Morija in dolgotrajnost prve svetovne vojne, do katere je pripeljala sla vplivnih političnih in gospodarskih struktur po prerazporeditvi bogastva in moči, sta porušili tedanjo predstavo sveta in družbe. Ko so se po vojni družbe organizirale na novo, je obubožano prebivalstvo zaradi družbenega kaosa, ki ga je povzročilo kopičenje bogastva v nekaj svetovnih središčih, upravičeno pričakovalo socialno pravičnejše ureditve in zmanjševanje velikega prepada med meščanstvom, delavstvom, kmetstvom in aristokracijo, opiše zgodovinarka Mateja Ratej z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC-ja SAZU-ja.
Na porast nezadovoljstva med železničarji v začetku leta 1920 je smiselno gledati v luči mezdnega gibanja po prvi svetovni vojni, ki je bilo posledica visoke inflacije in stalnega naraščanja cen življenjskih potrebščin ter nepripravljenosti delodajalcev na zviševanje mezd. Veliko železničarsko stavko je nazadnje spomladi 1920 sprožila vladna razveljavitev kolektivne pogodbe za delavce v prometu, ki je poslabšala njihov položaj.
Ker je bila narodna vlada kmalu po združitvi okupirana z vračanjem vojakov čez slovensko ozemlje v svoje matične kraje ter zasilno obnovo porušenih domov in socialnega sistema, je nemire med prebivalstvom mirila z izboljševanjem preskrbe in dodeljevanjem ugodnosti. A hitro zviševanje cen je že kmalu spodbudilo t. i. mezdno gibanje. Zaposlenim na železnicah si je v pogajanjih oktobra 1919 uspelo izboriti 8-urni delavnik, pravica do 36-urnega tedenskega počitka in plačanega dopusta ter izplačevanje draginjskih doklad. A upoštevanje te kolektivne pogodbe je hitro postalo vprašljivo. Dokler ni vlada, v kateri je bil prometni minister predsednik SLS-a Slovenec Anton Korošec, razveljavila kolektivno pogodbo za delavce v prometu (Protokol sporazuma) in pripravila začasni pravilnik, ki pa je železničarjem občutno znižal plačila in ukinil 8-urni delavnik.
Že ves čas, odkar je bil sprejet in podpisan Protokol sporazuma, smo razkrinkali in žigosali zlobno početje jare gospode, ki tira železničarje do odločnih korakov za brambo svojih pravic. V slučaju skrajnosti se ne more osebju očitati povzročitve posledic, ker se le-to bori samo v silobranu in da si ohrani golo življenje. Krivda zadene tiste kroge, ki izzivajo boj s svojim zločinskim nastopom v škodo prometa in države, v prvi vrsti pa osebja in prebivalstva sploh.
Do pravičnejše ureditve torej ni prišlo. Država se je hkrati spopadala z visoko inflacijo in stalnim naraščanjem cen življenjskih potrebščin. V protest je del železniških delavcev marca 1920 sklenil organizirati železničarsko stavko.
"V tistem času je na območju Kraljevine delovalo več železničarskih organizacij. Ob komunistično usmerjenem Savezu saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije (Zveza prometnih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije ), ki je organiziral stavko, so bili železničarji organizirani še v narodnosocialistični Zvezi jugoslovanskih železničarjev in v krščanskosocialni Prometni zvezi. Zadnji sta stavko železničarjev sprva podprli, vendar sta bili v njej pasivni, njuni člani pa so se po pogajanjih z ministrom za promet Antonom Korošcem oz. predsednikom Deželne vlade v Ljubljani Jankom Brejcem vrnili na delo. Ideološka opredeljenost, značilna za čas, se je torej močno odražala tudi v železničarskih organizacijah," pojasnjuje naša sogovornica Mateja Ratej.
Železničarji v blokado, vlada v orožne vaje
Razočaran del železničarjev je 15. aprila začel stavkati, delavci so blokirali železniške postaje in hromili promet po državi. Vlada se je na to odzvala z vpoklicem železniških delavcev na orožne vaje in na ta način želela sprostiti blokade.
Očitalo se je železničarjem, da ne vedo kaj početi s tolikim denarjem in da ne vedo za kaj ga prejemajo toliko. Res je, da železničarji ne vedo, kam bi z denarjem, toda ne radi tega, ker po mnenju gospodov ravnateljev in drugih takih ljudi preveč dobivajo, temveč zato, ker prejemki železničarjev ne zadostujejo niti za najnujnejše potrebe. Če bi se draginja od časa podpisa Protokola sporazuma ne bila niti najmanj povišala, bi se bilo še dalo izhajati z določenimi prejemki. Vsled brezglavne valutne „reforme“ pa je draginja narasla do take vrtoglave višine, da je to, kar je določenega v Protokolu sporazuma, že zdavnaj premalo.
Stavkajočim so se pridružili komunisti, ki so v stavki prepoznali močan mobilizacijski potencial. "Silovit vzpon komunizma v dveh desetletjih do druge svetovne vojne je bil najbolj markanten odgovor množic na socialno brezbrižnost. Tudi v Kraljevini SHS so bili komunisti po vojni vplivna politična struja, ki je na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 postala celo tretja najmočnejša stranka v državi, še pred koncem tega leta pa je bila prepovedana," politični položaj oriše Mateja Ratej.
Prometni minister Korošec se na proteste sprva sploh ni odzival in je komuniciral zgolj prek svojih uradnikov. Je pa na zboru zaupnikov Slovenske ljudske stranke med naštevanjem nasprotnih političnih strank kot SLS-ovega edinega resnega nasprotnika označil komunistično stranko in ji napovedal boj.
Železničarji bodo znali čuvati svoje pravice tudi v najskrajnejšem boju do končne zmage pravičnih zahtev. Ako pa bodo zaslepljeni krmarji prometa in države s svojimi oprodami tirali svojo kratkovidnost dalje, da pride neizbežni polom, ne bo naša krivda. In to naj si zapomnijo vsi, ki se jih tiče.
Stavke v železniških središčih po državi
Stavkali so železničarji v Mariboru, Celju, Zidanem Mostu in nekaterih drugih železniških središčih, od katerih je bila Ljubljana seveda največje. Osrednji stavkovni odbor slovenskih železničarjev je po besedah zgodovinarke Mateje Ratej izdelal podroben načrt, po katerem bi stavkovne straže na dostopih do ljubljanskega kolodvora povzročile njegovo popolno blokado. Pričakovali so, da bodo oblasti popustile pod množičnim pritiskom, sploh, ker so se železniškim delavcem pridružili tudi rudarji.
Prvi mož ljubljanske Deželne vlade Janko Brejc pa je takrat že imel navodila ministra za notranje zadeve, da mora Deželna vlada zagotoviti javni red in mir. Oblast je budno spremljala premike stavkajočih delavcev in bila pripravljena stavko zlomiti tudi s silo.
Tragičen 24. april 1920
Čeprav je veljala prepoved javnih shodov, so za 24. aprila delavci pripravili shod po ljubljanskih ulicah. Oblast je odgovorila z množično prisotnostjo vojske, da bi preprečila pohod proti središču mesta.
Do največjih spopadov med orožniki, policijo ter približno 3.000 demonstranti je prišlo na Zaloški cesti v Ljubljani. Zaslišali so se streli. Ubitih je bilo 13 ljudi, med njimi tudi majhna deklica, ki je bila v bližini. Ranjenih je bilo okoli 30 protestnikov. Člani stavkovnega odbora in druge vodje stavke so bili aretirani. 29. aprila se je stavka tudi uradno končala.
Ostali brez konkretnih zavez
In kakšen je bil njen izkupiček? Stavkajoči niso od vlade dosegli nobene konkretne zaveze, pojasni naša sogovornica, saj je oblast stavko videla kot poskus komunističnega prevrata. Stavkajoči železničarji so takšno stališče sicer zavračali. "Med aretiranimi je bil tudi ljubljanski strojevodja in komunist Marcel Žorga, ki je bil med stavko posebno oster do Korošca in ga je na shodu v Ljubljani le nekaj dni pred stopnjevanjem dogajanja kot duhovnika pošiljal v cerkev. Žorgovi spomini so najbolj avtentična interpretacija dogodkov na Zaloški cesti, ki jih ne more preseči nobena zgodovinska analiza," doda Ratejeva.
Kakšna je bila torej vloga jugoslovanskega ministra za promet Antona Korošca v tej zgodbi?
Korošec med stavko s predstavniki železničarjev ni želel komunicirati z argumentom, da je stavka nelegalna. "Morda vam bo zvenelo znano in domače, da je Korošec stavko železničarjev, ko je bila končana, označil za posledico komunističnega terorja. Na stavko je gledal kot na politično – razredno, komunistično – dejanje, in ne kot na del socialnega mezdnega gibanja. Šele po zlomu železničarske enotnosti so bili v SLS-u pripravljeni stavki priznali tudi socialno utemeljenost. Tudi železničarji so v Korošcu videli predvsem ideološkega nasprotnika," odgovori Mateja Ratej.
Položaj železničarjev se je nato še poslabšal. A čeprav o odmevih stavke med ljudmi po besedah Ratejeve težko govorimo, saj iz ideološko obarvanih časopisnih poročil ni mogoče razbrati pravega utripa, si vseeno "lahko predstavljamo, da je kljub slabemu pretoku informacij mobilizacijska moč, ki so jo uprizorili železničarji, pustila močan splošni vtis in je pripomogla h krepitvi delavskega gibanja v naslednjih letih".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje