Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. Dokumentarni film prikazuje zgodbo dveh ljudi, ki sama nikakor ne bi zmogla živeti, kot živita v bloku v Rijswijku. Evert je priklenjen na invalidski voziček in je odvisen od pomoči drugih. Sosedje mu z veseljem pomagajo, on pa jim usluge vrača, kakor lahko. Rabiji iz Sirije, ki že leta živi na Nizozemskem, pa še vedno ne govori dobro nizozemsko, na primer pomaga pri izpopolnjevanju nizozemščine. Ilknur se je z otroki ravno vselila v blok, kjer čaka, da se ji bo pridružil mož, ki je na zdravljenju v tujini. Mu bo uspelo premagati raka in se ji pridružiti v novem stanovanju? Ilknur čaka, medtem pa stanovalkam bloka pomaga pri preobrazbi. V bloku živijo ljudje različnih narodnosti, zato so težave neizogibne. So vsi enako odprti? Bodo dovolili, da se drugi vmešavajo v njihovo življenje?
Saša Vuga, pisatelj, dramatik, scenarist, urednik in akademik velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze. Njegov opus obsega novele, romane, mladinsko prozo ter radijske in televizijske drame. Ker je prihajal s Primorske, z roba jezikovnega in narodnostnega prostora, kot v zgodovini pred njim Ivan Pregelj in Ciril Kosmač, je dala posebna zavezanost jeziku in rodnemu Posočju njegovemu opusu neizbrisen pečat. Za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika je bil Saša Vuga nagrajevan in odlikovan z najvišjimi umetniškimi in državniškimi nagradami in odlikovanji. Režiser Slavko Hren je pripravil portretni film o samosvoji pisateljski osebnosti, ponosnem Primorcu, ki je predvsem v svojem poznem življenjskem obdobju večkrat odmevno zastavil besedo za slovenstvo, samobitnost in samozavest. Film je nastajal med rodnim Mostom na Soči, na katerega je bil pisatelj zelo navezan in je s svojo okolico in ljudmi zelo prisoten v njegovi literaturi, ter Ljubljano, kjer je predvsem zaradi dela na RTV preživel večji del svojega plodovitega življenja. Med slovenskimi pisatelji gotovo izstopa kot avtor, ki je imel izjemen dar za upodabljanje veličastnih zgodovinskih fresk. V tem duhu sta napisana romana Erazem Predjamski in Krtov kralj, najbolj znani pisateljevi deli. Močno se ga je dotaknila tudi polpretekla zgodovina. V romanu Opomin k čuječnosti govori o travmatičnih, temnih straneh polpretekle zgodovine. O pisateljevem opusu in skozi desetletja številnih srečevanj med drugimi v filmu pripoveduje urednica oddaj o literaturi na slovenski televiziji Alenka Zor Simoniti.
30-minutni dokumentarni film o Albinu Belarju predstavlja skoraj pozabljenega posameznika iz sveta znanosti in varovanja okolja, ki je s svojim delovanjem daljnosežno vplival na sodobni čas. Albin Belar (1864–1939) je bil znanstvenik, izumitelj, naravovarstvenik. Izumil je najsodobnejši seizmograf svojega časa, t. i. tremometer. V pogovoru z njegovima vnukinjama Cynthio in Lino Belar ustvarjalci filma poskušajo razumeti, kaj ga je gnalo, da si je že pred mnogimi leti močno prizadeval zavarovanje narave, še posebej ob ustanavljanju Triglavskega narodnega parka. Albin Belar je bil pravi videc, že takrat je vedel, kakšno onesnaževanje in uničevanje bo v prihodnosti trpela narava V drugem delu pa film prek ohranjenih dokumentov, pogovorov in obiskov določenih krajev osvetli življenje Albina Belarja po prvi svetovni vojni, ko ga je oblast razlastila in ga prisilno upokojila. Ob tem predstavlja njegov življenjski nazor, ki je botroval njegovemu humanemu znanstvenemu delu. še kako pomembnemu tudi za današnji čas
Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, ki očetu ves čas prihaja naproti.
Mož s krokarjem je zgodba Jožeta Tisnikarja, v kateri se vsakdan obdukcijskega pomočnika prepleta z občutljivostjo in genialnostjo slikarja. »Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem potoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame«, je nekoč rekel Jože Tisnikar. O velikem slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Prof. Karel Pečko, Tisnikarjeva žena Marija in sin Robert, prijatelj Vinko Ošlak, sodelavec v bolnišnici dr. Plešivčnik, direktor galerije Marko Košan in muzejska svetovalka Milena Zlatar iskreno in toplo delijo zgodbe, ki sestavljajo mozaik Tisnikarjeve podobe. Bil je slikarski “mojster zeleno-črnega upanja”, veseljak s harmoniko v rokah, obdukcjiski pomočnik z okrvavljenim plaščem. Ob tem se film podaja v skrivnostnost, mimo katere ne more nihče od pričevalcev. Prizori, ki tečejo vzporedno z njihovim pripovedovanjem in so delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah, približajo atmosfero Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam - ponoči ali v zgodnjem jutru.
Vladimir Kavčič je zapustil obsežen literarni opis, v katerem izstopa roman Zapisnik s tematiko do takrat zamolčanih dachauskih procesov. Vladimir Kavčič se je leta 1973 – ob izidu romana Zapisnik – znašel v središču politične afere, zaradi katere tistega leta ni dobil Prešernove nagrade, čeprav je bil zanjo že predlagan. Z najvišjih mest so zahtevali, da odstopi z vseh javnih funkcij, bil je v sodni preiskavi in pod udbovskim nadzorom. Pritiski so bili navzven nevidni, a so imeli konkretne posledice. Njegove knjige niso smele izhajati v prevodih, preprečili so prevode v francoščino, italijanščino in nemščino, ni smel v tujino in podobno. Prešernovo nagrado je sicer dobil pet let kasneje za zgodovinski roman o tolminskih puntih Pustota, grenkoba pa je ostala. O dogodkih v zvezi z Zapisnikom in o svojem moralnem credu, ki ga je temeljno zaznamoval kot pisatelja, v dokumentarnem filmu pripoveduje Vladimir Kavčič sam v različnih pogovorih, njegova soproga Barbara Brecelj, njegovi sodobniki in sopotniki. Scenarist in režiser filma je Slavko Hren.
Breda Smolnikar v svojih delih opisuje zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije do obeh svetovnih vojn. Po dolgoletnem sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar zaradi njene pripovedke Ko se tam gori olistajo breze (1999), je mejo med »fiktivnim in realnim«, med »literarno umetnino in dejanskim napadom na čast in dobro ime neke resnične osebe ali oseb« s sodbo dokončno postavilo najprej Slovensko ustavno sodišče leta 2007, leta 2014 pa še Evropsko sodišče za človekove pravice (European Court of Human Rights, Strasbourg), ki sta pisateljico oprostili vseh obtožb. Dokumentarec, pod katerega se je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, se bolj kot na sodni proces osredotoča na pisateljičina ključna dela, ki pomenijo enega izmed vrhov slovenske modernistične proze. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je spomladi leta 2016, ob 75. letnici rojstva Brede Smolnikar, pripravila pregledno razstavo in simpozij o njenem književnem delu. Skoraj vse svoje knjige, ki so izhajale od leta 1963 do leta 2016, je pisateljica izdala v samozaložbi in v njih opisala raznolike usode in zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije prek dveh svetovnih vojn s travmatičnimi ranami naše polpretekle zgodovine vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 in po njej. Poleg pisateljice o njenem delu v filmu spregovorijo priznani slovenski literarni teoretiki in kritiki dr. Evgen Bavčar, dr. Marko Juvan, mag. Jelka Kernev Štrajn, mag. Marijan Rupert, prevajalec dr. Erwin Köstler ter nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.
Na TV ekrane premierno prihaja drugi del filma o filmskem,televizijskem in gledališkem režiserju, igralcu in pedagogu (1917-19996) JOŽETU BABIČU, čigar stoletnico rojstva praznujemo že vse od slavnostnega odkritja spominske plošče v rojstnih Povžanah v Brkinih in celovite retrospektive celovečernih filmov februarja lani v Slovenski kinoteki. Celovečerni dokumentarni film je bil premierno predstavljen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, potem pa je imel zanimivo pot od Beograda,Trsta do ljubljanske Slovenske kinoteke, kjer je bil povsod lepo sprejet,saj odstira nova gledanja Babičevega mogočnega ustvarjalnega opusa in išče odgovore na vprašanja, ki so bila zamolčevana cela desetletja. Predvsem nerazumljivo dejstvo, da je bil sicer zelo uspešni filmski režiser Babič, nagrajevan z zlatimi arenami (TRI ČETRTINE SONCA (1959), VESELICA (1960)), Prešernovo in Badjurovo nagrado (PO ISTI POTI SE NE VRAČAJ (1965),portretni dokumentarni o Lojzetu Spacalu BARVA SPOMINA (1967), POSLEDNJA POSTAJA (1971) in številnimi drugimi strokovnimi priznanji,v nekem obdobju nasilno odstranjen od redne filmske produkcije. Zakaj in po čigavem nalogu ? Decembra lani je v zbirki Slovenski film, ki jo izdaja Slovenska kinoteka končno izšel zbornik "Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča" , ki skozi refleksije nekaterih najvidnejših poznavalcev slovenskega filma, kot so Peter Stankovič, Marcel Štefančič, Andrej Šprah ter prodornih teoretikov in kritikov iz tistih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je Babič kot režiser prav tako ustvarjal, ( TRČENJE NA VZPOREDNICAH, Hrvaška, 1961 in V SPOPADU, Bosna in Hercegovina,1963), zapolnjuje primanjkljaj poglobljenega filmskega branja Babičeve poetike. ZANIMIVOST: Skoraj celo desetletje po zadnjem posnetem celovečercu so Babiča 1982.povabili na ljubljansko AGRFT za honorarnega predavatelja filmske režije. Prvi diplomant, pri katerem je sodeloval v vlogi mentorja je bil prav avtor zdajšnjega filma o njem-SLAVKO HREN s filmom "Zmagujoča podoba Narcisa", saj je bil prvotni Hrenov mentor France Štiglic več mesecev odsoten zaradi snemanja nadaljevanke in filma "Strici so mi povedali".
Gotovo ne boste uganili, kdo je bil s premoženjem, ki ga je sam zaslužil, konec 19. stoletja najbogatejši Slovenec in šesti najbogatejši Američan. To je bil Anton Prestopec iz Javorja pri Litiji, ki je odpotoval v Ameriko z dvema dolarjema v žepu. V času zlate mrzlice na Klondiku v Kanadi je našel in izkopal tono in pol čistega zlata – danes po vseh preračunavanjih vrednega okrog 60 milijonov evrov. Toda na koncu je ostal brez vsega. Kako se je to lahko zgodilo, boste izvedeli v pričujočem dokumentarnem feljtonu Marjana Šrimpfa.
Jože Babič (1917-1996) je bil gledališki, filmski in televizijski režiser, ustanovitelj gledališč in ob koncu življenja tudi filmski pedagog na AGRFT. Scenarist in režiser filma Slavko Hren je v letu 2017, ob obeleževanju stoletnice Babičevega rojstva, sledil prireditvam in dogodkom posvečenih življenju in delu portretiranca. Med njimi so bili potujoča razstava Jože Babič - filmski človek Muzejskega oddelka Slovenske kinoteke, retrospektiva celovečernih filmov v Slovenski kinoteki, odkritje spominske plošče v rojstnem kraju – Povžanah, spominske prireditve s projekcijami filmov in priložnostnimi kulturnimi programi od Gorice v Italiji, Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači do gledališč v Mariboru, Ljubljani, Novi Gorici in Trstu. V portretu je nanizano tudi arhivsko gradivo, pogovori s portretirancem in njegovimi sodelavci, nekateri posnetki pa bodo prvič prikazani. Zaveza spoštljivega poklona ustvarjalnosti in umetniški presežnosti dediščine Jožeta Babiča, po katerem je RTVS poimenovala tudi svojo edino nagrado za vrhunsko režijo, je dalj časa klicala po realizaciji filma o ustvarjalcu in prikazu vsaj delčka vsega, kar so mnogi današnji sledilci poetike Jožeta Babiča že zbrali v čast spomina nanj. Dokumentarni film Sam svoj, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, povezuje institucije in sodelavce, Babičevo dediščino, odpira nove poglede na njegovo delo in tudi nekatera dejstva iz njegovega življenja, ki doslej niso bila znana.
»Moje stališče do filmske vzgoje je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser da samo osnovo, gradivo, gledalec pa naredi film.« Portretni dokumentarni film režiserke Maje Weiss pripoveduje življenjsko zgodbo o filmski pedagoginji in publicistki Mirjani Borčič. Naracija nas popelje na začetek filmske vzgoje na Slovenskem in v čas, ko se je izoblikovalo gibanje za filmsko kulturo. Osnovno vprašanje, na katerega iščejo odgovor tako portretiranka, režiserka kot mnogi danes izpostavljeni slovenski filmski ustvarjalci je, kaj je bistvo vzgoje na tem področju in kako naj bo ta vzgoja zastavljena tudi v družbenem kontekstu. Hkrati se nam razkrivajo tudi mozaične slike o učnih pripomočkih, filmskih klubih, pomembnosti področne vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami pa tudi o tem, kako in zakaj je v Ljubljano prišel sloviti nemški filmski režiser Werner Herzog.
Portret znamenitega arhitekta slovenske moderne arhitekture, prodornega in inovativnega avtorja, je tudi zgodba o usodi njegovih stavb. Savin Sever (1927–2003) sodi med najpomembnejše slovenske arhitekte povojne generacije. Ustvarjal je v dobi, ko se je končal prvi val obnove porušene domovine in je bil čas za optimizem in razmišljanje o prihodnosti kulture bivanja. Načrtoval je objekte za vsakdanjo in splošno rabo: številne različice izjemno domišljene garažne hiše Triplex, garažno hišo na Ambroževem trgu, dve veleblagovnici, Astra in Merkur v Ljubljani, štiri tiskarne (Učne delavnice zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinska knjiga, Tiskarna Jože Moškrič, Tiskarna Soča v Novi Gorici), Tehnični center AMZS v Ljubljani, vhodni objekt predora Karavanke in številne druge. Vsi ti objekti sodijo med vrhunce slovenske arhitekture. Poleg vrednotenja arhitekturnega opusa in analitične predstavitve procesov dela ter avtorjevih tehnoloških in konceptualnih inovacij se film ukvarja s perečim vprašanjem varovanja in revitalizacije modernistične arhitekture. Prav Severjeve Učne delavnice so boleč primer neustrezne zaščite. Ko je bila dejavnost v njih opuščena, so stavbo – kljub prizadevanju stroke – ob koncu tedna brez dovoljenja podrli, da bi na njenem mestu postavili trgovino. O bolečih vprašanjih valorizacije objektov sodobne slovenske moderne arhitekture v filmu spregovorijo številni na tem področju angažirani strokovnjaki. Savin Sever je umrl kmalu po tistem, ko so podrli njegovo konstrukcijo za Gorenjski sejem v Kranju. Nekaj let zatem so podrli tudi Tiskarno Jože Moškrič. Namesto obeh izjemno fleksibilno načrtovanih in za trgovsko dejavnost zelo primernih objektov so postavili montažne uniformne trgovske centre Hofer, enake kot povsod po deželi. Slovensko arhitekturno dediščino so trgovske korporacije zravnale do tal. Podrli so tudi Stavbo tehničnih pregledov AMZS, Tehnični center AMZS pa je danes do neprepoznavnosti zakrit z oglasnimi panoji. Nekoliko bolje se godi Poslovno trgovskemu kompleksu Astra, ki je bil delno obnovljen, vendar so namesto nekoč odlične veleblagovnice v njem naključni najemniki, njihova dejavnost pa je prepuščena životarjenju. Ohranjena so tudi okna obeh stolpnic z inovativnim prezračevanjem, ki jih je Savin Sever načrtoval leto dni.
Znameniti direktor Triglav filma je imel vizijo in ljubezen do filma, snemal je koprodukcijske filme in pospešil razvoj domačega filma. Branimir Tuma (1904 - 1991) je s svojimi drznimi in vizionarskimi pogledi pomembno širil možnosti slovenskega filma. Kot direktor nekdanjega Triglav filma je rešitve za negotov finančni položaj in krhke ustvarjalne možnosti slovenskega povojnega filma videl v koprodukcijah in v ponujanju storitev tujim producentom. V najbolj svinčenih časih so se tako slovenske dejanske in filmske meje na stežaj odprle. K nam je pripeljal Františka Čapa in številne tuje producente ter skrbel za čim večji angažma domačih avtorjev. V času, ko so se pri nas množično snemale koprodukcije s tujci, so nastajali tudi najboljši slovenski celovečerni filmi. Branimir Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje dejavnosti, ki je stremela k širitvi domače filmske produkcije: vizijo, ljubezen in strast. Imel je visoke standarde, velika pričakovanja, zavedal se je, da je za vsak premik treba vlagati v kadre in izobraževanje, pa tudi v tehnično infrastrukturo. Prizadeval si je za vzpostavitev nacionalne filmske produkcije tudi z dvigom produkcijskih standardov in s posodobitvijo tehnične opreme. Uspešnemu mednarodnemu sodelovanju je v tistem času botrovalo tudi podjetje Filmservis, ki je imelo svojo tehnično bazo v piranskem ateljeju na Fornačah. Filmske ateljeje so v poznih petdesetih letih uredili sami filmski delavci. V dokumentarnem portretu ob različnih pričevanjih sorodnikov, zgodovinarjev, filmskih delavcev in drugih poznavalcev spoznamo izjemno zanimivo življenjsko zgodbo njegove družine, še posebej očeta Henrika Tume, tragično povojno usodo bratov Tuma in razmere ob nastajanju slovenske kinematografije, ki jih je v veliki meri zaznamoval prav Branimir Tuma.
Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«. Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce. Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih. Scenaristka in režiserka filma je Jasna Hribernik.
Neveljaven email naslov