Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, iz fonda Julija Gspana/MMC RTV SLO
Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, iz fonda Julija Gspana/MMC RTV SLO

Evropa po koncu prve svetovne vojne ni več ista. Razpadli so imperiji, nastala je kopica novih držav. Tudi slovensko ozemlje se je znašlo na prepihu povojnega časa in ozemeljskih zahtev sosednjih narodov. Politični in družbeni ustroj v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev se je šele vzpostavljal, ob tem pa so se morali aktivno ukvarjati s perečim mejnim vprašanjem. V Parizu so na mirovni povojni konferenci razpravljali kar o treh mejah, ki bodo oblikovale novo slovensko ozemlje.

V uredništvu MMC-ja smo pripravili izbor 20 najodmevnejših zgodb leta 2020 v Sloveniji in po svetu, ki vam jih vsak dan do konca tega tako posebnega leta predstavljamo na našem portalu rtvslo.si. Foto: MMC RTV SLO
V uredništvu MMC-ja smo pripravili izbor 20 najodmevnejših zgodb leta 2020 v Sloveniji in po svetu, ki vam jih vsak dan do konca tega tako posebnega leta predstavljamo na našem portalu rtvslo.si. Foto: MMC RTV SLO

Doma pa so se ljudje morali spoprijemati s povojno resničnostjo – skoraj ni bilo družine, ki je vojni čas ne bi nepopravljivo prizadel. In to je bil čas, ko so se iz vojnega ujetništva vračali vojaki ter svojo pot nazaj iskali begunci in izseljenci.

Nova država, slovo starim simbolom

Simboli stare Avstro-Ogrske se rušijo, v Ljubljani pred sodno palačo s podstavka umaknejo kip Franca Jožefa in ga zamenjajo s Franom Miklošičem, ki tam stoji še danes. "Stara ječa narodov je zamenjana s slavistom, narodna identiteta postane ključen element in slavist Miklošič dobi simbolno točko," v MNZS podkastu poudari kustos Marko Štepec.

Nova država – slovo starim simbolom

Veselje ob premirju in razočaranje ob težkem vsakdanu

Dvajseta leta 20. stoletja so v svetovni zgodovini označena kot nora, saj je vsenavzočo smrt med vojno končno premagalo življenje, ki so se ga ljudje v večjih evropskih in ameriških središčih želeli naužiti do polnosti. A na območjih, kjer je vojna vihra pustila globoke sledi, je veselo pričakovanje počasi nadomeščalo tudi razočaranje.

Razstava 1920: Čeprav je konec vojne vlival optimizem, so se kopičila razočaranja

Takšno vzdušje je prežemalo tudi slovenska tla. "Del tega povojnega veselja, ki ga opazujemo po večjih svetovnih mestih, je bil spontan tudi na Slovenskem. Če pogledamo župnijske kronike, so v njih svarila, naj ljudje nehajo prirejati te veselice," je ob odprtju razstave o letu 1920 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki si jo lahko zaradi omejitev v času epidemije ogledate tudi na spletu, za MMC povedal avtor razstave Marko Štepec.

Množična veseljačenja pa kaj kmalu zamenjajo množice, ki se zbirajo v drugačne namene: zaradi množičnih demonstracij, saj so socialne napetosti vedno močnejše, ker je ljudstvo pričakovalo socialno pravičnejšo ureditev in zmanjševanje velikega prepada med meščanstvom, delavstvom, kmetstvom in aristokracijo. A država se je spopadala z visoko inflacijo in stalnim naraščanjem cen življenjskih potrebščin. Spomladi 1920 je bila stavka železničarjev, ki so z enostransko vladno odločitvijo izgubili priborjene pravice o 8-urnem delovniku in plačanem dopustu. Delavci so blokirali železniške postaje in ohromili promet po državi. Pričakovali so, da bodo oblasti popustile pod množičnim pritiskom. A na javnem shodu 24. aprila v Ljubljani se stvari zaostrijo in pride do spopada med demonstranti in policijo. Ubitih je bilo 13 ljudi, med njimi tudi majhna deklica, ki je bila v bližini. Vodje stavke so aretirali, stavkajočim pa ni uspelo doseči nobenih zavez vlade po izboljšanju njihovega položaja.

Zagotovo pa so ti dogodki pustili negativen vtis nemirnega oblikovanja življenja v novi državi.

