Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rudi Zaman je eden tistih posameznikov, ki jih je narava prevzela v vseh pogledih. Že kot otrok je vzljubil morje in gore. Danes rad pluje s svojo jadrnico in zahaja v Julijce. Narava mu je dala veliko. Veliko mu je tudi vzela. Ob tem se je naučil razumeti življenje in ga sprejemati v vsem, kar mu ponuja. Pomembno vlogo v njegovem življenju imajo tudi knjige. Nemalokrat se zgodi, da združi obe svoji veliki ljubezni – naravo in knjige. Scenaristka in urednica Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
1107 m visoki Krim nekateri imenujejo deželna gora Ljubljane. Pomembno vlogo je Krim imel v času druge svetovne vojne, danes pa daje zatočišče številnim pohodnikom. Po eni izmed poti, ki vodijo na vrh, smo se odpravili skupaj z Markom Goršičem, planincem, ki se je goram zapisal že v svoji mladosti. Svoj odnos do gora, narave je najprej prenesel na otroke in zdaj v tem duhu vzgaja tudi vnuke. Želi, da bi razumeli, da je čas, preživet v naravi, zelo dragocen. Scenaristka in urednica Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
Vsak osemtisočak Himalaje je samosvoj – in tudi vsak vzpon nanj je, kot pravijo alpinisti, zgodba zase. 8035 m visoki Gašerbrum II neupravičeno sodi med lažje osvojljive vrhove tega sveta, saj lahko postreže s prav takšnimi pastmi kot katerikoli izmed velikanov Himalaje. To so spoznali tudi slovenski alpinisti. V filmu se prepletata zgodbi dveh odprav: prva je bila leta 1986, ko je bil ta vrh osvojen kot drugi osemtisočak v okviru odprave, in osemnajst let kasneje še druga – to je bila univerzitetna odprava, ki si je za cilj postavila smučanje s tega vrha. V filmu pa se kot tretja zgodba vplete tudi vzpon na nekoliko nižji himalajski vrh, ki je po zahtevnosti primerljiv s slovitim K2 – Gašerbrum IV. Ta je leta 1995 terjal svoj davek – izvrstnega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča. Režiser Božo Grlj, scenaristka Nuša Ekar, urednik serije Velikani Himalaje Viki Grošelj.
Dražgoška gora z nadmorsko višino 1140 metrov je dobro znana med jadralnimi padalci. Mi pa smo na poti, ki vodi do njenega vrha, spremljali Štefko Ambrožič. Zanjo je hoja na goro že dolgo vrsto let nekakšen obred, ki ga mora opraviti vsako jutro. Sprva je potrebovala to uro časa le zase, da je nekako ušla ujetosti vsakdana, nato pa je to postala njena obveza. Pot je prehodila več kot tritisočkrat. Potem so se ji pridružili številni Dražgošani vseh generacij. In danes hoja po poti, ki vodi na Dražgoško goro, pomeni del življenja prebivalcev te vasi. Scenaristka in urednica Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
Šiša Pangma, 8046 metrov visoka gora himalajska gora stoji v Tibetu. V jeziku domačinov njeno ime pomeni Cvet nad travnato planoto. Tako jo doživi opazovalec, ko zasije pred njim na obzorju kot mogočna ledena vrtnica. Nezemsko visoka, nedostopna in mamljivo privlačna. Do leta 2013 je glavni vrh gore skušalo doseči kar deset slovenskih odprav, a le dve sta bili uspešni. Za plezalce ostaja Šiša Pangma vselej izjemno zanimiv cilj.
Dokumentarno serijo Na poti bomo začeli z zgodbo očeta in hčerke. Oče je eden najboljših svetovnih ultramaratoncev, hčerka pa to počasi postaja. Dušan Mravlje pravi, da je bil njegov tek delo na cesti, ki ga je opravljal vse do upokojitve. Udeležil se je vseh najpomembnejših, najtežjih in najzloglasnejših ultramaratonov na svetu in ob tem postavljal meje, ki so ostale (ki so bile tedaj za druge) nedosegljive. Tek je droga, brez katere ne more preživeti. Ob tem je spoznal, da je najpomembnejše spoštovanje svojega telesa. Teče vsako jutro in le v naravi, po svoji poti. Neža je dodobra spoznala vse dobre in slabe plati teka in stopila na pot svojega očeta, ki trdi, da ima vse možnosti, da postane najboljša ultramaratonka na svetu. Scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Artur Rutar, montažer: Aleš Dolinar.
Lotse, četrta najvišja gora na svetu, je bila prvič osvojena leta 1957. Med svetovno alpinistično javnostjo pa je poznana predvsem po izjemno zahtevni južni steni. V njej so se odvijale najbolj dramatične, epske zgodbe svetovnega himalaizma. In pri tem so imeli zelo pomemben delež tudi slovenski alpinisti. Tehnično skrajno zahtevna in predvsem izjemno nevarna stena je zasipavala plezalce s plazovi, vedno znova, brez konca. Kljub izjemnim naporom in skrajni nevarnosti pa so se vztrajno pomikali navzgor. Vsak meter je bil prigaran in nič ni bilo podarjenega. Steni ni bilo videti konca. Kot bi se tri severne stene Triglava postavile druga vrh druge. Za vztrajanje v tej smrtno nevarni igri sta bili potrebni izjemna motivacija in popolna predanost cilju.
Makalu, 1975 – osvojen je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovence. Natanko 20 let pozneje, je bil naš še zadnji osemtisočak. Veliki cilj – osvojiti vse himalajske osemtisočake - je bil s tem dosežen. Vstop v sam svetovni vrh alpinizma – himalaizma se je odprl. Nastopil je nov čas, predvsem za generacijo alpinistov, ki je prihajala. Čas novih pristopov, novih smeri, tehnik. Slovenci smo pričeli krojiti svetovni alpinizem. Danes se morda porajajo vprašanja o vlogi Himalaje za alpinizem, smislu osvajanja osvojenih vrhov osemtisočakov, komercializaciji, ki se dogaja na »strehi sveta«, pa vendar Himalaja ostaja ista – nekoga privlači za vedno, nekoga morda odbije, vsekakor pa vsakega močno zaznamuje. Prava slovenska himalajska zgodba se je pričela pisati torej leta 1975, ko je na vrh Makaluja stopil Marjan Manfreda Marjon. Zanj je bila to predvsem zgodba o velikem prijateljstvu. Za Slovenijo pa bi morala himalajska zgodba veljati za zgled zgodbe o uspehu.
Alkohol v Sloveniji predstavlja velik javnozdravstveni in širši družbeni problem. Alkohol je zelo dostopen, hkrati pa so problematične tudi pivske navade Slovencev. Po podatkih NIJZ vsak deseti Slovenec, star 25 let ali več, čezmerno pije alkohol, vsak drugi te starosti se vsaj enkrat letno opije. Vsak dan pri nas zaradi razlogov, izključno in stoodstotno povezanih z alkoholom, v povprečju umreta dve osebi, še dodatnih 75 oseb pa umre zaradi prometnih nezgod, katerih povzročitelji so alkoholizirani. Vsak dan je pri nas zaradi bolezni in stanj, izključno povezanih z alkoholom, deset hospitalizacij. V oddaji se pogovarjamo s strokovnjakinjo s področja zdravljenja odvisnosti od alkohola doc. dr. Majo Rus Makovec o dognanjih, ki jih prinaša sodobna nevroznanost v zdravljenje alkoholizma, o razvoju odvisnosti, o pomenu družine kot varovalnem momentu pri mladostnikih, ki so še posebej ranljivi za alkohol in seveda o zdravljenju. Svoji zgodbi pa sta nam zaupala dva bivša alkoholika, ki sta pogumno stopila na novo pot.
Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
V zgodovini človeštva so mnoge civilizacije propadle, ker niso uspele pridelati dovolj hrane. Sumerci so že 4000 let pred našim štetjem s preveč intenzivnim namakanjem uničili rodovitno zemljo. Mayi so s kmetovanjem in izkoriščanjem gozda popolnoma degradirali površine, primerne za pridelavo hrane. Tudi v 21. stoletju se povpraševanje po hrani povečuje, hkrati pa je naravnih virov vse manj. Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na Zemlji leta 2050 prehranili 9 milijard ljudi, ki bodo vsak dan potrebovali 9,8 milijard kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več kot jo pridelamo danes. Po napovedih Svetovne organizacije za hrano bo zaradi okoljske degradacije, izgube biotske raznolikosti, podnebnih sprememb, zaradi katerih se bodo puščave širile, obdelovalne površine pa bodo postale peskaste in slane, dobršen del danes rodovitne zemlje izginil. Nove površine primerne za pridelavo hrane pa bodo daleč od populacijskih središč in kmetijske infrastrukture, predvsem v Latinski Ameriki in podsaharski Afriki. Morda je še čas, da preprečimo te napovedi s trajnostno, ekološko, lokalno pridelavo hrane, odgovornim odnosom do biološke pestrosti, naravnih virov in surovin ter večjemu spoštovanju hrane kot izvora našega življenja. 40 odstotkov hrane, ki jo pridelamo, današnja potrošniška družba zavrže.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so v svoji prvi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice, ki jih je poznavalka Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Režiser Jaka Šuligoj je besedila vizualno nadgradil z privlačnimi posnetki današnjega časa in dokumentarnim gradivom iz arhivov. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Robovi angeli in tožbe osvetljuje težko, a umetniško izjemno pestro pot Francesca Robbe.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Meksikajnarji je zgodba posvečena neuresničenih sanjah o boljšem življenju onstran oceana.
Na ljubljanskem otoku stoji grad, kjer se s stolpa lepo vidi kako Ljubljanica, skupaj z Grubarjevim prekopom tvori otok. Kakšen je bil namen Gruberjevega prekopa in do kod sega ljubljanski otok bosta tokrat Rok in Ana odkrivala na kolesih. Po prenovljenih rečnih nasipih Ljubljanice prikolesarita do nekoč znane plaže na špici, kjer ju presenetijo otroci iz vrtca. Neznani bregovi Gruberjevega prekopa čisto v drugačni luči prikažejo zelo poraščeno strugo, ki nudi dom racam in nutrijam. Vodne zapornice in rečni kapetan pa razkrivajo ideje o vodni krožni poti okoli Ljubljanskega otoka.
To je vodna krajina z velikim slovenskim pečatom, kjer je nastala identiteta slovenskega naroda. Skozi celotno vodno pot ju spremlja Trubar in seveda Ana se nikakor ne more znebiti občutka , da ju nekdo opazuje. Na prodiščih in slikovitih travnikih ob bregovih Rašice, srečata gosta, ki jima opiše skrivnosti vodne krajine. Mlin in Žaga kot muzej jima na svoji poti razkrije bogato kulturno in naravno dediščino Slovenstva. Ob velikih požiralnikih, kamor Rašica ponikne stojijo ruševine izredno inovativnega vodnega mlina. Voda kot inspiracija in vir preživetja je navdihovala nekoč Trubarja, v današnjih časih pa Roka in Ano.
Ana in Rok se znajdeta pred majhnim ribnikom , ki ima na sredi tudi otoček in na njem cerkvico. Roka zanima ali ima ta cerkvica tudi kak zvon želja ? Ana pozna pravi odgovor . Vodna krajina Bloščice je pravi naravni čudež, ki Ano in Roka popelje po svoji meandrirani poti do pravih naravnih zakladov, ki so znani po svoji bogati živalski in rastlinski pestrosti. Prispeta do skritega a izjemno osvežujočega jezera. Katerega ? Vzemite si čas in si poglejte.........
Pohorje ni posebej bogato s slapovi, slap Skalca je eden redkih in tudi manj znanih. Pred milijoni let je začel ustvarjati današnjo podobo. Enostavno dostopen z glavne ceste na razcepu med Bellvuejem in Arehom na Slivniškem Pohorju. Slap Skalca na Pohorju je geomorfološki, hidrološki in botanični naravni spomenik že od leta 1992, ko so ga z odlokom tudi zaščitili. V poletnih mesecih si ga ogleda veliko pohodnikov, v zimskem obdobju je primeren za ogled tistim bolj spretnim. Spoznali boste nastanek slapa in ga videli v kakšni kondiciji je danes.
Ob vznožju kamniškega vrha tečejo Korošaški slapovi, ki v svojem spodnjem toku nadaljujejo vodno pot kot Bistričica. Na svoji vodni poti pripoveduje zgodbo o nekoč največjem slovenskem vulkanu in fosilnih ostankih morja izpred mnogo milijonov let. Voditelja tokrat spoznavata čarobno kamniško gorsko krajino, ki so jo močno zaznamovali slapovi, meandri ter utrjene vodne struge, ki jih je skozi stoletja človek utrjeval za preprečevanje hudourniških poplav.
Neveljaven email naslov