Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
V letu 2019je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.
Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.
Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.
V času, ko svet izgublja tla pod nogami, Stratifikacija lune z dotikom objektiva odpira zev v zadnjo dragoceno oazo mešanih kultur in ver. Film scenarista in režiserja Mihe Vipotnika se prične z besedo in izpisanimi številkami. Številke merijo čas, mesec, dan, številko spominske kartice, filmsko klapo. Med izrečenimi besedami se skrivajo tri zgodbe iz minulih državljanskih vojn - dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo. V dveh se prepletajo otroški spomini libanonskega snemalca filma Pola Seifa s spominom Slovenca z bosanskimi koreninami Saša Stojiča. Tretjo zgodbo o herojskih podvigih drugačnih vsebin pripoveduje bivši producent in solastnik agencije Leo Burnett Middle East Farid Chehab. Spremljajo ga odlomki iz filmov in njegovih televizijskih reklam. Vse tri pripovedi oblikujejo prostor in ustvarjajo odprtino za dogodke in mednarodno interdisciplinarno razstavo z naslovom Vertikalni trki. Zgodbe se prekinejo in film znotraj dokumentarističnega žanra nadaljuje raziskovanja razprtij in vprašanja konfliktov. Tistih razprtij, ki se pojavljajo ob razstavi in znotraj posameznih umetniških disciplin, in tistih zunaj zidov galerije, ter trenj in napetosti znotraj družbe večnacionalnega in versko mešanega prebivalstva Libanona, nenazadnje tudi Slovenije. Film Stratifikacija lune s primerno distanco tvori in tudi osmišlja raznotere umetniške panoge in odločitve in zato ostaja tudi zadnji in neprecenljivi del projekta/razstave Vertikalni trki.
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Štiriindvajsetega septembra 2017 je bil oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v znamenju kratice, ki je včasih predstavljala polje oglaševalskih intervencij, zdaj pa je postala znamenje novega glasbenega lika – EPP (Erik Platon & Problemi). Promocija njegovega albuma z naslovom Ekonomsko propagandni pop je bila v znamenju dovršene produkcije in nabito polne dvorane. Erik Platon je alter ego strokovnjaka za digitalno komuniciranje – zdaj žal že pokojnega Primoža Žižka, ki se je po dveh desetletjih manj izpostavljenih vlog na ustvarjalnih poljih vseh vrst naposled odločil stopiti v prvi plan. Ob sebi je zbral vrsto odličnih glasbenikov, večina jih je sodelovala že pri snemanju albuma, veliko pa so k dovršeni predstavi prispevali tudi mojstri zvoka, luči in videa. V okolju novomeškega teatra, ki je po naravi predano iluzijam, je nova glasba, EPP show, zazvenela prepričljivo, občinstvo pa jo je sprejelo z navdušenjem. A tudi tisti, ki so na nov album pogledali z večje distance, nad tem, kar je uspelo Žižku, niso bili razočarani. Gre za suveren izdelek z dovršeno zvočno podobo in aranžmaji, ki mu bodo olajšali pot do radijskih postaj. Veliko zaslug za to gre producentu in avtorju aranžmajev Žaretu Paku, ki je na koncertu poprijel tudi za kitaro, na albumu pa je občuten tudi vpliv Žižkovega dolgoletnega prijatelja, Tomislava Jovanovića Tokca. Ta se na albumu v skladbah Erik Platon, Superman in Kamasutra pojavi v vlogi soavtorja glasbe in besedila, pri večini skladb na albumu pa v vlogi spremljevalnega vokalista. EPP ni klasični glasbeni protagonist, zato je tudi njegov pop nekoliko drugačen, bolj na drugo kot na prvo žogo in tematsko stran od klišejskih definicij odnosov, ki so v središču vseh pripovedi na albumu EPP.
Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).
Dokumentarni film »Imeti svoj glas« v režiji Mirana Zupaniča je film o zgodovini Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Predzgodovino fakultete, še posebno od »pomladi narodov« leta 1848 do ustanovitve fakultete 23. avgusta 1919, je zaznamoval načrten boj glavnih slovenskih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja: Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona. V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je doseglo vrhunec leta 1901: izredna množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izražena s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo; mednarodna dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega Avstro-Ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas vseh Slovencev na najprestižnejšem mednarodnem odru. Tretji poudarek je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, 15. aprila 1920. Film ob tem pokaže posledice, ki jih imata za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo, med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe. V drugem delu je več pozornosti namenjene utripu življenja na fakulteti danes, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti: koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti. Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi. Scenarij je napisala dr. Katje Škrubej, ki je prispevala svoje fotografije in videoposnetke, avtor glasbe je odlični skladatelj Tilen Slakan.
Film o velikih nemških načrtih z Bledom med 2. svetovno vojno – med drugim so želeli na otoku porušiti cerkev in zgraditi tempelj. Ekipa dokumentarnega filma Hitlerjeva biblija je te domneve preiskovala, iskala dokumente in preverjala pričevanja, na podlagi obveščevalnega dnevnika slovenskega medvojnega obveščevalca Jožeta Jana - Iztoka so iskali tudi sledi prototipa nekakšne nacistične biblije. Do kakšnih izsledkov so prišli, si oglejte v dokumentarcu meseca, ki se poigrava na meji resnice, špekulacije in interpretacije zgodovinskih dogodkov. Raziskavo je pripravil Aleš Lebar, strokovni sodelavec je bil dr. Andrej Gaspari, scenarij in režija sta delo Miha Čelarja.
