Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Portret profesorja dr. Igorja Mekjaviča z Instituta Jožef Stefan, prodornega strokovnjaka s področja biomedicine in okoljske fiziologije. Pod njegovim vodstvom Slovenija prvič vodi evropski raziskovalni projekt s področja vesoljske medicine, v njem pa sodelujejo inštituti iz Italije, Švedske, Nemčije, Anglije in Slovenije. V biomedicinski znanosti velja dr. Igor Mekjavič za enega izmed najprodornejših svetovnih strokovnjakov za okoljsko fiziologijo, še posebej pa za področje hipoksije. Z njegovimi raziskovalnimi nalogami bi se laboratorij v Planici lahko razvil v pomembno evropsko raziskovalno središče. Prof. dr. Igor B. Mekjavič raziskuje, kako lahko človek čim bolje preživi v skrajnem okolju, bodisi v mrazu ali vročini, bodisi na visoki nadmorski višini ali globoko pod morsko gladino. Zadnji dve leti se s sodelavci ukvarja predvsem z vprašanjem, kaj se bo s človekovim telesom dogajalo na Luni in drugih planetih. Po zaslugi temeljitega razvoja pod Mekjavičevim vodstvom hodijo slovenski vojaki v najboljših pohodnih čevljih, profesor pa je sodeloval tudi pri testiranju puščavskih oblačilnih sistemov za švedsko vojsko, raziskoval koncept hlajenja za angleško vojsko, testiral oblačilne sisteme za angleško mornarico. Pod njegovim vodstvom so izvedli tudi že več laboratorijskih in terenskih projektov za korporacijo Gore, proizvajalko slovite membrane GoreTex.
Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti. Pisateljica v svojih knjigah pripoveduje o starodavnih kulturah in izročilih ter razmišljanjih o človekovem poslanstvu na Zemlji, medčloveških odnosih, človekovem odnosu do okolja in življenja nasploh. Njene misli so klene, prodorne, razločne in na povsem svojstven način kritične do prevladujočih paradigm sodobnega sveta. Njen neizčrpni vir so predniki, njihova vedenja, vpeta v danes še vedno nedoumljive in nedokazane kozmične zakone časa, prostora, človeka in energij. Hodi po samotnih poteh, a nagovarja vsakogar, ki ga mikajo drugačni pogledi na naše dogovorjene resnice in interpretacije resničnosti. Predava in daje intervjuje. Imajo jo za kulturno antropologinjo. Tisti, ki jo srečajo v živo, pa ne morejo skriti svojega začudenja. Kdor jo pobliže spozna, ve, da ima opraviti s samostojnim človekom brez dlake na jeziku in z veliko žlico hvaležnosti za življenje z veliko začetnico. Dokumentarni film je nastal po scenariju Sonje Dular in v režiji Eme Kugler.
Mladostništvo je že samo po sebi težavno obdobje, ki ga spremljajo številne spremembe na različnih področjih življenja. Raziskave kažejo, da vse več mladih danes občuti simptome anksioznosti, tudi depresije, nedavna raziskava NIJZja pa je pokazala, da je 5% mladih poročalo, da imajo vsak dan samomorilne misli. (30% več je bilo zaznanih stisk in poskusov samomora; tudi druge čustvene stiske, apatija; zaradi osamljenosti, slabega razpoloženja, težave s šolanjem, izolacija, it.) So bili takšni občutki prisotni v vseh generacijah mladih ali je to, kar mladi doživljajo danes specifično prav za to generacijo? Kje iskati vzroke za takšno počutje? Tudi v šolskem sistemu, individualizmu in pritiskih (staršev, šole, družbe) po uspešnosti? In kako je na to vplivala izolacija in kovid situacija? Skozi zgodbe 4 mladih odstremo delček težav in stisk, ki jih doživljajo mladi, s strokovnjaki pa osvetlimo tudi širšo družbeno sliko s pomenom preventive, destigmatizacije in iskanja sistemskih rešitev na področju duševnega zdravja.
Dokumentarni film o profesorju Jožetu Dolmarku nam prikaže portretiranca kot človeka različnih znanj, zanimanj in darov. Dolmarka spoznamo kot umetnostnega zgodovinarja, poznavalca književnosti, filmskega in fotografskega zgodovinarja, filmskega kritika, cineasta, scenarista ter predvsem kot izjemnega pedagoga - intimno, anekdotično in nazorsko. O Jožetu Dolmarku pripovedujejo njegovi prijatelji, znanci in sodelavci, ki skupaj osvetlijo njegovo osebnost z več zornih kotov.
