Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. Nekateri sanjajo o domu, drugi o ljubezni, otrocih, varnosti, miru. Vaši sosedje sanjajo tako kot vi. Toda ali sanje lahko uresničijo v Sisku? Mesto, ki leži le 60 km od prestolnice Zagreba, je bilo včasih ponos državne industrije, v zadnjih letih pa so rafinerijo in železarno zaprli in prebivalci Siska so začeli zapuščati mesto. Republika Hrvaška ljudem, ki so jim podelili mednarodno zaščito, ponuja namestitev v praznih stanovanjih v državni lasti. Tako so domačini v Sisku dobili nove sosede iz Sirije, Slonokoščene obale, Irana, Kameruna in Turčije.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
To je zgodba o Alfredu Brežniku iz Šentjurja, ki je pustil velik pečat med avstralskimi Slovenci v Sydneyju in tudi v domovini. V več kot 60-tih letih življenja »tam doli« je kot uspešen podjetnik in lastnik EMONE pomagal pri delu Slovenskega društva Sydney, pomoči pa ni praktično odrekel nikomur, ki ga je zanjo prosil. Poskrbel je za izdajo pomembnih knjig kot je bila monografija OD SANJ DO RESNIČNOSTI ob 20-letnici samostojne Slovenije za kar si je tudi sam prizadeval v letu 1991. Bil je delegat avstralske konference Svetovnega slovenskega kongresa ob proglasitvi samostojnosti v Ljubljani, pozneje je pomagal organizirati demonstracije v podporo nove RS in uspešno lobiral pri avstralski vladi, da na je Slovenijo priznala kot prva prekomorska država. Kot generalni častni konzul RS v Avstraliji je deloval kar 21 let, postal je ataše slovenske olimpijske reprezentance na OI 2000 v Sydneyju, vseskozi pa si je prizadeval za spravo med rojaki, čeprav ga je po drugi svetovni vojni doletelo marsikaj hudega. Skratka Alfred Brežnik je najboljši primer Slovenca z dušo in telesom v tujini.
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. Sultan Kochai bivši begunec iz Afganistana, zdaj slovenski državljan, živi v Ljubljani. Hitro se je naučil slovensko in že leta dela kot prevajalec za državne institucije, ki se ukvarjajo z begunci, pa tudi kot prostovoljec in zadnje leto kot dostavljalec hrane. Živi v hiši pri prijateljici Slovenki Mojci, skupaj še z nekaj osebami. Nekega dne Mojca v hišo pripelje zapuščenega psa, kar postane izziv za stanovalce, ki prihajajo iz različnih okolij. Kako to dejstvo sprejme Sultan in kakšen je pogled njegove vere, islama, na bivanje psa v hiši ? Ali se z dobro voljo in pogovorom, kljub različnim kulturnim izhodiščem, vsakdanje ovire in zapreke lahko premagajo?
Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal eden od treh podpredsednikov osamosvojitvene vlade. Pred tem je kot doktor ekonomskih znanosti predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani, v času slovenske pomladi pa se je vključil v Tomšičevo Socialdemokratsko zvezo. Peterletovo vlado je zapustil dva meseca pred osamosvojitvijo. Umrl je 26. avgusta 2022.
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Življenje in ustvarjalnost arhitektov, ki sta pomembno zaznamovali stavbno podobo Maribora do 2. svetovne vojne, potem pa padla v pozabo. Prvi je bil Fritz Friedriger, transilvanski Nemec, ki je v Maribor prišel v zadnjem desetletju 19. stoletja kot gradbenik, stavbenik in arhitekt, drugi pa češki Nemec Mac Czeike. Načrtovala sta slogovno dovršene stanovanjske vile in javne objekte, posvetila pa sta se tudi urejanju mesta. Friedrigerjeva najbolj znana objekta sta vila Transilvanija in Baroničina hiša, biser secesijskega oblikovanja, Czeikejevo pa je znamenito obokano mariborsko pokopališče iz rdeče opeke. V mestu ob Dravi se nikoli nista počutila doma, Friedriger je zagrenjen umrl v Avstriji, Czeike pa kot žrtev povojnega revanšizma. Fritz Friedriger in Max Czeike sta Mariboru zapustila neprecenljivo zapuščino več kot 100 objektov različnih arhitekturnih slogov, med katerimi so nekateri v zelo slabem stanju, spomin nanju pa je šibek, v glavnem zato, ker sta bila tujca. Namen filma je bil ne samo obuditi spomin na ta dva izjemna moža, ampak tudi na njuno arhitekturno dediščino, ki mestu še danes daje svetovljanski pečat, zato bi si zaslužila, da se jo ohrani prihodnjim rodovom. Scenarij Živa Emeršič, režija Boris Jurjaševič.
Dokumentarni portret ob 90- letnici Vladimirja Kosa govori o plodnem življenju pesnika, filozofa in misijonarja. Pesnik in nagrajenec Prešernovega sklada pripoveduje zgodbo svojega življenja v vseh podrobnostih in zanimivostih. O tem, kako je živel pred in med vojno v Sloveniji, kako je pobegnil v Italijo in v Rimu diplomiral na teologiji in filozofiji, o tem kako je po posvetitvi odšel med jezuite na Irsko in zatem na Japonsko, kjer je na jezuitski univerzi Sofija predaval filozofijo in učil angleščino, hkrati pa je zbiral denar za revne otroke v sirotišnici v predmestju Tokia. Rdeča nit dokumentarnega portreta je Kosova poezija- njegove pesmi so izšle v 22 zbirkah od leta 1945 do 2014. O Kosu in njegovi poeziji razmišljajo tudi njegovi sodobniki in prijatelji, med njimi pisatelj Zorko Simčič, ki z njim prijateljuje že celih 75 let .
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Dokumentarni film Boris Pahor - Trmasti spomin je skupni projekt štirih uredništev Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria. Je del projekta s skupnim naslovom Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora, v katerem predstavljamo življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom bistveno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije. Pahorja v filmu spremljamo od Trsta do Pariza, kjer je doživel prvo mednarodno priznanje, in odkrivamo dolgo ter zapleteno življenjsko pot velikega pričevalca dvajsetega stoletja. Zgodnji fašizem, izguba jezika, nemška delovna taborišča in zmeda v povojnem Trstu, so poleg ljubezni teme, h katerim se Pahor ves čas vrača. Dokumentarni film gradi pripoved o avtorju z njegovim pričevanjem in z besedo zgodovinarjev, pisateljskih kolegov, založnikov in prijateljev. Navdahnili sta ga predvsem Pahorjevi vrednoti ljubezni in človečnosti, ki presegata tragiko naše preteklosti in ponujata vizijo za preživetje.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. Dokumentarni film prikazuje zgodbo dveh ljudi, ki sama nikakor ne bi zmogla živeti, kot živita v bloku v Rijswijku. Evert je priklenjen na invalidski voziček in je odvisen od pomoči drugih. Sosedje mu z veseljem pomagajo, on pa jim usluge vrača, kakor lahko. Rabiji iz Sirije, ki že leta živi na Nizozemskem, pa še vedno ne govori dobro nizozemsko, na primer pomaga pri izpopolnjevanju nizozemščine. Ilknur se je z otroki ravno vselila v blok, kjer čaka, da se ji bo pridružil mož, ki je na zdravljenju v tujini. Mu bo uspelo premagati raka in se ji pridružiti v novem stanovanju? Ilknur čaka, medtem pa stanovalkam bloka pomaga pri preobrazbi. V bloku živijo ljudje različnih narodnosti, zato so težave neizogibne. So vsi enako odprti? Bodo dovolili, da se drugi vmešavajo v njihovo življenje?
Saša Vuga, pisatelj, dramatik, scenarist, urednik in akademik velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze. Njegov opus obsega novele, romane, mladinsko prozo ter radijske in televizijske drame. Ker je prihajal s Primorske, z roba jezikovnega in narodnostnega prostora, kot v zgodovini pred njim Ivan Pregelj in Ciril Kosmač, je dala posebna zavezanost jeziku in rodnemu Posočju njegovemu opusu neizbrisen pečat. Za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika je bil Saša Vuga nagrajevan in odlikovan z najvišjimi umetniškimi in državniškimi nagradami in odlikovanji. Režiser Slavko Hren je pripravil portretni film o samosvoji pisateljski osebnosti, ponosnem Primorcu, ki je predvsem v svojem poznem življenjskem obdobju večkrat odmevno zastavil besedo za slovenstvo, samobitnost in samozavest. Film je nastajal med rodnim Mostom na Soči, na katerega je bil pisatelj zelo navezan in je s svojo okolico in ljudmi zelo prisoten v njegovi literaturi, ter Ljubljano, kjer je predvsem zaradi dela na RTV preživel večji del svojega plodovitega življenja. Med slovenskimi pisatelji gotovo izstopa kot avtor, ki je imel izjemen dar za upodabljanje veličastnih zgodovinskih fresk. V tem duhu sta napisana romana Erazem Predjamski in Krtov kralj, najbolj znani pisateljevi deli. Močno se ga je dotaknila tudi polpretekla zgodovina. V romanu Opomin k čuječnosti govori o travmatičnih, temnih straneh polpretekle zgodovine. O pisateljevem opusu in skozi desetletja številnih srečevanj med drugimi v filmu pripoveduje urednica oddaj o literaturi na slovenski televiziji Alenka Zor Simoniti.
30-minutni dokumentarni film o Albinu Belarju predstavlja skoraj pozabljenega posameznika iz sveta znanosti in varovanja okolja, ki je s svojim delovanjem daljnosežno vplival na sodobni čas. Albin Belar (1864–1939) je bil znanstvenik, izumitelj, naravovarstvenik. Izumil je najsodobnejši seizmograf svojega časa, t. i. tremometer. V pogovoru z njegovima vnukinjama Cynthio in Lino Belar ustvarjalci filma poskušajo razumeti, kaj ga je gnalo, da si je že pred mnogimi leti močno prizadeval zavarovanje narave, še posebej ob ustanavljanju Triglavskega narodnega parka. Albin Belar je bil pravi videc, že takrat je vedel, kakšno onesnaževanje in uničevanje bo v prihodnosti trpela narava V drugem delu pa film prek ohranjenih dokumentov, pogovorov in obiskov določenih krajev osvetli življenje Albina Belarja po prvi svetovni vojni, ko ga je oblast razlastila in ga prisilno upokojila. Ob tem predstavlja njegov življenjski nazor, ki je botroval njegovemu humanemu znanstvenemu delu. še kako pomembnemu tudi za današnji čas
Neveljaven email naslov