junij 2018 | nazaj
Pridobivanje podatkov pri temi izgubljene tožbe Slovenije se je izkazalo za težavno. Prvič, ker so podatki razpršeni po različnih institucijah in nobena ne vodi zbirnih podatkov. In drugič, ker so označeni kot zaupni v delu, ko gre za odprte postopke.
Podatki so raztreseni po ministrstvih, Skladu za nasledstvo, upravnih enotah, nekaj jih beležijo na Državnem odvetništvu; koliko je Slovenija do danes že plačala zaradi tožb na mednarodnih sodiščih in arbitražah, smo torej morali sešteti iz različnih virov podatkov.
Tako na primer skupne vsote odškodnin izbrisanim nima zbrane nihče. Enako velja za stroške implementacije arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško. Slovenija postopka tehnično ni izgubila, jo bo pa nekaj milijonov evrov stala implementacija razsodbe v praksi. Zato smo jo v naš projekt tudi vključili. A nihče ne spremlja natančne številke, kolikšen strošek to trenutno pomeni za Slovenijo in kako se ta ocena viša glede na predvideno v zakonu, ki ureja implementacijo razsodbe. Ko smo o natančni številki vprašali Urad Vlade za komuniciranje (UKOM), so nam postregli le s starim podatkom višine stroškov iz osnutka zakona. Zraven pa zgolj posredovali odgovore različnih ministrstev, ki so vsebovali razpršene podatke. Ko smo dešifrirali številne odgovore ministrstev, jih vsebinsko preverili in sešteli posamezne številke, smo na UKOM še enkrat poslali vprašanje, ali morda drži višina stroškov, ki smo jo sami izračunali, da bi tako vendarle dobili odgovor uradne institucije. No, “našo” številko so potrdili. Neverjetno je torej, da na nobenem ministrstvu nimajo natančnega pregleda nad celotnim stroškom implementacije razsodbe ali nad tem, koliko od predvidenega je bilo že plačano.
Dalje: nobeno ministrstvo, niti zunanje niti pravosodno, ki sta (še najbolj) pristojni, ne zbira podatkov, koliko smo v teh postopkih že plačali in še plačujemo za zunanje zastopnike Slovenije - ob vedenju, da ima Slovenija za to pristojno neodvisno institucijo Državno odvetništvo.
In na koncu. Do pred kratkim nihče v Sloveniji ni beležil niti seznama odprtih postopkov oz. , kakšna je izpostavljenost državnega proračuna - da bi vlada v vsakem trenutku vedela, kolikšno plačilo, lahko tudi več deset milijonov evrov, grozi državnemu proračunu v primeru končanja kakšnega od postopkov - čez leto dni ali pa že naslednji teden. Šele v Cerarjevi vladi so vzpostavili takšno evidenco oz. seznam - ki pa je zaupen, čeprav bodo vsi računi prišli v poplačilo davkoplačevalcem. Pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja, Katja Debeljak, s pravosodnega ministrstva nam je namreč poslala dokument s skoraj samimi praznimi stranmi - 16 od 19 strani je bilo praznih. Je pa res, da je z oznako “interno” dokument označilo ministrstvo za finance. Prav to nam je na koncu - po našem mučnem dokazovanju, da ima javnost, ki bo te milijonske vsote plačala, pravico vedeti zanje - poslalo isti dokument, vendar le še s petimi praznmi stranmi. Kar dokazuje, da je oznaka “interno” zelo raztegljiv in relativen pojem, presoja kaj javnost sme in česa ne sme izvedeti, pa prepuščena ministru oz. ministrici.
