Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.
Nenavadna pokrajina na prehodu med celinsko in primorsko Slovenijo preseneča z raznolikimi obrazi v vseh letnih časih. Najopaznejša je njena prelepa kraška jezerska podoba s številnimi jezeri, med njimi tremi večjimi, ki se običajno pojavljajo ob jesensko-zimskih in pomladnih deževjih ter presahnejo v toplejših mesecih. Tedaj jezerske planjave zavzamejo cvetoči travniki z rastlinskimi posebnostmi vlažnih in polsuhih naravnih travnikov, kakršnih skorajda ni več, in pticami, ki tu še najdejo varna gnezdišča in dovolj žuželčje hrane. Območje krajinskega parka Pivška presihajoča jezera pa obiskovalca očara tudi s svojo kulturno krajino, z vasicami, raznolikimi gozdovi, s kali, pašniki in suhimi travniki, ki mestoma prekipevajo od rastlinske raznolikosti, tako kot travniški vrh gorske Sv. Trojice – vedute krajinskega parka. Obiska, raziskovanja in opazovanja vreden krajinski park.
Brkinska noša se precej razlikuje od ostalih variacij narodnih noš v slovenskem prostoru. S seboj so jo prinesli Uskoki, ki so se v Brkinih naselili sredi 16. stoletja. Posebnost te noše je v tem, da odraža izrazito preprostost, ki priča o neprizanesljivem kmečkem načinu življenja. Noša ni primerna za ples, saj je sestavljena iz trše polstene tkanine oziroma lodna, obrobljene z barvnim trakom.
Pletarstvo se je nekdaj razvijalo kot domača rokodelska dejavnost tam, kjer je bilo na voljo dovolj primernega materiala za pletenje. Pletlo se je vrbovo šibje, vitre, slama, koruzno ličje, srobot, ločje in še kaj. Pleteni predmeti so se uporabljali za shranjevanje, prenašanje in prevažanje. Spretnost prepletanja naravnih materialov se je sčasoma razvila v žlahtno ljudsko umetnost.
Visoko nad sotesko reke Reke, ki nedaleč stran ponikne pod vasjo Škocjan, stojijo ostaline nekoč mogočne grajske utrdbe. Grad Školj je bil v preteklosti tesno povezan z življenjem okoliških prebivalcev, zgodbe o življenju grajske gospode, skrivnih rovih in zakladih pa še vedno burijo domišljijo vsem, ki jim prisluhnejo.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Primorska oz. kraška noša po načinu šivanja spada med noše alpskega tipa, saj ima krilo prišito na životec. Nosili so jo na tržaškem območju in na Krasu, vse do Komna, kjer se že prepleta z značilnostmi goriške noše. Pri tej noši izstopajo bogato izvezeni deli oblačil, še posebej srajca in naglavna ruta, ki so jih ženske vezle za srečo in blaginjo bodočih rodov. Pripadnost slovenskemu narodu so poudarjale s šopkom v barvah slovenske zastave.
Delo na kmetiji se je v preteklosti zelo razlikovalo od današnjega, določena dela so opravljali tudi otroci. Bili so pastirčki. Ko so hodili v šolo, so gnali na pašo dvakrat na dan, zgodaj zjutraj pred šolo in popoldan po šoli. Čez poletje so pasli na gmajni, ponekod tudi daleč od vasi in tako preživljali počitnice. Skrbeli so, da se kakšna žival ni izgubila, čas pa so si krajšali z izdelovanjem lesenih glasbil.
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
Na ravnini sredi Ptujskega polja, ob robu vasi Dornava stoji razkošen baročni dvorec. Mogočen videz, ki pritegne od daleč, zbuja misel na vznemirljivo preteklost in sproža pričakovanja o bogastvu za ograjo, ki dvorec ločuje od okolice. Dornavski grajski kompleks velja za izvrstno sožitje arhitekture in vrta. A s pogledom od blizu kompleks izgubi precej sijaja, saj je stavba že nekaj let brez prebivalcev in notranje opreme, prav tako pa ne uidejo pozornosti znamenja propada.
Vsak kamen na kraški gmajni ima svoje lice, na eni strani bolj gladko na drugi razbrazdano, in kakršno koli že je, pripoveduje o življenju na kraškem svetu v preteklosti in o ljudeh, ki so s spretnostjo zlaganja kamenja pokrajino pretvorili v kulturno krajino brezmejnih suhih zidov in drugih kamnitih objektov.
Kamnoseške mojstrovine so ključna sestavina tipične kraške arhitekture – iz kamna so mojstri z neverjetnim občutkom klesali okenske in vratne okvirje, stopnice, kamnite žlebove, znamenja in okrasne elemente. Eden takih kamnoseških mojstrov in največjih ambasadorjev kraškega kamna je Jernej Bortolato, ki živi in deluje v slikoviti Pliskovici.
Krek je bil teolog in eden najvplivnejših slovenskih intelektualcev 20. stoletja. Bil je začetnik krščanskega socializma na Slovenskem. S profesorjem teologije dr. Janezom Juhantom smo se pogovarjali o tem, kaj je Krek pomenil za sodobnike, še posebej za Cankarja, pa tudi o njegovi resnično evangelistični vlogi in izjemnih organizacijskih sposobnostih. Sociolog dr. Srečo Dragoš nam je predstavil osnovne značilnosti najpomembnejšega Krekovega dela Socializem, pri čemer nam je pojasni tudi, kakšno vlogo ima v Krekovi misli država kot porok pravičnosti. V okolju murskosoboškega gradu smo se srečali s pisateljem Štefanom Kardošem, in ta nam je povedal anekdoto o Krekovem klobuku, ki mu Žižek pripisuje močno senco, saj naj bi pod njegovimi krajniki namreč nastajala slovenska literatura.
Ob koncu 19. stoletja so evropske velesile kar tekmovale, kako dobre ekipe arheologov in starinoslovcev bodo poslale v pradavne sredozemske kraje. V knjigi novih pridobitev takratnega Deželnega muzeja je pod številko 47 zapisano, da so leta 1890 pridobili 52 koptskih tkanin za 260 florintov. Kopte in njihovo umetnostno izročilo je obdajal kanček skrivnostnega, prvinskega, povezanega z izvirnim krščanstvom. Tkanine ostalih poznoantičnih ljudstev se niso ohranile, v vlažnih notranjščinah sarkofagov in grobov so zaradi vlage sprhnele. Zato so toliko pomembnejše koptske tekstilije, ki so se uspele ohraniti v toplem in suhem egiptovskem okolju, v grobovih, zasutih s sipkim peskom…
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Terry Costa, priseljenec iz Kanade z azorskimi koreninami, je najbolj sporen umetnik na Azorih samo zato, ker je gej. Vsak dan se z lastnimi kulturnimi projekti bori in uveljavlja v svetu konzervativizma in diskriminacije.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
Neveljaven email naslov