Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Arhiv

Spomini Dušan Hren

4. 6. 2024

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

Spomini Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister, 2. del

30. 4. 2024

Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.

Spomini Marija Mikačić Turnšek, 1. del

23. 4. 2024

Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.

Spomini Aleš Jan, 6. del

27. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini Aleš Jan, 5. del

20. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini Aleš Jan, 4. del

13. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini Aleš Jan, 3. del

8. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini Aleš Jan, 2. del

6. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini Aleš Jan, 1. del

30. 1. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini Ferenc Hajós, 3. del

17. 10. 2023

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

Spomini Ferenc Hajós, 2. del

10. 10. 2023

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

Spomini Ferenc Hajós, 1. del

3. 10. 2023

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

Spomini Janez Winkler, 2. del

20. 6. 2023

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

Spomini Angelika Hribar, 5. del

6. 6. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini Angelika Hribar, 4. del

25. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini Angelika Hribar, 3. del

18. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini Angelika Hribar, 2. del

11. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini Angelika Hribar, 1. del

4. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini Izidor Čebron, 4. del

28. 2. 2023

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

Spomini Izidor Čebron, 3. del

21. 2. 2023

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

Stran 1 od 8
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov