Novinarji, snemalci, tehniki, fotoreporterji so bili v prvih vrstah, v neposredni bližini bojev, pristankov helikopterjev, premikov tankov, pa tudi političnih pogajanj in dogovarjanj. Ljudem so želeli čim hitreje in čim natančneje pokazati, kaj se dogaja. Tudi ko so mimo njih švigale krogle ali so proti njim vozila vojaška vozila. Da je nevarnost resnična, se je izkazalo že kmalu: drugi dan bojev so na brniškem letališču vojaki JLA zadeli terensko vozilo dveh mladih avstrijskih novinarjev. Zgorela in umrla sta v nekaj trenutkih.
"Takrat nisem razmišljal o tem, da se nam lahko kaj zgodi. Sam pri sebi sem imel silen občutek, da to, kar delam, nekaj šteje. Prvi dan sem bil prepričan, da če bomo pravočasno prišli na Brnik in povedali, kaj se dogaja, da bo to izvedel tudi svet, nam bodo vsi prišli pomagat in bo vse prenehalo. A ker se to ni zgodilo, smo nadaljevali z mislijo: treba je čim več povedati, poslati v svet čim več posnetkov," se vzdušja pred 30 leti spominja Zvezdan Martič, ki je vse dni vojne spremljal aktualne razmere v širši okolici Ljubljane za takratno TV Ljubljana.
V redakciji so se sproti dogovarjali, kdo gre kam, opisuje. "Besede organiziranost torej ne bi uporabljal, bi pa uporabil besede samoorganiziranost, samoiniciativa in mešanica med pogumno in neumno."
V nasprotju s tistimi, ki so delovali pod okriljem Teritorialne obrambe ali milice, poročevalci niso imeli zaščitne opreme, tudi informacije so morali pridobivati sami in tako so se pogosto znašli sredi nepredvidenih dogodkov.
Mirjam Muženič, novinarka v slovenskem programu Radia Koper, se tako spominja, da je na dan slovesne razglasitve neodvisnosti 26. junija 1991 poročala iz več krajev ob Obali, srečevala veliko tujih avtomobilov, predvsem Italijanov in Nemcev, ki so se odpravljali proti morju, nato pa sta se s tehnikom ustavila še na mejnem prehodu Lazaret. "Najprej čudno zatišje z grozečo visoko napetostjo. S sogovornikom Amedeom Žigonom sva stala ob robu ceste, slab meter stran v travi pa vojaki JLA z orožjem, uperjenim v naju. Sogovorniku so vidno trzali obrazni živci, za njim so bile težke ure. Ko mi je jasno in glasno povedal, da lahko vsak trenutek ustrelijo vanj, vame, v naju, tega preprosto nisem razumela in tudi ne verjela. Po vrnitvi v radijsko hišo so me kolegi že na dvorišču spraševali, ali me je bilo strah."
Najboljši vir dogodkov so bili ljudje, ki so klicali v redakcijo
Svoje sicer običajno delo – iskanje informacij, preverjanje, postavljanje vesti v kontekst, analiziranje in pridobivanje odzivov – so zdaj opravljali v povsem spremenjenih okoliščinah. Kako so torej prišli do najnovejših informacij? Vsi se spominjajo, da so bili zelo hiter in zanesljiv vir ljudje, ki so klicali v televizijsko in radijsko redakcijo ter sporočali, kaj se dogaja v njihovi okolici.
Na barikadah pred Vrhniko so nam teritorialci povedali, kako se pride do določenih krajev, ko sem želel na Brnik, so mi za proste poti povedali na postaji milice v Kranju. Med sabo smo bili torej povezani in vsi smo vedeli vse. To je bila prednost, saj nasprotna stran ni vedela skoraj ničesar, niti tega, ali so zadeli cilj ali ne.
"Večkrat slišimo besedo enotnost in ta enotnost je takrat obstajala na ravni vseh institucij v Sloveniji. Tako smo imeli neposredne povezave s policijo, Teritorialno obrambo, uradom vlade za informiranje, novinarji med sabo. Ni bilo mobilnih telefonov, a na terenu smo imeli nekakšne mobilne naprave, da smo dobili informacije o premikih tankov in podobno. V centralo na televizijo pa so klicali gledalci in povedali, kaj se pri njih dogaja. Neformalnih vezi je bilo na kupe," poudari Zvezdan Martič.
Nekateri dogodki pa so se lahko pričakovali tudi vnaprej, nadaljuje: "Jelko Kacin je na primer na novinarski konferenci povedal, kaj se pričakuje naslednji dan: da bodo helikopterji v vojašnico na Vrhniki pripeljali hrano, verjetno okoli 10. ure. Na naše vprašanje, kdo bo nadzoroval, ali bo to res hrana ali orožje, je indirektno odgovoril, da bomo to pa bolje videli novinarji. Potem sem res naslednji dan zlezel do helikopterja in preveril vreče, ali je noter hrana."
Rezervne lokacije, združevanje programov
Tako na televiziji kot na radiu je bila organizirana tudi t. i. rezervna lokacija, od koder bi program lahko predvajali, če bi agresor zadel in poškodoval studie. "Na radiu so bila postavljena posebna oklepna vrata, ker smo se bali napada na hišo, kot so bili na udaru raketiranja oddajniki. Z razdelilničarjem sva bila zadnja dva moža, ki bi ostala in zaprla oklepna vrata," je v praznični oddaji Spomini RTV-jevcev na vojno za Slovenijo pojasnjeval dolgoletni novinar Radia Slovenija Robert Škrjanc.
Vsi trije radijski programi so bili združeni v enovit program, ki so ga prenašale tudi vse lokalne in regionalne postaje. Ekipe so bile nenehno na terenu in marsikdaj se je zaradi prekinjenih zvez dopisnik moral znajti, kako zadnje informacije spraviti v redakcijo in naprej do ljudi. Da je radio izkoristil svojo prednost neposrednega in najbolj ažurnega sporočanja novic, lahko zaznamo, ko beremo pogovore z drugimi vpletenimi v takratno dogajanje: vsi so ves čas iskali radijske valove in se zanašali na njihove najnovejše informacije.
Napad na oddajnike
Napovedovalka Ljudmila Strgar z Radia Koper je za spominsko oddajo obudila spomin: "Ko je zatulila sirena, sem bila v studiu za mikrofonom, na drugi strani sta bila tehnik in ob njem novinarka. V režiji je bilo vedno veliko radovednežev, ki so poslušali in želeli biti na tekočem. A ko je zatulila sirena, smo ostali le še trije. Vedeli smo, da moramo ostati tam, da simbolično branimo mikrofon in svojo postajo, in da ne bomo odšli v zaklonišča."
Pri ustvarjanju informativnih oddaj so torej vztrajali ne glede na nepredvidljivost dogodkov. Po besedah novinarja Škrjanca sta bili največji težavi preverjanje informacij, kaj se res dogaja na terenu, in seveda bojazen, da ne bi novinarji v želji po čim boljšem poročanju povedali tudi kaj, česar ne bi smeli. Vseeno je šlo za občutljiv vojni čas, ko bi preveč razkritih informacij lahko tudi ogrozilo življenja in položaje teritorialcev in slovenskih miličnikov. "Kljub temu se nam je zgodilo nekaj napak, ki pa niso bile naša krivda. Ena glavnih je bila pri napadu na naše oddajnike, ko je minister za informiranje Jelko Kacin na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu povedal, da jih niso zadeli. Seveda je sledil še en napad in takrat so bolje streljali," se spominja Škrjanc.
JLA je z napadom na RTV-jeve oddajnike želel prekiniti sporočanje informacij o dogajanju na slovenskih tleh. "Vrtite gumb za iskanje frekvenc. Če vam ne uspe na UKV-območju, premaknite gumb, ki vas bo pripeljal na frekvence srednjega vala," so tedaj sporočali radijski napovedovalci. Poškodovani so bili namreč oddajniki RTV-ja na Kumu, Nanosu, Krvavcu, Pohorju, v Domžalah in na Boču.
Foto: Stane Sršen
Pomembna vloga za državo, a po novinarskih standardih
Takratni republiški sekretar za informiranje Jelko Kacin ter dolgoletna novinarja in urednika Lado Ambrožič in Ali Žerdin so v izjavah za STA pritrdili oceni, da je bila vojna za samostojno Slovenijo dobljena tudi zaradi odzivnosti, sporočilnosti in profesionalnosti domačih medijev. Strinjali so se, da so imeli mediji ne le informacijski, ampak tudi psihološki pomen, saj je njihovo poročanje okrepilo pripravljenost na obrambo.
Po Kacinovih besedah je bilo treba uresničiti plebiscitarno voljo prebivalstva, kar pomeni, da ni zadoščala le razglasitev samostojne države, ampak jo bilo treba tudi ubraniti in jo nato mednarodno uveljaviti. "Te naloge je bilo mogoče izpeljati le ob aktivni pomoči medijev," je poudaril. Velik pomen pripisuje elektronskim medijem, posebej nacionalni televiziji in radiu v navezi s številnimi lokalnimi radijskimi postajami. "Elektronski mediji so se lahko na intenzivno dogajanje odzivali v realnem času, pri tiskanih medijih pa je bilo opaziti težave zaradi časovnega zamika pri obveščanju," je pojasnil za STA.
Kljub tej pomembni vlogi za ubranitev novonastale države pa tedanji televizijski novinar Martič poudarja, da novinarji niso izgubili občutka za objektivnost. "Potrudil sem se pridobiti obe strani, ključno je bilo na primer, kdo je prvi streljal, in to sem vprašal obe strani, nato sem šel iskat naboj, če bi lahko videli, iz katere puške je prišel. Ves čas sem si prizadeval, da je novica celovita. Nikoli nisem uporabljal slabšalnih besed ali oznak, govoril sem le o dejstvih. Tudi po 30 letih sem zadovoljen s svojim poročanjem, ni mi nerodno, ko pogledam posnetke," je sklenil.
Marjan Šrimpf, televizijski dopisnik iz Maribora
10-dnevna vojna za Slovenijo nas v TV-dopisništvu oziroma TV-studiu Maribor ni posebej presenetila, saj smo dober mesec pred tem doživeli "pekrske" dogodke, ki so že nakazovali, da bo spopad z JLA neizbežen. In tako je tudi bilo. Dan po razglasitvi samostojne Slovenije v Ljubljani je nas novinarje in snemalce ob petih zjutraj po telefonu poklical vodja studia Janez Ujčič in dejal: pridite takoj v službo - začelo se bo. Zanesljivo informacijo mu je sporočil obveščevalec Silvo Komar, ki je bil tudi pozneje naš informator, poleg drugih seveda.
Razporedili smo se na določene točke, sam sem s snemalcem Jožetom Kramerjem dobil nalogo, da naj čakam pred vojašnico Franca Rozmana Staneta (danes vojašnica generala Rudolfa Maistra). V njej je bila tankovska enota in pred njo je bila tankovska steza za izvoz na vadbišče. Tam sva čakala kašno uro in prvi tank je prihrumel. Začela sva snemati, kar je opazil spremljajoči častnik JLA in prišel do naju ter grobo zahteval, naj se odmakneva 200 metrov vstran od vrat vojašnice. Seveda ga nisva upoštevala! Ko je več tankov že prihrumelo na cesto, so se skupaj s spremljajočimi vozili podali proti Šentilju. Da bodo poskušali priti do meje, smo že vedeli. Tanki so spotoma podirali semaforje in kamione, ki so postavili barikade, midva pa sva vozila za njimi v službeni "zastavi" 101. Kolona je peljala proti Pobrežju in malo pred tamkajšnjim cestnim predorom so jih s streljanjem zaustavili pripadniki TO, ki so bili vkopani na nasipu pred predorom. Tam je bila dvopasovna cesta - na desni strani je bila zaustavljena kolona tankov, na levem praznem pasu pa sva se zaustavila midva s snemalcem in Jože je takoj začel snemati dogajanje. Tedaj je skočil s svoje strani ceste poročnik vojaške policije, izvlekel revolver in zakričal: "Daj kasetu!" V tistem trenutku je Jože z vso hitrostjo zapeljal vzvratno proti RTV-centru. Moram povedati, da ne prej ne pozneje nisem videl voznika avtomobila, ki bi tako hitro vozil vzvratno po cesti. Častnik je bil presenečen, za nama ni pa mogel, ker so bila vsa njihova vozila blokirana na drugi strani dvopasovnice. Kaseto s prvimi posnetki agresija JLA na mariborskih ulicah sva uspešno pripeljala do studia in so jih takoj po linku poslali v Ljubljano.
S snemalcem Jožetom sva nato dobila nalogo, da naj se prebijeva na mednarodni mejni prehod Šentilj, od koder sva tudi poročala. Seveda nisva mogla peljati po zasedeni cesti, ampak sva vozila tja prek Svečine. Dva dni sva spremljala dogajanje na Šentilju. Bilo je stresno, saj smo dobili informacijo, da so dva tanka, ki sta se prebila do Štrihovca, ustavili in zasegli teritorialci in da zato pripravlja JLA helikopterski desant specialcev iz Niša na šentiljski mejni prehod. Kljub takšnim grožnjam se to ni zgodilo. Pač pa so pripadniki TO usposobili zajeta tanka, nanju narisali slovensko zastavo in jo s pomočjo teritorialca - tankista in preostale posadke pripeljali na vzpetino v bližini mejnega prehoda. Kmalu zatem je eden izmed tankov začel streljati na bližnjo mejno stražnico, v kateri se vojaki JLA niso želeli predati. In takrat je snemalec Jože Kramer posnel "zgodovinski" kader, ko je tank z vso silovitostjo zadel streho stražnice. Ta kader sva skupaj z drugimi posnetki takoj odpeljala prek Plača po stranskih cestah v studio. Objavile so ga številne TV-postaje po svetu v uvodnih poročanjih o vojni za Slovenijo.
Ker sem bil v Šentilju kar tri dni, je bilo še veliko zanimivih dogodkov - od srečanja z avstrijskimi policisti, ki so nam poročevalcem dejali, da lahko brez težav pridemo k njim, če bi prišlo do desanta JLA na mejni prehod, pa do edinega pehotnega spopada med pripadniki TO in milice ter vojaki JLA. Manjša enota agresorjev je bila vkopana na bližnjem hribu nedaleč od prehoda in v nekem trenutku so začeli streljati z mitraljezom na pripadnike TO. Slovenski enoti sta odgovorili in prišlo je do nekajminutnega streljanja z obeh strani. Naključje je bilo, da sem ravno tisti trenutek prek telefonske zveze živo poročal za Radio Maribor in Radio Ljubljana, saj nismo imeli tehničnih možnosti, da bi pošiljali televizijsko sliko. V tiskovnem središču v Ljubljani, ki ga je vodil Jelko Kacin, so poslušali tudi radijska poročanja reporterjev s kriznih območij. Nastala je anekdota, ki me je spremljala še dalj časa. Jelko Kacin je namreč telefoniral našemu uredniku Ujčiču in mu dejal, naj mi reče, da naj v prihodnje ne poročam tako natančno, kako in kje potekajo spopadi, saj bi lahko JLA poslal letala na mejni prehod, ki bi lahko mitraljirala enote TO in milice. Ujčiču sem odgovoril, da do česa takšnega ne more priti, ker je avstrijska vojska takoj po tistem, ko sta drugi dan vojne dva miga mitraljirala kolono tovornjakov pri Štrihovcu in pri obračanju kršila avstrijski zračni prostor, postavila v Špilju protiletalsko raketno obrambo.
To je bilo nekaj utrinkov iz mojega poročanja v Šentilju, pozneje pa sem spremljal tudi druge stvari, povezane z desetdnevno vojno za Slovenijo. Posebej so mi ostali v spominu trenutki, ko so se posamezni vojaki in manjše enote predajale našim teritorialcem. Pozneje so jih na mariborskem sejmišču prepustili čakajočim staršem, ki so prišli tja iz različnih krajev SFRJ. To so bili izredno čustveni utrinki med vojaki in njihovimi materami.
Zanimivo je še to, da sva s snemalcem Jožetom končala snemanje vojaških dogodkov na našem območju tam, kjer sva ga začela - namreč v vojašnici Franca Rozmana Staneta, le da tokrat nisva stala pred njo, ampak sva snemala prostore takoj zatem, ko so jih vojaki in častniki zapustili.
Mojih 37 prispevkov v informativnih oddajah Televizije Slovenija me bo vedno spominjalo, da sem pristavil kamenček v mozaiku novinarskega spremljanja prelomnih trenutkov pred 30 leti.
Lojze Kos, dopisnik iz Avstrije
Celovec je močno zatrepetal ob vsakem najmanjšem zaostrovanju v Sloveniji, koroški mediji pa so se prvič o tej temi razpisali ob zasedbi učnega centra Teritorialne obrambe v Pekrah pri Mariboru 23. maja in nato nadaljevali obsežno poročanje vse do konca krize.
Vzporedno s slovensko zgodbo je v Avstriji potekala afera Haider, ko je moral veliki Jorg Haider zaradi izjave o "zgledni nacistični zaposlovalni politiki" ob notranjih in mednarodnih pritiskih 21. junija odstopiti z mesta deželnega glavarja. Novi deželni glavar Zernatto je bil velik prijatelj Slovenije, zato je v naslednjih tednih odločilno vplival na podporo Avstrije slovenski osamosvojitveni zgodbi.
Gledano z vidika novinarja je bilo dogajanje sila zanimivo in razburljivo, saj so si diametralno nasprotujoči dogodki sledili iz dneva v dan. Naj omenim samo prijateljsko vzdušje, ki je vladalo okrog slovesnega odprtja karavanškega predora konec maja leta 1991, ko so se srečevali in objemali najvišji politični in gospodarski predstavniki obeh držav. To je bilo seveda na "predvečer" prelomnih junijskih dogodkov, ko se je celotna sosedska zgodba obrnila na glavo.
Koroški medijski in politični prostor se je sicer zavedal resnosti položaja v Sloveniji, toda skoraj nihče ni verjel, da bo tako hitro in nenadoma sledil vojni spopad. Kot strela z jasnega je sanje o spravi in mirnem reševanju konflikta presekal vojni poseg na mejnem prehodu Holmec. V tistem trenutku so se Korošci oziroma Avstrijci zavedeli, da ima "sosedova krava" hudo nalezljivo bolezen, ki lahko v hipu preskoči državno mejo. Zato so se odzvali razmeroma panično, v javnosti pa je zavladal strah.
Sam sem dnevno poročal o avstrijskih medijskih in političnih strahovih, o premikih avstrijske vojske na koroško-slovensko meji in seveda o številnih kriznih sestankih, ki so potekali na različnih ravneh. V prve obrambne vrste v pomoč Sloveniji so se takrat postavili koroški Slovenci. Celovec je postal središče mednarodne pomoči na diplomatski, pa tudi finančni ravni.
Spomnim se cele vrste vladnih srečanj ob meji, denimo srečanja notranjih ministrov Slovenije in Avstrije na porušenem mejnem prehodu Holmec. Takrat sem za RTV Ljubljana naredil intervjuje z ministrom Loeschnakom in deželnim glavarjem Zernattom, ki sta v en glas ponujala pomoč Sloveniji. Omenjala sta celo zbirne centre ob meji, kamor bi se lahko zatekli begunci iz Slovenije. Koroški mediji so se čudili, da iz Slovenije ni nihče bežal, prav nasprotno, poročali so lahko le o junaškem uporu. Dva dni pozneje, 3. julija, se je v Celovcu zbralo kar 16 predsednikov vlad in držav, izjave sem pobiral kot za šalo, vsi pa so izražali podporo Sloveniji. Skoraj dnevno sva s snemalcem Gašperjem Starcem krožila med Celovcem in Dunajem, kjer so se vrstili različni dogodki, povezani s slovensko osamosvojitveno vojno. Takratni začasni diplomatski predstavnik Slovenije v Avstriji Karel Smolle je s svojimi povezavami in ugledom odpiral vrata slovenskim političnim predstavnikom na Dunaju in utiral pot poznejši hitri avstrijski potrditvi mednarodne suverenosti nove slovenske države.
Od Haiderjevega odstopa, prek odprtja karavanškega predora pa vse do slovenske osamosvojitve in priznanja Slovenije ... za RTV sem iz Avstrije poročal skoraj vsak dan, dva meseca tako rekoč noč in dan neprekinjenega dežurnega spremljanja dogodkov. Spomnim se, da sva bila s snemalcem na skrajnem robu fizične in psihične zmogljivosti.
Avstrija je takrat odigrala izredno pomembno pozitivno vlogo v slovenski osamosvojitveni zgodbi. Brez pomoči slovenske manjšine in Sloveniji naklonjenih najvišjih avstrijskih politikov, kakršen je bil denimo Alois Mock, bi bila mednarodna uveljavitev Slovenije veliko težja in verjetno počasnejša.
K prepoznavnosti in odmevnosti vseh teh prelomnih stikov so oz. smo veliko pripomogli tudi poročevalci avstrijskega ORF-a in slovenske osrednje RTV-hiše.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje