Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.
Janja Brumen je bila rojena leta 1931 v Mariboru, čeprav pravi, da je najlepši del svojega otroštva preživljala v kmečkem okolju pri stricu in teti na očetovem domu v Križevcih pri Ljutomeru. Oče, ki je bil v uradniški službi, je pred vojno vneto sodeloval pri Ljudskem odru in zanj tudi napisal mnoge igre, zelo dejaven pa je bil tudi pri Orlih. To in dejstvo, da je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec, je bilo dovolj, da je pri mariborskih Nemcih prišel na spiske Kulturbunda in da so zavedno slovensko družino, očeta Antona in mamo Marijo ter otroka, starejšega Jožeta in Janjo, Nemci že kmalu po okupaciji izselili v Srbijo, kjer so preživeli vsa leta do konca vojne. Leta 1945 so se vrnili v porušen Maribor, zbombardiran v zavezniških napadih, kjer so mladi z udarniških delom čistili ruševine. Po vojni sta Janja in Jože končala gimnazijo, Janja se je zaposlila v banki, Jože pa je odšel študirat v Ljubljano in po končanih študijih arhitekture in kiparstva postal profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. In po vojni sta Janja in Jože dobila še enega brata, Stanka. Janji, zaljubljeni v šport in naravo, služba v banki ni bila blizu, zato se je že kmalu zaposlila pri nastajajočem projektu smučarskega in turističnega razvoja Pohorja in izgradnje pohorske vzpenjače. Z idejnim vodjem, direktorjem in gonilno silo tega projekta, nekdanjim alpskim smučarjem in olimpijcem Francijem Čopom, sta uspešno izpeljala vse zadane zahtevne naloge in leta 1957 je pohorska vzpenjača popeljala prve potnike. Janja Brumen danes živi pod Pohorjem v Mariboru, plod ljubezni s Francijem Čopom pa je njun sin Andrej Brumen Čop, akademski slikar in profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev sodobne slovenske likovne umetnosti.
Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.
Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.
Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.
Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.
Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.
Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.
Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Jože Prepeluh iz Dobrunj pod Sv.Urhom pri Ljubljani je bil rojen leta 1926. Še ne šestnajstletnega so ga v raciji na Vevčah zajeli Italijani. Kot mladoletnega so ga Italijani hoteli izpustiti, pa je domači duhovnik, ki je stal ob njih, to preprečil, saj je poznal Jožetovega očeta in njegove komunistične nazore. Jožeta so poslali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rab, kjer je preživel strahotnih štirinajst mesecev. Neizmerno pretresljiv je njegov oris tamkajšnjega srečevanja s smrtjo in boja za preživetje. Po kapitulaciji Italije se je s partizani vrnil domov. Doma je po vrnitvi dobil kar dva mobilizacijska poziva, nemškega in domobranskega. Odločil se je, da vstopi raje v nemško službo in tam se je, kot strežnik v bolnišnici, vključil v pomoč partizanom. Ko so v bolnišnico prišli ponj domobranci, so jih Nemci ostro spodili in Jožeta zaščitili pred njimi. Po vojni je Jože kot vojak v KNOJu vodil nemške ujetnike, ki so izkopavali trupla domobranskih žrtev na Sv.Urhu. Srečevanje z mrtvimi se je nadaljevalo…
Tokratna pripovedovalka svojih pretresljivih spominov, Magda Lovec, se je rodila v Zadvoru na robu Ljubljane leta 1932 v družini Toneta Trtnika in njegove žene Justine. Oče, predvojni komunist ter pomemben in zelo vpliven organizator delavskega kulturnega in razrednega gibanja, je ob začetku vojne prešel v ilegalo osvobodilnega gibanja, po izdaji pa so ga Italijani ujeli in zaprli. Leta 1942 so ga kot talca ustrelili v ljubljanski Gramozni jami. Po očetovi smrti, takrat je bilo Magdi deset let, je mama Justina, rojena Grad, še naprej in še bolj zavzeto sodelovala v odporu. Toda Italijani so prišli tudi ponjo in jo poslali v koncentracijsko taborišče na Rab. Preživela je vse taboriščne strahote, se vrnila domov in nameravala v partizane, pa so jo le nekaj dni prej, spet po izdaji, prišli iskat domači domobranci ter jo odpeljali v svojo mučilnico na Sv.Urhu nad Dobrunjami pri Ljubljani. Tam so jo ubili in zakopali neznano kje. Magda je tako leta 1943, stara enajst let, ostala vojna sirota in zanjo so skrbeli sorodniki. Takoj po vojni je, da bi našla posmrtne ostanke svoje mame, skupaj s starima staršema Gradovima prisostvovala izkopavanju domobranskih žrtev, pobitih na Urh. Oče Tone Trtnik je bil po vojni proglašen za narodnega heroja.
Iva Kersnik, poročena Skušek, je bila rojena leta 1925 na gradu Brdo pri Lukovici. Njen oče je bil lastnik gradu, ki ga je podedoval po svojem očetu, Ivinem starem očetu, pisatelju, notarju in politiku Janku Kersniku. Iva je bila predzadnja od Kersnikovih otrok in šestnajst let ji je bilo, ko so narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Po vojni pogorelih lesenih ostrešij gradu niso dovolili obnoviti in tako se je v desetletjih, ki so sledila, velika renesančna grajska zgradba počasi sesula vase. Tudi prva leta po vojni so bila vse prej kot lahka.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Neveljaven email naslov