Peter Kavčič in Andrej Stare bosta spet sestavljala komentatorski dvojec, ki bo v naše domove prinesel ogromno zanimivih informacij in simpatičnih dovtipov. Foto: MMC RTV SLO
Usain Bolt je povsem zaznamoval sodobno atletiko, dobil je 11 zlatih medalj na svetovnih prvenstvih in 8 na olimpijskih igrah, predvsem pa je bil planetarni zvezdnik z izjemno karizmo. Kariero je končal pred dvema letoma. Foto: Reuters

Tako meni Peter Kavčič, ki bo tudi tokrat v paru z Andrejem Staretom za TV Slovenija komentiral svetovno prvenstvo v atletiki (27. september–6. oktober). V dvojnem intervjuju smo se pogovarjali o tem, ali je atletika po Boltovem slovesu osiromašena, kateri nekdanji SP-ji so najbolj ostali v spominu, kaj lahko pričakujemo od letošnjega, dotaknili pa smo se tudi žgoče teme, ali atlet lahko dosega vrhunske rezultate brez uživanja mesa.


Pred vrati je vrhunec atletske sezone, svetovno prvenstvo v Dohi. Se ga že zelo veselite?
Andrej Stare: Seveda, svetovna prvenstva so vedno nekaj posebnega. Sem eden redkih, ki je prenašal vsa prvenstva od leta 1983 v Helsinkih. Gre za velik dogodek, ki bo tokrat manj kot leto pred olimpijskimi igrami in v času, ko poteka menjava generacij po svetu in tudi pri nas.
Peter Kavčič: Vselej nestrpno čakam velike atletske prireditve. Ker je letošnje prvenstvo zaradi lokacije pomaknjeno v jesenski termin, se čakanje na ta velik športni dogodek že kar vleče. Bo pa zanimivo videti, kako je formo uspelo "zadeti" najboljšim atletom in njihovim trenerjem.

Moramo vedeti, da je bil nekoč miting v Zürichu eden najbolje gledanih športnih prenosov leta, danes pa miting Diamantne lige gleda manj ljudi kot drugo portugalsko nogometno ligo.

Andrej Stare

Ali je atletika po slovesu Usaina Bolta osiromašena?
AS: Mislim, da ne. Atletika je obdržala svoj žar, žal pa je v Sloveniji, odkar velikih tekmovanj ni na nacionalni televiziji, vedno manj gledalcev. Moramo vedeti, da je bil nekoč miting v Zürichu eden najbolje gledanih športnih prenosov leta, danes pa miting Diamantne lige gleda manj ljudi kot drugo portugalsko nogometno ligo.
PK: Težko bo kdo stopil v njegove sprinterice. Združil je pač prestižni sloves najhitrejšega Zemljana vseh časov in človeka, ki je znal začiniti svoje predstave tudi z izvrstnimi igralskimi vložki. Toda atletika še vedno nosi lento kraljice športov, čeprav je res, da se na njej nabira prah. Tega se zavedajo tudi pri Mednarodni atletski zvezi. Iščejo rešitve, preizkušajo ideje. V poplavi novih "gladiatorskih" športov naloga ni lahka. Je pa pomembno, da ne stoji atletika na mestu, da se dogaja. Samo etiketa, da gre za enega od bazičnih športov, ni dovolj. Že prvenstvo v Dohi bo izstrelilo kakšnega novega zvezdnika, ki bo potem na OI prihodnje leto poskušal potrditi status super atletske zvezde, ki ne ugasne čez noč. Van Niekerk je bil po Boltu na dobri poti, pa so ga uničile poškodbe. IAAF se zaveda moči televizije in drugih sodobnih medijev. V želji, da bi uporabnikom atletiko še bolj približali, so v razvoj teh medijev vložili ogromno denarja. Že TV-prenosi iz Dohe bodo gledalcu skozi analizo posameznega teka, skoka ali meta ponudili veliko več informacij kot doslej.

Mike Powell je leta 1991 v Tokiu v nepozabnem dvoboju s Carlom Lewisom postal svetovni prvak v skoku v daljino, pri tem pa postavil tudi rekord 8,95 metra, ki velja še danes. Powell bo v Dohi med ambasadorji SP-ja. Foto: EPA

Kateri je poleg Boltovega rekorda na 100 in 200 metrov leta 2009 največji trenutek v zgodovini svetovnih prvenstev? Morda dvoboj Powell – Lewis leta 1991 v skoku v daljino?
AS: Zagotovo je bil ta dvoboj nekaj legendarnega. Meni je bila tudi Sevilla 1999 fantastična, pa Edmonton 2001. Vsak SP ima svoje vrhunce, so pa tudi prvenstva, ki se jih niti ne spomnim več dobro. Pri 47 disciplinah vsega ne moreš zapomniti.
PK: Prav na omenjeni dvoboj v Tokiu vselej pomislim, ko se pogovarjamo o največjih atletskih tekmah. Takrat še nisem delal kot reporter, pa mi je vseeno ostal v spominu, kot bi mu sam bil priča na prizorišču. Če pa bi moral izbrati naj prvenstvo, bi se takoj odločil za Berlin 2009. Pa ne le zaradi Bolta, temveč zaradi ozračja, ki ga je na olimpijskem stadionu pričaralo res pravo atletsko občinstvo.

Powllov rekord sploh ni nedosegljiv. So številni drugi svetovni rekordi, ki se zdijo, da jih nihče ne more preseči. 22 metrov in 63 centimetrov Natalije Lisovske v suvanje krogle bi sam postavil na prvo mesto nedosegljivih, pa se tu seznam ne bi končal. Če odmislim hitro hojo, pa mi v Dohi najbolj dišijo novi svetovni rekordi v teku čez nizke ovire za moške, čez visoke za ženske in v primernem vremenu tudi v troskoku za dekleta. Visoke temperature bodo po godu sprinterjem in eksplozivcem.

Peter Kavčič

Sprašujem zato, ker je Mike Powell ambasador SP-ja v Dohi. Menite, da je njegovih 8,95 iz Tokia 1991 eden tistih rekordov, ki se zdi najbolj neverjeten?
AS: Kar nekaj rekordov se zdi večnih. 74,08 v Jürgena Schulta v metu diska, na primer, ali pa izid 1:53,28 Jarmile Kratochvilove na 800 in 47,60 Marite Koch, kar je danes nepojmljivo. Takrat pa ni bilo in ti rekordi so ostali. Nekoč sem se pogovarjal s Sebastianom Coeem, še preden je bil predsednik Mednarodne atletske zveze, in je predlagal, da se vsi ti rekordi zbrišejo. Ampak – še vedno bo nekdo rekel Marita Koch je v Camberri leta 1985 tekla 47,60, pa se ji približajte, če lahko.
PK: Powell je s svetovnim rekordom samo še zabelil svojo zmago v fantastičnem dvoboju z Lewisom. Njegov rekord sploh ni nedosegljiv. So številni drugi svetovni rekordi, ki se zdijo, da jih nihče ne more preseči. 22 metrov in 63 centimetrov Natalije Lisovske v suvanje krogle bi sam postavil na prvo mesto nedosegljivih, pa se tu seznam ne bi končal. Če odmislim hitro hojo, pa mi v Dohi najbolj dišijo novi svetovni rekordi v teku čez nizke ovire za moške, čez visoke za ženske in v primernem vremenu tudi v troskoku za dekleta. Visoke temperature bodo pogodu sprinterjem in eksplozivcem.

Okrog 2000 atletov bo nastopilo na letošnjem SP-ju. Morda veste, kdo bo najstarejši udeleženec?
AS: Ne bi si upal ugibati.
PK:Vem. Zimzeleni Jesus Angel Garcia.
AS: Hudiča, ta je pa star skoraj toliko kot jaz. Poznam, ga spremljam, mož s temnimi očali.
PK: No, moj letnik je. Še letos se bo srečal z Abrahamom, da bo vse v stilu, ga čaka 50-tka v kilometrih tudi na SP-ju.

To bo njegov 13. nastop na SP-jih. Zdi se, da imajo nekateri atleti neomejen rok trajanja ...
AS: Samo v določenih disciplinah. Ne moreš biti po 40. letu konkurenčen na 100 metrov ali v skoku v višino. Hoja je specifična. Pravijo, da je to mejna atletska disciplina. Velesile, ki imajo nekaj besede v Iaaf-ju, hitre hoje ne izpustijo iz rok, odkar so Kitajci zraven, pa še toliko bolj. Mehičani bodo rekli: to je prava disciplina, imamo 12 tisoč tekmovalcev, tega ne damo. Rusi podobno. Pa so prišli še Čehi, Belorusi, Francozi, Litovci. Ne bodo se kar strinjali, da ukinejo to disciplino, čeprav je spremljati ni ravno privlačna. Štiri ure hoje na 50 km ... Ne vem, kdo si vzame toliko časa in uživa. Ampak, to je še vedno olimpijska disciplina. Pa saj zdaj še ženske hodijo na 50 km. In vedno več jih je!
PK: Ne samo v atletiki, tudi v mnogih drugih športih je opaziti, da kariere trajajo dlje. Padli so starostni tabuji v eno in drugo smer (premlad, prestar). Maratone dobivajo tudi mladci, Linford Christie je bil že dedek, resda že pri 36-ih, ko je še tekel pod 10 sekund. Vse več deklet se po porodu zelo uspešno vrača k vrhunskemu športu. Je pa seveda, kot pravi Andrej, odvisno od športa in športne discipline.

Zakaj hitra hoja ni razvita v Sloveniji?
AS: Pravzaprav ne vem. Ni pravih trenerjev in tradicije. Včasih je bilo drugače. Milan Balek, že pokojni Prekmurec, je leta 1990 nastopil na EP-ju v Splitu. Naj omenim, da Fabio Ruzzier, zamejski Slovenec, pri 66 letih na veteranskih prvenstvih dobiva medalje.
PK: Ker se mnogo let ni nihče ukvarjal s to disciplino. Pa ni več tako. Pustimo veteransko atletiko ob strani, pri nas je nekaj mladeničev in mladenk, ki so se v zadnjem času lotili treniranja te veje atletike.Tudi nekaj tekem je v Sloveniji. Čez noč rezultatov seveda ne gre pričakovati.

Tina Šutej je navdušila z letošnjim napredkom. 15. septembra je na državnem prvenstvu v Velenju s 4,73 metra še izboljšala državni rekord. Foto: Instagram

Kateri slovenski atlet vas je letos najbolj navdušil?
AS: Tina Šutej. Uspel ji je neverjeten napredek. Že kot mladinka je nakazala, da bo v svetovnem vrhu, letos pa se je zgodilo nekaj krasnega. S 4,73, kar je njen državni rekord, je vsekakor kandidatka za finale. Druge atletinje, recimo Anita Horvat, Agata Zupin in Veronika Domjan, so malce zaostale, ni bilo pravega napredka. Maruša Mišmaš je odlično začela sezono, potem pa je imela nekaj težav. V Zürichu na mitingu Diamantne lige se je mučila. Tudi poročila se je vmes. Upam, da bo to dobro vplivalo nanjo. Nekaterim atletinjam da to nov zagon, druge začnejo razmišljati o materinstvu.
PK: Vsekakor Tina Šutej. Po zamenjavi trenerja in okolja je potrebovala nekaj časa, da je zopet začela napredovati. Velik potencial je nakazala že kot mladinka, s trenerjem Kranjcem sta našla pravo pot.

Dragi moj, Američani so tako jedli tiste hamburgerje, pa ti niso bili veganski, brez skrbi. Tudi Marion Jones in CJ Hunter sta se basala z največjimi hamburgerji in jih zalivali s kokakolo.

Andrej Stare

Zadnje leto in pol Maruša Mišmaš spet uživa meso, potem ko je bila prej osem let vegetarijanka. Menite, da vrhunski športnik mora jesti meso?
AS: Seveda, saj brez živalskih proteinov ni prave mišične moči. Pa nimam nič proti veganom ali vegetarijancem. Ampak – dober športnik mora jesti meso.
PK: Poznam zagovornike ene in druge teorije. Težko bi sodil. Kenijski domači meniji le ob praznikih ponujajo meso, Paavo Nurmi je bil, denimo, vegetarijanec.

Mar ni bil tudi Carl Lewis vegetarijanec oziroma vegan?
AS: Ah, kje pa. Nažiral se je s tistimi hamburgerji, še dobro se spomnim. Morda je po karieri postal vegetarijanec. Dragi moj, Američani so tako jedli tiste hamburgerje, pa ti niso bili veganski, brez skrbi. Tudi Marion Jones in CJ Hunter sta se basala z največjimi hamburgerji in jih zalivali s kokakolo.
PK: Cark Lewis je res bil velik zagovornik veganstva, ampak vegan je postal šele v drugem delu športne kariere, tam v devetdesetih.

Kako si razdelita discipline, ki jih spremljata?
AS: Dogovoriva se, razdeliva si 50 – 50. Eno leto na primer jaz delam tek na 100 metrov moški, drugo leto Peter. Pomagava si. Če se Peter spomni kaj zanimivega, lahko vedno vskoči. Sva zelo sproščena, ker imava atletiko zelo rada in jo razumeva. Dolgo že komentirava skupaj, prvič sem ga s seboj vzel leta 1997 v Atene, če se ne motim. V poseben užitek nama je prenašati atletiko.
PK: Vselej pošteno razdeliva discipline, tako ali tako pa skozi komunikacijo poskušava obogatiti vse discipline.

Sta se kdaj resneje ukvarjala z atletiko?
AS: Tekmovalno ne. Sva pa oba rekreativna tekača. Sam pretečem do 15 km, več ne. Do 10 ali 12 km še tečem z užitkom, dvakrat ali trikrat na mesec pa pregrizem še za nekaj več. Pero je pretekel že nekaj maratonov, tudi v New Yorku je bil.
PK: Tekel sem v slovenskem pokalu tam v začetku devetdesetih. Še vedno sem aktiven 4-krat tedensko. Iz doline rad zavijem v hribe. Traili se mi zdijo super. Prava stvar za polnjenje baterij.