Dokumentarni film Nov dan je zgodba o poti Slovenije do samostojnosti in o žrtvah, ki so nekatere ljudi zaznamovale za vse življenje. Umrli v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije predstavljajo tihe akterje tega dokumentarnega filma, to so bili ljudje, ki so za samostojnost naše države plačali največjo možno ceno s svojimi življenji. Le redko kdo pa kdo se vpraša, kdo so tisti, ki so ostali za njimi, ranjeni in sami? Nekateri med njimi so imeli otroke. Trideset let kasneje so to odrasli ljudje, ki živijo v državi, za katero so umrli njihovi očetje. Zanje je ta tematika bolj osebna kot politična. Zgodba osamosvojitve se v dokumentarnem filmu zrcali skozi njihove poglede na tiste usodne in tragične dogodke in na današnji čas trideset let kasneje. Nosilci filmske zgodbe so hčerke in sinovi štirih Slovencev, ki so umrli v času vojne leta 1991 kot policisti in kot člani ali sodelavci teritorialne obrambe. Zgodbo podpira bogat nabor arhivskega materiala, med katerimi so tudi posnetki, ki jih širša javnost doslej še ni videla. Film je nastal v produkcija Virc Studio za RTV Slovenija, scenaristi so bili Anamarija Lukovac, Boštjan Virc in Žiga Virc, režiser pa Žiga Virc.
Industrializacija v drugi polovici 20. stoletja je povzročila množično preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Kot gobe po dežju so v mestih rasla delavska naselja. Sosedje so tako postali ljudje iz različnih krajev, različnih poklicev in navad, skupen jim je bil le »njihov« blok. V socialističnih blokih, kot jim radi rečemo, so se mnogim uresničile sanje o lastnem stanovanju. Zaradi značilne arhitekture, medsebojnih odnosov in posebnosti tistega časa je bilo življenje v teh blokih povsem drugačno, kot je danes. Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka je nastal ob nenavadnem srečanju nekdanjih stanovalcev enega od številnih »socialističnih« blokov. Skupina odraslih, ki jih veže le skupno otroštvo v bloku, se je po 40-ih letih ponovno srečala. Z leti so se razselili, izgubili stike, postali starši in stari starši, bolj ali manj uspeli v poklicu ali se upokojili. Mnogi se niso srečali že 30, 40 let, večina ni spoznala drug drugega ali pa se niso spominjali svojih sosedov, s katerimi so se igrali. Danes se, kot odrasli s številnimi izkušnjami, spominjajo otroštva, ga primerjajo z otroštvom svojih otrok in vnukov ter razmišljajo o tem, kako je »njihov« blok vplival na razvoj njihove osebnosti. Pripovedi ljudi, nekdaj otrok iz bloka v Dečkovem naselju v Celju, spremlja strokovna analiza obdobja njihovega otroštva. Ideja življenja v skupnosti je vplivala tudi na arhitekturo, kasnejša individualizacija in prevlada tržnih zakonitosti pa sta razlog, da spomin na otroštvo in mladost v marsikom še toliko bolj vzbuja nostalgijo. Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, urednik Peter Povh. .
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Zgodba o različnih zavetiščih in bunkerjih je zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in obenem zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči. V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo. Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah. Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.
Dokumentarni film Avsenik za Slovenijo se osredotoča na pomen in vpliv Avsenikove glasbe na slovensko kulturno, in širše, narodnostno identiteto. O tem pričajo Slovenci na avstrijskem Koroškem in na tržaškem krasu. Fenomen glasbe Ansambla bratov Avsenik je na slovenskem prostoru prisoten že desetletja, njegov pomen pa se ni zmanjšal niti z razpustitvijo ansambla, kot tudi ne z odhodom Slavka Avsenika julija lani. Film prikazuje tudi, kako ga na novo odkrivajo generacij mladih, pomembno težo pa mu pripisujejo tudi strokovni krogi iz drugih glasbenih zvrsti, ki so sicer do narodnozabavne glasbe zadržani. Glasba bratov Avsenik je torej več kot samo glasba. Za seboj vleče pridih ponosa in utrjuje slovensko prepoznavnost v srednjeevropskem prostoru. Avtor filma je Igor Pirkovič
Film o obstoju in minljivosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor tudi zaradi mejnega spora s Hrvaško. A državne meje in strogi mejni režimi niso večni, zato je avtorsko ekipo zanimalo kaj od njih ostane. V Brezovici pri Metliki nam lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da bodo z arbitražnim sporazumom mejo prestavili, vendar se to ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da realizirajo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama. Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici, ki je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za mejne prebege. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Pripoved spremljajo različni pričevalci, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto nesmiselnost in nečloveškost birokratskih odločitev. Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo, lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo.
Neveljaven email naslov