Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.
Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.
Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.
Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.
Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.
Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.
Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.
Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.
Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.
Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
Danes petinosemdesetletnemu Albinu Piberniku je bilo enajst let, ko je z mamo in očetom leta 1942 doživel eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega partizanskega boja, Igmanski marš, preboj Prve proletarske brigade iz sovražnega obroča in njen pohod prek planine Igman v osvobojeno Fočo, kjer je bil Tito z Vrhovnim štabom. Bila je ostra zima z visokim snegom, od najhujšega mraza je pokalo drevje, ozebline borcev in njihove posledice so bile strašne. Albinova mama je v bolnici v Foči umrla. Očeta je izgubil še istega leta, padel je kmalu po vrnitvi v Slovenijo. Albinova starša sta bila predvojna komunista, mama se je s Titom poznala še iz Moskve. Ko so družino Nemci izselili v Srbijo, sta se takoj pridružila partizanom. Oče je bil komandant slovenskega bataljona v Prvi proletarski brigadi in pozneje komandir zaščitnega voda Glavnega štaba, zato so Albinovi pretresljivi otroški spomini kar najtesneje povezani s Titom, ki je po mamini smrti nekaj časa sam skrbel za malega Albina. Po vojni je Albin Pibernik dokončal letalsko vojaško akademijo in bi najprej vojaški pilot, potem pa desetletja eden naših najvidnejših pilotov civilnega letalstva. Pripoved Albina Pibernika se v oddaji Spomini prepleta z odlomki igranega filma Igmanski marš (1983), v katerem sta njegovo mamo in očeta odigrala Milena Zupančič in Radko Polič, njega samega pa mali sarajevski igralec Edin Parla.
Alojz Kajin je tisti partizan, ki je 9. maja 1945 na čelu Ljubljanske brigade na belem konju prijahal v osvobojeno Ljubljano. Dvaindvajset let mu je bilo in bil je komandant partizanske enote, ki je osvobodila Ljubljano in v zadnjih bojih z Nemci in domobranci prav na pragu svobode utrpela še zadnje težke izgube. Ob koncu vojne je bil po činu partizanski poročnik, pozneje pa ga je življenje vodilo najprej skozi vrsto vojaških visokih šol in pozneje kot oficirja jugoslovanske armade vse do čina generalmajorja ter vloge pomočnika komandanta IX. Armade, ki je imela sedež v Ljubljani. Danes triindevetdesetletni Alojz Kajin že dolgo časa živi v Mariboru, po rodu pa je iz Bele krajine, iz vasi v bližini Vinice, in tam se je, pri sedemnajstih letih, že kmalu po okupaciji, tudi začela njegova partizanska pot. Vsa štiri leta vojne je bil v borbenih enotah, doživel je hude bitke in ofenzive, boje z Italijani, Nemci, belogardisti in domobranci, pa tudi z ustaši in četniki. Zaradi nadarjenosti in sposobnosti za taktično operativno vodenje partizanskih enot, kar se je potrjevalo skozi boje, so mu kljub mladosti že kmalu zaupali odgovorne vodilne funkcije, od komandanta čete in bataljona vse do komandanta brigade. »Pokonci so nas držali odnosi med nami. Tovarištvo. Vedeli smo, da nas ne bodo pustili ležati, če bomo ranjeni. Da skrbimo drug za drugega ves čas. To nam je dajalo moč in pogum. Nismo obupali, tudi ko je bilo videti, da nas je že konec,« pravi Alojz Kajin.
Pripoved danes triindevetdesetletnega Staneta Kirna iz Kamnika pod Krimom, nekdaj znanega gostilničarja v Podpeči, je izjemno pretresljiva in zgovorna freska razmer, v kakršne je tudi njega in njegovo družino pahnila druga svetovna vojna, ki je ob okupaciji usodno razdelila tudi naše ljudi. Italijanski okupatorji so Staneta Kirna in brata Milana internirali v uničevalno taborišče na Rabu. Stane se je po več kot letu dni ob kapitulaciji Italije tam priključil partizanski Rabski brigadi ter se z njo vrnil Slovenijo. Med dopustom je prišel domov in ker se ni javil na poziv domobrancev, da se jim priključi, so prišli ponj in ga odpeljali. Pa se je kmalu znova zapletlo in sledili so trije meseci gestapovskega zapora v Ljubljani, potem spet pobeg domov. Zadnjih osem mesecev vojne je prestražaril kot domobranski policaj v Ljubljani, doživel domobranske prisege in zborovanja ter na koncu beg domobrancev, osvoboditev in prihod partizanov. Stane Kirn se je vrnil domov, a vojne zanj še ni bilo konec, kmalu je sledilo prisilno delo in znova zapor. Samo neverjetnemu spletu naključij in okoliščin ter včasih že prav ironični usodi se ima Stane Kirn zahvalit, da je lahko prestal vse stiske in preizkušnje vojnega in povojnega časa ter ostal živ. Njegov brat Milan je v rabskem taborišču privolil, da se bo, če bo izpuščen, priključil beli gardi, kasneje so ga mobilizirani partizani, med nemško ofenzivo se je skrival doma, nato so ga spet mobilizirali domobranci - in na koncu so ga ubili barjanski terenci.
Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.
Danes 93-letni akademski kipar in oblikovalec Ciril Cesar izhaja iz ene najpomembnejših podobarskih družin na Slovenskem v 19. in v začetku 20. stoletja. Že okrog leta 1850 je njegov ded Andrej ustvaril veliko kiparsko delavnico v Mozirju, ki jo je nasledil in zelo razvil Cirilov oče Ivan, že na Dunaju izšolan kipar, ki je sinu vlil tudi razumevanje kiparskega ustvarjanja in mu dal temeljna znanja. Ob sodelovanju vse Cesarjeve rodbine in mnogih pomočnikih so v mozirski delavnici izdelovali kipe, oltarje in vso drugo opreme za cerkve, njihove stvaritve pa srečamo v neštetih savinjskih, štajerskih in koroških cerkvah. Delali so izključno za cerkve, Cirilova umetniška pot pa je bila v novem času popolnoma drugačna. Pred vojno je obiskoval Obrtno šolo v Mozirju in delal v očetovi delavnici, potem pa je odšel na šolanje na Umetno obrtno šolo v Ljubljani. Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Zaradi popolnega odklanjanja militarizma in ker ni prenesel streljanja, so ga že leto kasneje iz nemške vojske odpustili. Potem je v letih 1943-44 obiskoval Šolo za umetno obrt v Gradcu. V počitnicah, ko je prišel domov, je pred Nemci pobegnil v partizane in ustvarjalno deloval v partizanski tiskarni. Po vojni je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral z nizom ekspresionističnih plastik »Zločini in žrtve«. V svoji umetniški izpovedi in slogovnih usmeritvah je močno prehiteval čas, ki je z ideološko estetiko socialističnega realizma slavil poudarjanje vojnega herojstva. Njegova izjemno sodobna in psihološko izpovedna skulptura »Zločin« je tako zrevoltirala vodstvo akademije, da so jo brez pojasnila avtorju umaknili z akademijske razstave. Čez dve leti je na akademiji zaključil še specialko ter se preselil v Celje, kjer si je uredil atelje in poučeval na učiteljišču. Začel je ustvarjati spomenike narodno-osvobodilnemu boju, kipe talcev za savinjska mesta. Veličastno skulpturo talca za Nazarje je v ateljeju pri komisijskem ogledu kipar Zdenk ...
V tokratni oddaji bo spomine na prelomne čase med drugo svetovno vojno in takoj po njej obujala Mariborčanka Vida Kašpar Hauc. Rodila se je leta 1931 v Dobrovcih pri Miklavžu na Dravskem polju, kjer je bil njen oče učitelj in šolski upravitelj, pa tudi mama je bila učiteljica. Ob izbruhu vojne je v šolo prišel nemški nadučitelj in Kašparjevi so se morali takoj izseliti iz šolskega stanovanja. Mama Otilija, s partizanskim imenom Diana, je bila vneta aktivistka in kurirka osvobodilnega gibanja med Pohorjem in Savinjsko dolino. Imeli so stalne stike s Pohorskim bataljonom in doma sešili zanje tudi zastavo. Eno pomembnih ilegalnih obveščevalnih središč je bilo v slivniški graščini pri tamkajšnji grofici Franji pl. Schoenborn, kamor je redno hodila Vidina mama z drugimi ilegalkami in kamor je pošto nosila tudi deklica Vida. Po izdaji domačina iz vasi, ki je pripeljal gestapovce, so Vidino mamo ujeli in z doma odpeljali v mariborske zapore, odkoder so jo vodili na zaslišanja na Gestapo, jo strahovito mučili, potem pa poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrueck. Vida je ostala doma sama s staro obnemoglo teto in prepuščena sama sebi. Pozneje so se v hišo naselili Čerkezi, ki so bili v sklopu nemških enot in stara teta je na božično noč leta 1944 kleče in jokaje komaj preprosila njihovega podivjanega oficirja, da ni Vide s pištolo ustrelil v glavo. Iz taborišča so mamo in nekatere druge taboriščnice proti koncu vojne odpeljali delat v tovarno orožja v Dresden, ob strahovitem zavezniškem bombardiranju mesta pa ji je uspelo z nekaj sojetnicami pobegniti iz tistega ognjenega pekla zažigalnih bomb. Peš je vsa izmučena in sestradana prišla domov, prav v času, ko je bila hiša polna Čerkezov. Zadnji hip ji je s hčerkino pomočjo uspelo uiti in ko je nekoliko okrevala, je odšla v partizane na Pohorje. Tudi Vidin oče je bil partizan in starejša sestra Milena je prav tako s komaj 16 leti odšla v partizane ter bila v minerskem vodu Lackovega odreda. Izjemno pretresljive so Vidine zgodbe o ujetih ilegalcih in partizanih, o še zelo mladih ljudeh, od katerih so kljub grozljivim nacističnim mučenjem mnogi vzdržali, nekateri pa niso mogli prenesti muk in so klonili ter izdajali. Ob strahovitih zavezniških bombardiranjih Maribora z okolico v zadnjem letu vojne so Nemci zaprli šole in otroke poslali v Radence, Vida pa kot "Banditenkind" ni smela z njimi, saj je tudi v svojih evidencah niso imeli. Mama jo je po vrnitvi iz Nemčije šele 13-letno vzela s seboj v partizane, a ker so bile proti koncu vojne nemške hajke na Pohorju vse hujše, v bitkah pa je bilo prenevarno in je bila kot otrok le v napoto, so Vido poslali k družini partizanskega zdravnika dr. Milka Pečeta in k učiteljski družini Kerblerjevih na Ptujsko goro. Tam je dočakala svobodo, zanjo pa se je zelo zavzela tudi partizanka Kristina Lovrenčič, poznejša novinarka in urednica mariborskega Večera, ki jo je po koncu vojne vzela s seboj v osvobojeni Maribor. Tam sta se zglasili na okrajnem uradu, kjer je Vida v pisarnah srečala sestro in mamo, obe vneti aktivistki tudi po vojni. V razdejano hišo v Slivnici se družina, ki je kljub vsemu hudemu vendarle preživela vojno, ni mogla več vrniti. Mami so ponudili eno od mnogih praznih hiš pobeglih mariborskih Nemcev in nemčurjev, pa jo je zavrnila, rekoč: "Jaz prej nisem imela hiše in je tudi zdaj ne rabim. Potrebujem le stanovanje za svojo družino." Slivniška grofica Schoenborn je v vihri časa tik po vojni izginila in o njeni smrti in morilcih obstaja le več zgodb, ki jih danes ni več moč preveriti. Notranjščino gradu so po koncu vojne opustošile bolgarske enote, potem pa so ga leta 1947 uredili v dom za skoraj sto vojnih sirot iz Bosne. Takrat je takrat Slovenija sprejela kar pet tisoč bosanskih otrok, ki so med vojno ostali brez obeh staršev. In Vidina mama je postala ravnateljica tega doma, pa tudi stanovali so v gradu.
Tokratne Spomine, ki bodo predvajani na Dan zmage, 9. maja, je pripravila Ksenija Horvat kot pogovor z dr. Markom Vrhuncem, ki bo letos praznoval že 94 let. Pred 71 leti, 8. maja 1945, le dan pred nemško kapitulacijo, so partizani Ljubljanske brigade bili še zadnji težak boj na obronkih Ljubljane, naslednjega dne, 9. maja, pa je kot njen politični komisar s poveljstvom brigade na konju prijahal v osvobojeno Ljubljano, ki je zanosno, ponosno in navdušeno pozdravljala osvoboditelje. S svežino duha in širino pogleda bo dr. Marko Vrhunec segel v svojih spominih v predvojni, medvojni in povojni čas. Pred vojno je Vrhunčeva družina živela v lepi meščanski vili v središču Ljubljane, ki jo je dal postaviti njegov oče Vinko Vrhunec, premožen in ugleden direktor Trboveljske premogokopne družbe. Očeta so zaradi protifašističnega delovanja kot zavednega Slovenca fašisti ob okupaciji obsodili na 30 let ječe in zaprli, družina pa je lahko ostala v svoji vili, kamor so se med vojno naselili tudi okupatorski oblastniki, najprej italijanski general Taddeo Orlando, za njim pa poveljnik okupacijskih čet, general Gastone Gambara. Po Gambarovem obisku Mussolinija v Rimu je Duce zahteval, da se Vrhunčevo družino izseli iz vile. Po kapitulaciji Italije se je v vilo vselil nemški poveljnik, general SS Erwin Rösener. Ves čas, ko je družina še živela v vili, je bil v njej tudi bunker, v katerem je imel Marjan Tepina ilegalni radijski sprejemnik in za vodstvo OF sprejemal novic iz tujine ter sredi sovražnikovega gnezda skrival simpatizerje in člane Osvobodilne fronte, ki so jih fašisti vneto iskali po mestu. V hišo so k italijanskim in nemškim poveljnikom redno prihajali na obiske general Leon Rupnik, škof Rožman in poglavnik NDH Ante Pavelič. Leta 1942 je Marko Vrhunec kot študent prava skupaj z mladino odšel v partizane in dosegel čin majorja, mamo pa so odpeljali v nacistično koncentracijsko taborišče. Ob osvoboditvi se je Marko Vrhunec spet srečal s svojo veliko predvojno ljubeznijo Nuško ...
Pripovedovalec tokratnih Spominov, upokojeni profesor telesne vzgoje Jurij Leitgeb, danes živi v Zgornji Kungoti, vojno pa je kot otrok preživel v Mariboru. Oče je bil koroški Slovenec, ki je po letu 1920 prebegnil iz Avstrije v Jugoslavijo, saj je postal tam kot zavzet borec za drugačen izid plebiscita, nezaželen. Bil je financar in družina se je z njim selila iz kraja v kraj po Štajerski, dokler niso pristali v Mariboru. Jurij se je rodil aprila 1930 in ko je imel enajst let in je bil v prvem razredu realne gimnazije, je izbruhnila vojna. Dopoldne 6.aprila, le malo potem, ko je radio zjutraj objavil nemški napad na Jugoslavijo, sta bila z bratom na cesti pred hišo in mimo je prišel ulični prodajalec slaščic. Hčerka lastnice hiše, kjer so stanovali, jima je z bratom kupila »kremšniti«, njuni prvi v življenju, rekoč: »Vesta, Jurček in Bojan, tele kremšnite bodo morda vajine zadnje!« Naslednji dan proti večeru je umikajoča se starojugoslovanska vojska spustila v zrak mostove čez Dravo in že v torek so s severa vkorakale nemške enote. In otroški spomin je ohranil tudi zgodbo o gradnji pontonskega mostu čez Dravo, ki so jo fantje z zanimanjem opazovali in ki je omogočila nemškim vojaškim enotam prodiranje naprej. Dober teden po okupaciji so otroke znova poklicali v šolo, a ta je bila bolj kot učenju namenjena ponemčevanju. Ne da bi znali nemško, so se najprej morali naučiti nemško himno in Hitlerjev življenjepis. In za vsako slovensko besedo so padale klofute. Izselitvi se je družina izognila, ker je očeta Kulturbund pred vojno izgubil iz svojih evidenc. Seveda pa so, kot vsi na Štajerskem, doživeli nacistično rasno komisijo, ki je z meritvami lobanj, po barvi oči in las, obliki nosu in po priimkih prednikov ugotavljala sprejemljivost rase in klasificirala državljane rajha na tri kategorije. Jurijeva družina je stanovala v bližini mariborskega taborišča za vojne ujetnike, kjer so bili tako angleški, ameriški in francoski ujetniki, kot tisoči ruskih ujetnikov. Če so z ...
Neveljaven email naslov