Joseph Robinette Biden mlajši se je rodil 20. novembra 1942 v delavskem rudarskem mestu Scranton v Pensilvaniji. Ko je bil star deset let, se je z družino preselil v Delaware, kjer je njegov oče dobil delo prodajalca avtomobilov.

Joe Biden leta 1972, ko je bil pri le 29 letih izvoljen v senat. Foto: AP
Joe Biden leta 1972, ko je bil pri le 29 letih izvoljen v senat. Foto: AP

Biden se je šolal v vrsti katoliških šol, kjer se je sicer izkazal v športu, ne pa v akademskih dejavnostih, saj je trpel zaradi jecljanja.

Leta 1965 je na Univerzi v Delawaru diplomiral iz zgodovine in politologije, študij prava nadaljeval na univerzi Syracuse, se v tem času prvič poročil, z Neilio Hunter, s katero je imel tri otroke, nato pa štiri leta delal kot odvetnik.

Leta 1970 je bil prvič izvoljen v okrožni svet, dve leti pozneje pa je presenetljivo premagal republikanca J. Caleba Boggsa in bil pri vsega 29 letih izvoljen v ameriški senat.

A še preden bi lahko prisegel kot peti najmlajši senator v zgodovini ZDA, ga je doletela tragedija. V prometni nesreči sta umrla njegova žena in leto dni stara hčerka, medtem ko sta bila njegova sinova huje ranjena.

Namesto selitve v Washington se je Biden odločil, da se bo vsak dan vozil v prestolnico, da bi lahko več časa preživel s sinovoma. Leta 1977 se je znova oženil, z učiteljico Jill Jacobs, v zakonu pa se jima je rodila hčerka Ashley.

Biden v bolnišnici tolaži sinova, ki sta bila poškodovana v prometni nesreči, v kateri sta umrli Bidnova žena in hčerka. Foto: AP
Biden v bolnišnici tolaži sinova, ki sta bila poškodovana v prometni nesreči, v kateri sta umrli Bidnova žena in hčerka. Foto: AP

Dolgoletni senatni staž

Leta 1978 je bil Biden znova izvoljen v senat – in še petkrat za tem. Njegov senatorski staž znaša tako 36 let, vključno z osmimi leti na čelu pravosodnega odbora in štiri leta na čelu odbora za zunanje zadeve.

A senatna kariera Bidna kaže sliko politika, ki je vedno hodil po precej konservativni sredinski liniji in se nikdar ni skušal zares postaviti po robu sistemu. Tako je, čeprav je na splošno podpiral boj za pravice temnopoltih, nasprotoval konkretnim ukrepom, ki bi privedli do konca dejanske segregacije.

Tipičen volivec Bidna? Mlajša ženska, pripadnica manjšine, ki jo najbolj skrbi rasna neenakost.

Kritiki Bidnu očitajo tudi njegovo obravnavo Anite Hill, ženske, ki je leta 1991 pričala proti Bushevemu (republikanskemu) kandidatu za ustavnega sodnika Clarenceu Thomasu in ga obtožila spolnega nadlegovanja. Biden, ki je sedel v odboru, je republikancem pustil proste roke, ko so Hillovo diskreditirali, česar mu številni, zlasti ženske, še do danes ne morejo odpustiti.

Konservativni pol demokratov

Tudi Bidnovo stališče do splava je bilo vedno bližje desnici. Tako je leta 2006 izjavil: "Splava ne vidim kot izbiro in pravico … Morali bi se osredotočiti na to, kako omejiti število splavov in morali bi najti konsenz, kako priti do tega."

V nasprotju z Berniejem Sandersom, njegovim največjim tekmecem v bitki za demokratsko nominacijo, je Biden vedno podpiral reze v socialno varnost, nasprotoval univerzalnemu zdravstvenemu zavarovanju in podpiral korporacije.

Biden je tudi arhitekt množičnega zapiranja in je v 80. in 90. letih pomagal spraviti pod streho kopico zakonov, ki so oblikovali ameriški pravosodni sistem v takšnega, kot ga poznamo danes – rekordno število Američanov po zaporih, obsojeni na ječo tudi za najmanjše prekrške, običajno povezane z mamili. Sistem, ki gre najbolj na škodo predvsem afroameriški populaciji.

Biden z Jimmyjem Carterjem. Foto: AP
Biden z Jimmyjem Carterjem. Foto: AP

Tudi ko gre za vojaška posredovanja, Biden ni bil zaprisežen pacifist – tako je glasoval za invazijo na Irak, je pa pozneje kritiziral ravnanje administracije Georgea W. Busha v konfliktu v tej državi, ki jo je republikanski predsednik napadel pod pretvezo, da Sadam Husein skladišči orožje za množično uničevanje.

Neslavni potegovanji za predsedniški stolček

Prvič se je Biden potegoval za predsedniško nominacijo leta 1987, a je pogorel, ko je prišlo na dan, da si je v svojih govorih na predvolilnih zborovanjih kar precej izposojal od drugih politikov in napihoval svoje akademske dosežke.

Biden se je posledično iz tekme umaknil, februarja naslednje leto pa prestal možgansko anevrizmo, zaradi česar je potreboval dve nujni operaciji, nato si je vzel sedemmesečni oddih od senata.

V drugo se je Biden potegoval za predsedniški položaj polnih 20 let pozneje, a naglo in neslavno izstopil iz tekme za demokratsko nominacijo, potem ko je na prvih predizborih v Iowi osvojil pičel odstotek glasov.

V Belo hišo z Obamo

Jill in Joe Biden na inavguraciji januarja 2009 s prvim parom ZDA Barackom in Michelle Obama. Foto: AP
Jill in Joe Biden na inavguraciji januarja 2009 s prvim parom ZDA Barackom in Michelle Obama. Foto: AP

Čeprav je bil Biden vedno nagnjen k verbalnim spodrsljajem, ga je poznejši zmagovalec Barack Obama istega leta izbral za svojega podpredsedniškega kandidata – v veliki meri zato, da bi imel kot temnopolti, mlad in zato (vsaj na videz) progresivnejši kandidat več možnosti za izvolitev.

Dvojec Obama-Biden je na volilni torek ugnal republikanski tandem John McCain-Sarah Palin, štiri leta pozneje pa sta uspeh ponovila proti dvojcu Mitt Romney-Paul Ryan.

Kot podpredsednik je bil Biden zadolžen za nadzor nad 787 milijard vrednim svežnjem gospodarskih spodbud in oživitvijo sporazuma z Rusijo glede zmanjšanja orožja. Imel je tudi vidnejšo svetovalno vlogo pri vojaških konfliktih v Iraku in Afganistanu.

Biden je razmišljal o predsedniški kandidaturi že leta 2016, kar bi bila za podpredsednika logična odločitev, a se je nazadnje odločil, da priložnost izpusti.

Delno je šlo v ozadju za strankarske niti, saj so demokrati na vsak način želeli videti na mestu predsednice Hillary Clilnton, delno pa je šlo za osebno odločitev, saj mu je leta 2015 za tumorjem na možganih pri 46 letih umrl sin Beau. Clintonova je nazadnje izgubila proti Donaldu Trumpu.

Naskok na Belo hišo

Bernie Sanders se je umaknil iz predsedniškega boja in s tem prepustil demokratsko nominacijo Joeju Bidnu. Foto: Reuters
Bernie Sanders se je umaknil iz predsedniškega boja in s tem prepustil demokratsko nominacijo Joeju Bidnu. Foto: Reuters

Aprila lani je Biden napovedal predsedniško kandidaturo in kot nekdanji podpredsednik, še posebej kot nekdanji podpredsednik pod Obamo, na katerega ima večji del Američanov dobre spomine, se je nemudoma povzpel na vrh anket, kjer se je obdržal vse do prvih predizborov.

A njegova predvolilna kampanja nikdar ni bila posebej močna ali navdihnjena, edini adut, ki ga je imel, je bilo nenehno sklicevanje na Obamo, ki ga demokratski volivci po štirih letih Trumpa še toliko bolj idealizirajo.

Za nameček so bili tudi vsi njegovi nastopi zelo medli, pogosto zmedeni, številni so se spraševali o njegovem kognitivnem stanju.

Na predizborih v Iowi ga je gladko porazil Bernie Sanders, ki mu je uspelo znova, kot že pred štirimi leti, zdramiti predvsem mlajše volivce.

Precej progresivnejši Sanders je držal vodstvo kar nekaj časa, dokler se pred t. i. supertorkom demokratska stranka ni poenotila in zbrala okoli Bidna v usklajeni akciji, ko so čez noč iz tekme izstopili vsi močnejši kandidati, s tem pa zaprli Sandersov pohod in na široko odprli vrata Bidnu v belo hišo.

Biden bo pri 78 letih postal daleč najstarejši predsednik ZDA (do zdaj je bil to Trump pri 70 letih in sedmih mesecih), napovedal je že, da bo predsednik vseh, zaradi česar si lahko obetamo veliko povezovanja in sklepanja kompromisov.

Vprašanje pa ostaja, kako in do katere mere bo v svojo administracijo in politično agendo vključil progresivnejšo strujo demokratov, ki so mu pri izvolitvi močno pomagali, ko so se tudi po Sandersovem porazu konsolidirali okoli Bidna. Če gre sklepati po Bidnovih izjavah med kampanjo, kakšnih dramatičnih sprememb pač ni mogoče pričakovati.

Kdo je človek, ki bo vodil ZDA?