Dokumentarni film nas popelje na različne konce sveta, med ljudi, ki na različne načine skrbijo za ponovno uporabo odpadnega železja: ljubiteljski kipar z ameriškega podeželja ustvarja kipe iz starega kmečkega orodja in strojev, korejski arhitekt v stavbe vgrajuje ogromne dele zarjavelih tovornih ladij, po katere se odpravi celo v Španijo.
V predmestju Bangkoka ljudje prebivajo v razpadajočih trupih potniških letal in turistom ogled tega nenavadnega pokopališča tudi zaračunajo.
Novi predmeti nimajo posebnega značaja. Vsi so enaki. Sčasoma, ko je predmet že nekaj doživel, pa postane edinstven. Obtolčen je, poln brazgotin. Na površini so vidne sledi časa. V rabljenem predmetu, umazanem od časa, najdemo izvor umetnosti.
Britanec, ki je obnovil že 2000 nekoč priljubljenih rdečih telefonskih govorilnic, pa ugotavlja, da ljudje hrepenijo po trajnejših predmetih, ki za mnoge predstavljajo zanesljivost in varnost. Obnovljene govorilnice uporabljajo za hrambo defibrilatorjev,
kot knjižnice, izmenjevalnice in galerije.
