ga je polno izkoristila. Nam pa je bilo vnaprej jasno, da je JLA imela za hrbtom po Jugoslaviji številne travmatične vojaške situacije, ki so jo hromile in so bile zanjo veliko bolj nevralgične, npr. Kosovo, kot slovenska osamosvojitev.

Negativno pa me je najbolj presenetilo, da se je vojaška zmaga slovenske teritorialne obrambe in policije končala s prodajo velike količine zaseženega orožja prej prav tako razoroženi Hrvaški in v Bosno, ne da bi kupnina pripadla proračunu Slovenije. To je bila prva velika privatizacija po osamosvojitvi. Večina ministric in ministrov osamosvojitvene vlade o tem nismo vedeli ničesar, dokler niso začeli o tem poročati mediji.

Jazbinšek: Okoljski resor sem moral zares šele ustvariti

Miha Jazbinšek je postal predsednik republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora. Foto: BoBo
Miha Jazbinšek je postal predsednik republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora. Foto: BoBo

Kakšne so bile vaše najpomembnejše prioritete za resor, ki ste ga prevzeli?
Kot predsednik Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora sem resor moral zares šele ustvariti tako z vidika organizacije in pristojnosti. Organizacijo sem izpeljal v Demosovi vladi, zakonske pristojnosti ministrstva pa sem sukcesivno nadgrajeval še tudi v dveh vladah Janeza Drnovška.

Na ministrstvu so me že čakale strokovne službe ukinjenih samoupravnih interesnih skupnosti s področja vodnega in komunalnega gospodarstva, za potrebe zaokrožitve področja "varstva okolja" pa smo pripojili tudi samostojne zavode s področja meteorologije, potresne in jedrske varnosti. S sistemizacijo (cca 3000 zaposlenih) smo vpeljali relevantni sistem zavodov, agencij in direkcij, pristojnosti pa uzakonili dokončno z Zakonom o varstvu okolja ter Zakonom o gospodarskih javnih službah 1993, ki sta osnova tudi vsemu ostalemu zagotavljanju javnih dobrin gospodarske infrastrukture na lokalni in državni ravni, kot so vodovod, kanalizacija, ravnanje z odpadki, dejavnosti varstva okolja, ohranjanja narave in gospodarjenja z naravnimi dobrinami, vključno z zakonom o gozdovih. V našem ministrstvu je bil zasnovan ves kategorialni aparat, sistem olastninjenja družbene lastnine v javnem sektorju države in občine in koncesijsko pravo tudi za področja energetike, prometa in zvez.

Prostorsko načrtovanje in Prostorski sektor Zavoda za družbeno planiranje sem "iztrgal" iz spon dominantnega srednjeročnega družbenega planiranja. Evolutivno smo uzakonili postopke in fond "prostorskih sestavin" za potrebe prostorskega načrtovanja na občinski in republiški ravni in s tem prenesli na ministrstvo pristojnost tudi strateške dolgoročne dimenzije "umestitve v prostor", "urejanja prostora", skladov stavbnih zemljišč, komunalnih prispevkov in graditve objektov. Na ministrstvu so me že čakale strokovne službe ukinjene stanovanjske SIS, tako da je bilo ministrstvo krovni "gospodar" 30 % fonda slovenskih stanovanj, v družbeni lastnini težko vzdrževanega in zasedenega z ustavno administrativno dedno stanovanjsko pravico stanujočega. Vzporedno s sprejemanjem ustave in stanovanjskega zakona smo tem dejanskim "posestnikom" omogočili bodisi izbiro neprofitnega najema bodisi odkupa v last ali pa odselitev, če so posedovali drugo družbeno lastnino. Prva slovenska "privatizacija" se je uresničila na 20 % slovenskega stanovanjskega fonda z natančno "točkovno" osnovo, preostalih 10 % v družbeni lastnini pa se je olastninilo v last občin ali republiških skladov. Iz kupnin smo ustanovili Republiški stanovanjski sklad, občinski in drugi skladi so prišli do likvidnega denarja. Razbili smo monopol enega upravnika v občini ali mestu.

Kaj štejete kot največji uspeh svojega dela v tem obdobju?
Pravzaprav to, da smo ob graditvi "države" prevzemali odgovornost, funkcionirali sproti in si gradili zakonske pristojnosti in osnove tega funkcioniranja, kakor so nas doletele razne havarije: zasnova solidarnostnega sistema ob poplavah 1990 mimo že razpadajoče SFRJ; oskrba "jeseniških odpadkov", ki jih je gospodarska zbornica, odpadkovni imperialist dobila vrnjene iz opravilno nesposobne Bosne; legalizacija "črnih gradenj" na osnovi depozitov in strokovnih gradiv …

Kaj vas je v tistem družbeno precej napetem času pričakovanja sprememb najbolj presenetilo?
To je bila neverjetna strast Markovičeve vlade in Slovencev v njej po centralizaciji federativne države. Verjetno sem bil prvi "osamosvojitelj", saj sem zavračal zvezni zakon o gozdovih, o rekah in še kaj na področjih, ki so bila takrat izključno v domeni slovenske države, republike. Ocenjujem, da je bila ta strast močnejši impulz za prihod tankov na meje kot naša uzurpacija carin.

Člani Demosove vlade na srečanju leta 2001. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Člani Demosove vlade na srečanju leta 2001. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Srečanje članov vlade ob 29. obletnici imenovanja, 11. maj 2019. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Srečanje članov vlade ob 29. obletnici imenovanja, 11. maj 2019. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.