»Lojze Peterle spada v generacijo tistih politikov, ki so največ naredili za to, da je Slovenija danes samostojna država.« Tako ga je opisal eden od številnih sogovornikov v dokumentarnem portretu, ki izrisuje življenjsko pot Lojzeta Peterleta. Gre za politika, ki je v 30-letni karieri zasedal najpomembnejše položaje. Že vzpon od ustanovitelja stranke Slovenskih krščanskih demokratov na mesto predsednika Demosove, osamosvojitvene vlade, je bil veliko presenečenje. Sestavil je 27-člansko ekipo, ki je Republiko Slovenijo pripeljala iz ene od republik federativne Jugoslavije na samostojno državno pot. V pičlih dveh letih je Republika Slovenija postala mednarodno priznana neodvisna država. Zatem so mu volivci še trikrat zapored zaupali poslanski mandat v slovenskem parlamentu in trikrat v evropskem, kamor se je prav tako zmagovito in presenetljivo zavihtel. A ključne odločitve, zaradi katerih bo zapisan v slovensko zgodovino, je sprejel na začetku. V letih 1989–1992. Pot iz Čužnje vasi do Ljubljane in Bruslja ni bila zmeraj lahka, niti samoumevna. »Jaz se nisem bal, mene ni bilo strah, sem pa vesel, da sem doživel ta nasmeh zgodovine,« pravi Lojze Peterle danes, ko se zdi, da so njegove politične poti že končane. Državnik z nasmehom zgodovine, dokumentarni portret Lojzeta Peterleta, v četrtek 24. junija 2021, ob 20.55 na 1. sporedu. Scenarij Rosvita Pesek, režija Slavko Hren.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Zlatko Kaučič, ki ga je že kot najstnika bolj kot kovinarska šola zanimalo glasbeno udejstvovanje, se je v dobrih dveh desetletjih življenja in dela po Evropi in ZDA kot samouk izklesal v eno ključnih imen na mednarodnih prizoriščih jazzovske in svobodne improvizirane glasbe. Ko se je po osamosvojitvi Slovenije vrnil v domovino, je s svojim načinom muziciranja presenetil in navdušil zvedavo občinstvo, svojega znanja in izkušenj pa ni obdržal zase, pač pa je začel poučevati, najprej v Mariboru in nato v Novi Gorici. V KUD Zvočni izviri je vzgojil številne glasbenike, ki danes ustvarjajo zanimivo avtorsko glasbo mimo trendovskih omejitev, sodelujejo in skrbijo za razvoj scene. Obiskali bomo dve zabavi za Kaučičev rojstni dan: v klubu Štala, ki ga v Lokavcu pri Ajdovščini vodi njegov učenec Gal Furlan, in v Španskih borcih v Ljubljani, kjer deluje zavod Sploh Tomaža Groma.
Dr. Nada Praprotnik je botaničarka in raziskovalka slovenske botanične zgodovine. Kot pravi, jo je že v otroštvu na nek način zaznamoval cvetoč travnik in nato še profesorica biologije v gimnaziji. Odločitev je postala dokončna – rastline s svojimi zgodbami so postale njen svet. In njene oči so po desetletjih še vedno usmerjene v tla, v pričakovanju, da uzrejo redek ali lep primerek rastlinske vrste. Njena pot se tako še danes odvija po cvetočih travnikih v osrčju Karavank.
Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati
Portretni film Mirka RAMOVŠA (1935 - 2023), slavista, ki je po nekajletnem pedagoškem delu postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, kjer je kot etnokoreolog raziskoval slovenske ljudske plese, napisal več znanstvenih razprav, strokovnih člankov in izdal antologijo slovenskih ljudskih plesov Le plesat me pelji in plese po pokrajinah v knjigi Polka je ukazana. Od leta 1965 je deloval kot umetniški vodja Akademske folklorne skupine France Marolt. Spremljamo ga na terenu, kjer je raziskoval ples, spremljal pustne šege na Pobrežju pri Ptuju, pripravljal postavitev za skupino iz Artič in vodil seminar rezijanskega plesa v Bovcu. S sodelavcem Julijanom STRAJNARJEM sta obiskala Rezijo, kjer se je spominjal svojih začetkov pri Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. V oddaji so sodelovali še: Tatjana in Janez RAMOVŠ, Vera in Janez FLORJANC, Tatjana MARUŠIČ, Helena MEGUŠAR, Vojka ŠIRCELJ, Neva TRAMPUŽ OREL, Vali in Drago TRETNJAK, Jasna PALADIN, Bojan KNIFIC, Rebeka KUNEJ in člani AFZ France Marolt - Marija KLOBUČAR, Julijan STAJNAR, Luigia NEGRO; Folklorno društvo Pobrežje pri Ptuju: Marija FEGUŠ, Zdenka in Zdravko DUŠIČ in Folklorna skupina KUD Oton Župančič Artiče - Andrej ČEPIN, Biba BERTOK, Zdravko URŠIČ in Nataša ILC.
Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje.
V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.
Fascinantna zgodba Marije, 101-letne klene Slovenke Marije Kandus z Brij na Vipavskem, je prava poslastica za ljubitelje Pričevalcev in avtentičnega vpogleda v čas pred drugo svetovno vojno in dogajanje med njo. Pričevalka Marija je bila takrat že dejavno vključena v dogajanje. Rodila se je v številni družini slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojenega na Predmeji nad Vipavsko dolino. Njena mama Ivanka Jeglič je bila nečakinja znamenitega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Pričevalka Marija je bila tudi sestrična poznejšega revolucionarja, komunističnega politika in predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Marija nam v pričevanju obudi spomin na življenje v Ljubljani in gradu Goričane pred vojno. Bila je pripadnica Ehrlichovih stražarjev in tako je poznala slovensko katoliško akademsko elito, ki je po izbruhu vojne kmalu postala tarča komunističnega VOS-a. Med vojno se je za nekaj časa umaknila v Gorico, preživela partizansko zasedbo in bila pozneje zaprta v ženskih zaporih skupaj z Angelo Vode, sestrama Mrak in številnimi drugimi. Očeta, pisatelja Narteja Velikonjo, so na montiranem procesu po vojni obsodili na smrt in ustrelili. Družina Velikonja je postala zaznamovana, vseeno se je Marija s sposobnostjo in marljivostjo dokopala do fizioterapevtske izobrazbe in na tem področju tudi kot predavateljica orala ledino pri nas.
V filmu Lahko noč, ljubezen moja so o Simoni, kjer boste prvič lahko videli posnetke iz njenih turnej in zakulisja, prvi pravi zvezdnici v naši državi spregovorili tako njena sošolka, učitelji, sodelavci, kot tudi prijatelji in družinski člani: Elza Budau, Tereza Kesovija, Goran Karan, Al Bano, Goran in Miki Šarac, Tanja Žagar, Vesna Milek, Sašo Hribar, Peter Lovšin, …
V dokumentarnem filmu Vse je enkrat prvič režiserja Boštjana Vrhovca se izrisujeta in prepletata dva temeljna elementa pripovedi: svet portretirančeve poezije in njegovo delovanje v številnih različnih inštitucijah. Sledita si v časovni kontinuiteti nastanka, tako tudi najbolj pride do izraza dvojnost avtorjevega delovanja. Avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti zaradi vpetosti v tedanji časovni okvir, kar še posebej velja za sam vstop pesnika v slovenski kulturni prostor. Njegova poezija pa se po drugi strani minljivosti izmika, saj ob vsakem branju presega spone sedanjosti. Pesmi že same po sebi zapisujejo zgodbo o Ivu Svetini kot avtorju in pesniku, njihova upodobitev pa skuša prikazovati abstrakcijo pesniškega sveta in izraza. Film je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Igrano-dokumentarni film o slovenski pisateljici, publicistki, urednici in borki za ženske pravice Zofki Kveder. Zofka Kveder (1878-1926) je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila v času svojega življenja deležna vrste napadov in tudi kasneje pogosto omalovaževanja svojega dela. V zadnjem obdobju ji vrsta znanstvenih obravnav, monografske publikacije in izdaja njenih zbranih del prinašajo zasluženo vrednost in odmevnost. Film prikazuje njeno bitko, skozi katero se razvije v polnokrvno žensko in ustvarjalko. Ali kot je sama zapisala: Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Dramska igralka Saša Mihelčič upodablja pisateljico v dvojni vlogi - kot ženska in kot moški med sabo prepleta pisateljičina razmišljanja, odločilne izseke iz njenega življenja, med drugim v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, kjer je živela dve desetletji. Predstavljeni so tudi odlomki iz njenih del, ki so osvetljeni s strani strokovnjakinj. O njenih črticah, romanu in igri pa razmišljajo udeleženci na literarnih delavnicah in aktualizirajo njihovo sporočilnost. Scenarij Cvetka Bevc, režija mag. Alma Lapajne, direktor fotografije in snemalec Jure Nemec.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Neveljaven email naslov