Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv. Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prihajal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.
Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.
Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.
Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.
Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.
Janja Brumen je bila rojena leta 1931 v Mariboru, čeprav pravi, da je najlepši del svojega otroštva preživljala v kmečkem okolju pri stricu in teti na očetovem domu v Križevcih pri Ljutomeru. Oče, ki je bil v uradniški službi, je pred vojno vneto sodeloval pri Ljudskem odru in zanj tudi napisal mnoge igre, zelo dejaven pa je bil tudi pri Orlih. To in dejstvo, da je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec, je bilo dovolj, da je pri mariborskih Nemcih prišel na spiske Kulturbunda in da so zavedno slovensko družino, očeta Antona in mamo Marijo ter otroka, starejšega Jožeta in Janjo, Nemci že kmalu po okupaciji izselili v Srbijo, kjer so preživeli vsa leta do konca vojne. Leta 1945 so se vrnili v porušen Maribor, zbombardiran v zavezniških napadih, kjer so mladi z udarniških delom čistili ruševine. Po vojni sta Janja in Jože končala gimnazijo, Janja se je zaposlila v banki, Jože pa je odšel študirat v Ljubljano in po končanih študijih arhitekture in kiparstva postal profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. In po vojni sta Janja in Jože dobila še enega brata, Stanka. Janji, zaljubljeni v šport in naravo, služba v banki ni bila blizu, zato se je že kmalu zaposlila pri nastajajočem projektu smučarskega in turističnega razvoja Pohorja in izgradnje pohorske vzpenjače. Z idejnim vodjem, direktorjem in gonilno silo tega projekta, nekdanjim alpskim smučarjem in olimpijcem Francijem Čopom, sta uspešno izpeljala vse zadane zahtevne naloge in leta 1957 je pohorska vzpenjača popeljala prve potnike. Janja Brumen danes živi pod Pohorjem v Mariboru, plod ljubezni s Francijem Čopom pa je njun sin Andrej Brumen Čop, akademski slikar in profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev sodobne slovenske likovne umetnosti.
Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.
Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.
Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.
Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.
Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.
Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Neveljaven email naslov