100 let tragičnega konca stavke železničarjev za delavske pravice

Menjava denarja

Veliko negodovanja in iskanja obvodov je povzročala menjava denarja. V Kraljevini SHS so bie tedaj v obtoku štiri vrste denarja – srbski dinarji, avstro-ogrske krone, črnogorski oeroerji in bolgarski levi. Največjo težavo so seveda predstavljale stare avstro-ogrske krone, ki jih je bilo v obtoku še vedno ogromno. Njihova vrednost je med vojno močno padla, saj so jih čezmerno tiskali. Ker so po vojni želeli čim prej vzpostaviti stabilen odnos med krono in dinarjem, so prepovedali vnos večjih vrednosti kron, bankovce, ki so že bili v obtoku na jugoslovanskem ozemlju, pa so žigosali. Ker pa so bili žigi različni po velikosti in barvi ter položaju na bankovcu, je znova pogosto prihajalo do zlorab.

Zato so se trudili čim prej izvesti menjavo, vprašanje, kakšno naj bo menjalno razmerje med krono in dinarjem, pa je bilo predmet številnih razprav. Kraji, kjer je bila v obtoku krona – torej Slovenija in Hrvaška – so se zavzemali za čim manjše razvrednotenje krone, tam, kjer je bilo v obtoku več dinarjev, pa so želeli celo menjavo 10 kron za en dinar. Na koncu so jih menjavali v razmerju 4 : 1. "Takratni ljubljanski župan reče, da to poje smrtno pesem slovenskemu gospodarstvu. Danes pa vemo, da je bilo razvrednotenje avstro-ogrskega denarja že močno in da krona ni več predstavljala tako trdne valute," ob tem izpostavi Štepec.

Kljub temu pa je ta menjava denarne enote med ljudmi vzbujala vtis, da so "Slovenci v novi državi odrinjeni, ne glede na to, da predstavljajo enega od treh konstitutivnih narodov".

Kje bodo nove meje

Z razpadom avstro-ogrske monarhije so bili namreč Slovenci razdeljeni med štiri države in prav v letu 1920 je bila zakoličena državna razmejitev med Kraljevino SHS ter sosednjimi državami Avstrijo, Madžarsko in Italijo. Načela ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona o tem, da imajo tudi majhni narodi pravico do samoodločbe, so vzbujala upanje, a realna politična diplomacija antantnih zmagovalk na pariški mirovni konferenci je prinesla oženje slovenskega prostora.

Še največ zadovoljstva je slovenski strani prinesel dosežek pogajanj za mejo s Kraljevino Madžarsko. Ta je bila določena z mirovno pogodbo, podpisano v dvorcu Trianon v Versaillesu 4. junija 1920 in z njo je bilo potrjeno, da se Prekmurje priključi h Kraljevini SHS.

"Trianon se uporablja za politično mobilizacijo prebivalstva"

Že pri meji z Republiko Avstrijo je bilo zapletov neprimerno več. Določena je bila v mirovni pogodbi z Avstrijo v Saint Germainu, podpisani 10. septembra 1919. Kraljevini SHS so pripadli Mežiška dolina in Jezersko ter južni del dežele Štajerske z Mariborom in Celjem. A hkrati je bilo v pogodbi še eno pomembno in usodno določilo: za Celovško kotlino bo treba izvesti plebiscit. Razdelili so jo na cono A in cono B. Če bi v Coni A (Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk) podprli priključitev k Jugoslaviji, bi nato izvedli plebiscit še v Celovcu z okolico, sicer pa bo celoten del pripadel s to pogodbo nastali Republiki Avstriji.

Prebivalcem so torej prepustili, ali se bodo odločili za predvsem gospodarski interes, saj so kraji težili proti Beljaku in Celovcu, ali pa se bodo odločili po narodnostnih težnjah. Začela se je srdita propagandna vojna. "Naslovnice časopisov izkazujejo neomajno vero v Wilsona, prepričani so, da Kraljevina SHS Koroške ne more izgubiti," v podkastu pove kustos in zgodovinar Marko Štepec. Prvič so lahko volile tudi ženske, in to ne glede na socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju.

Odločitev je bila razglašena 13. oktobra 1920. V coni A se je 59,04 odstotka volivcev odločilo za Avstrijo. Glasovanja v coni B zato ni bilo treba izvesti. V nemških krogih je zavladalo veselje, na slovenski strani pa žalost, nejevera in objokovanje izgubljenega Korotana. Štepec opiše, da se "po razglasitvi rezultatov v časopisih najprej pojavijo zapisi o volilni prevari, da bi zato morali na Koroško poslati vojsko, potem pa sledijo spraševanja, kdo je kriv za to". In šele čez nekaj let je v časopisu objavljen "zapis generala Rudolfa Maistra, ki pravi, da bi ena prava ofenziva v tistem času, ki ne bi zahtevala veliko žrtev, naredila več, kot da zdaj desetletja žalujemo za izgubljenim ozemljem".

Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost

In občutek izgube je bil toliko večji, ker je kot odprta rana v slovenskem narodnem prostoru zevala zasedba velikega dela ozemlja, ki jo je takoj po vojni izpeljala Kraljevina Italija. Vodil jo je tajni Londonski pakt, ki ji je obljubljal ta ozemlja. Da je namreč sploh stopila na stran antantnih sil, je Italija zahtevala Trst, Gorico, dolino Soče, Istro, Zadar in dele Dalmacije. To so ozemlja, ki jih antantne sile niso imele v svoji posesti, zato jih tudi ni bilo težko obljubiti ob zmagi. In ker je bila Italija na koncu res na strani zmagovalk vojne, se o njeni meji z drugo iz tabora zmagovalk – Kraljevino SHS – sploh ni razpravljalo v okviru mirovnih pogodb. Velesile odločijo, da je treba rešitev poiskati na dvostranski ravni.

Da se v Italiji že visoko dvigajo sence fašističnega terorja, se izkaže v juliju 1920: kot odziv na narodne napetosti množica v Trstu požge slovenski Narodni dom – simbol slovenstva v Trstu, v mestu, kjer je živelo največ Slovencev (več kot 50.000, medtem ko ima Ljubljana v tem času le okoli 40.000 prebivalcev). To se je dogajalo v času, ko meja z Italijo in novonastalo Kraljevino SHS še torej ni bila dorečena. "Kraljevina SHS ni imela moči, da bi se tedaj kakor koli zoperstavila, prav tako ni imela interesa, da bi kakor koli izzvala težave z Italijo. Imela je s kopico svojih težav," je v intervjuju za MMC opisal zgodovinar Borut Klabjan, znanstveni svetnik Inštituta za zgodovinske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper.

Požig Narodnega doma: "Nasilje je uspelo, ker so ga podpirale državne ustanove"

In v takem vzdušju napetosti, nasilja in vsesplošnega nemira so potekala pogajanja o zakoličenju meje z Italijo. Ker je bila jugoslovanska stran pod pritiskom, da čim prej sklene dogovor, saj kot država še ni bila mednarodno priznana, so v vrhu slovenske politike slutili, da se končni dogovor ne bo končal v korist slovenskim narodnim ozemljem. "6. novembra, ko gre jugoslovanska delegacija na pogajanja v Rapallo, navdušenja in prepričanja kot pri koroškem plebiscitu ni več. Prevlada pesimizem. In ko so čez nekaj dni informacije, da je rapalska pogodba podpisana in je primorsko ozemlje izgubljeno, zavlada strašansko razočaranje," pojasni Štepec.

Nova meja je precejšen šok, Italija je pridobila kar tretjino slovenskega ozemlja.

100 let rapalske pogodbe: "Potolkli so nas, a ne v poštenem boju"

V časopisu Slovenec so zapisali, da to "pomeni razkosanje našega naroda na tri dele in najbolj probujene sinove presaja iz prejšnje sužnosti v še hujše".

Leto 1920 je torej z uradnim začrtanjem mej močno zarezalo v slovenski narodni prostor. Edina, ki ni bila zapisana v nobeni mirovni pogodbi – meja z Italijo – se je po drugo svetovni vojni, ki se je zaiskrila že v tem času, lahko spremenila in popravila v korist Slovenije.

O četrti meji – meji s Hrvaško – pa smo začeli razmišljati natančno pred 30 leti. Ko so se 23. decembra 1990 ljudje množično odpravili na volišča, tokrat odločat o tem, ali bo Slovenija iz vseh prejšnjih večnarodnostnih tvorb stopila na pot samostojnosti in neodvisnosti.