Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
Danes petinosemdesetletnemu Albinu Piberniku je bilo enajst let, ko je z mamo in očetom leta 1942 doživel eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega partizanskega boja, Igmanski marš, preboj Prve proletarske brigade iz sovražnega obroča in njen pohod prek planine Igman v osvobojeno Fočo, kjer je bil Tito z Vrhovnim štabom. Bila je ostra zima z visokim snegom, od najhujšega mraza je pokalo drevje, ozebline borcev in njihove posledice so bile strašne. Albinova mama je v bolnici v Foči umrla. Očeta je izgubil še istega leta, padel je kmalu po vrnitvi v Slovenijo. Albinova starša sta bila predvojna komunista, mama se je s Titom poznala še iz Moskve. Ko so družino Nemci izselili v Srbijo, sta se takoj pridružila partizanom. Oče je bil komandant slovenskega bataljona v Prvi proletarski brigadi in pozneje komandir zaščitnega voda Glavnega štaba, zato so Albinovi pretresljivi otroški spomini kar najtesneje povezani s Titom, ki je po mamini smrti nekaj časa sam skrbel za malega Albina. Po vojni je Albin Pibernik dokončal letalsko vojaško akademijo in bi najprej vojaški pilot, potem pa desetletja eden naših najvidnejših pilotov civilnega letalstva. Pripoved Albina Pibernika se v oddaji Spomini prepleta z odlomki igranega filma Igmanski marš (1983), v katerem sta njegovo mamo in očeta odigrala Milena Zupančič in Radko Polič, njega samega pa mali sarajevski igralec Edin Parla.
Alojz Kajin je tisti partizan, ki je 9. maja 1945 na čelu Ljubljanske brigade na belem konju prijahal v osvobojeno Ljubljano. Dvaindvajset let mu je bilo in bil je komandant partizanske enote, ki je osvobodila Ljubljano in v zadnjih bojih z Nemci in domobranci prav na pragu svobode utrpela še zadnje težke izgube. Ob koncu vojne je bil po činu partizanski poročnik, pozneje pa ga je življenje vodilo najprej skozi vrsto vojaških visokih šol in pozneje kot oficirja jugoslovanske armade vse do čina generalmajorja ter vloge pomočnika komandanta IX. Armade, ki je imela sedež v Ljubljani. Danes triindevetdesetletni Alojz Kajin že dolgo časa živi v Mariboru, po rodu pa je iz Bele krajine, iz vasi v bližini Vinice, in tam se je, pri sedemnajstih letih, že kmalu po okupaciji, tudi začela njegova partizanska pot. Vsa štiri leta vojne je bil v borbenih enotah, doživel je hude bitke in ofenzive, boje z Italijani, Nemci, belogardisti in domobranci, pa tudi z ustaši in četniki. Zaradi nadarjenosti in sposobnosti za taktično operativno vodenje partizanskih enot, kar se je potrjevalo skozi boje, so mu kljub mladosti že kmalu zaupali odgovorne vodilne funkcije, od komandanta čete in bataljona vse do komandanta brigade. »Pokonci so nas držali odnosi med nami. Tovarištvo. Vedeli smo, da nas ne bodo pustili ležati, če bomo ranjeni. Da skrbimo drug za drugega ves čas. To nam je dajalo moč in pogum. Nismo obupali, tudi ko je bilo videti, da nas je že konec,« pravi Alojz Kajin.
Pripoved danes triindevetdesetletnega Staneta Kirna iz Kamnika pod Krimom, nekdaj znanega gostilničarja v Podpeči, je izjemno pretresljiva in zgovorna freska razmer, v kakršne je tudi njega in njegovo družino pahnila druga svetovna vojna, ki je ob okupaciji usodno razdelila tudi naše ljudi. Italijanski okupatorji so Staneta Kirna in brata Milana internirali v uničevalno taborišče na Rabu. Stane se je po več kot letu dni ob kapitulaciji Italije tam priključil partizanski Rabski brigadi ter se z njo vrnil Slovenijo. Med dopustom je prišel domov in ker se ni javil na poziv domobrancev, da se jim priključi, so prišli ponj in ga odpeljali. Pa se je kmalu znova zapletlo in sledili so trije meseci gestapovskega zapora v Ljubljani, potem spet pobeg domov. Zadnjih osem mesecev vojne je prestražaril kot domobranski policaj v Ljubljani, doživel domobranske prisege in zborovanja ter na koncu beg domobrancev, osvoboditev in prihod partizanov. Stane Kirn se je vrnil domov, a vojne zanj še ni bilo konec, kmalu je sledilo prisilno delo in znova zapor. Samo neverjetnemu spletu naključij in okoliščin ter včasih že prav ironični usodi se ima Stane Kirn zahvalit, da je lahko prestal vse stiske in preizkušnje vojnega in povojnega časa ter ostal živ. Njegov brat Milan je v rabskem taborišču privolil, da se bo, če bo izpuščen, priključil beli gardi, kasneje so ga mobilizirani partizani, med nemško ofenzivo se je skrival doma, nato so ga spet mobilizirali domobranci - in na koncu so ga ubili barjanski terenci.
Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.
Danes 93-letni akademski kipar in oblikovalec Ciril Cesar izhaja iz ene najpomembnejših podobarskih družin na Slovenskem v 19. in v začetku 20. stoletja. Že okrog leta 1850 je njegov ded Andrej ustvaril veliko kiparsko delavnico v Mozirju, ki jo je nasledil in zelo razvil Cirilov oče Ivan, že na Dunaju izšolan kipar, ki je sinu vlil tudi razumevanje kiparskega ustvarjanja in mu dal temeljna znanja. Ob sodelovanju vse Cesarjeve rodbine in mnogih pomočnikih so v mozirski delavnici izdelovali kipe, oltarje in vso drugo opreme za cerkve, njihove stvaritve pa srečamo v neštetih savinjskih, štajerskih in koroških cerkvah. Delali so izključno za cerkve, Cirilova umetniška pot pa je bila v novem času popolnoma drugačna. Pred vojno je obiskoval Obrtno šolo v Mozirju in delal v očetovi delavnici, potem pa je odšel na šolanje na Umetno obrtno šolo v Ljubljani. Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Zaradi popolnega odklanjanja militarizma in ker ni prenesel streljanja, so ga že leto kasneje iz nemške vojske odpustili. Potem je v letih 1943-44 obiskoval Šolo za umetno obrt v Gradcu. V počitnicah, ko je prišel domov, je pred Nemci pobegnil v partizane in ustvarjalno deloval v partizanski tiskarni. Po vojni je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral z nizom ekspresionističnih plastik »Zločini in žrtve«. V svoji umetniški izpovedi in slogovnih usmeritvah je močno prehiteval čas, ki je z ideološko estetiko socialističnega realizma slavil poudarjanje vojnega herojstva. Njegova izjemno sodobna in psihološko izpovedna skulptura »Zločin« je tako zrevoltirala vodstvo akademije, da so jo brez pojasnila avtorju umaknili z akademijske razstave. Čez dve leti je na akademiji zaključil še specialko ter se preselil v Celje, kjer si je uredil atelje in poučeval na učiteljišču. Začel je ustvarjati spomenike narodno-osvobodilnemu boju, kipe talcev za savinjska mesta. Veličastno skulpturo talca za Nazarje je v ateljeju pri komisijskem ogledu kipar Zdenk ...
V tokratni oddaji bo spomine na prelomne čase med drugo svetovno vojno in takoj po njej obujala Mariborčanka Vida Kašpar Hauc. Rodila se je leta 1931 v Dobrovcih pri Miklavžu na Dravskem polju, kjer je bil njen oče učitelj in šolski upravitelj, pa tudi mama je bila učiteljica. Ob izbruhu vojne je v šolo prišel nemški nadučitelj in Kašparjevi so se morali takoj izseliti iz šolskega stanovanja. Mama Otilija, s partizanskim imenom Diana, je bila vneta aktivistka in kurirka osvobodilnega gibanja med Pohorjem in Savinjsko dolino. Imeli so stalne stike s Pohorskim bataljonom in doma sešili zanje tudi zastavo. Eno pomembnih ilegalnih obveščevalnih središč je bilo v slivniški graščini pri tamkajšnji grofici Franji pl. Schoenborn, kamor je redno hodila Vidina mama z drugimi ilegalkami in kamor je pošto nosila tudi deklica Vida. Po izdaji domačina iz vasi, ki je pripeljal gestapovce, so Vidino mamo ujeli in z doma odpeljali v mariborske zapore, odkoder so jo vodili na zaslišanja na Gestapo, jo strahovito mučili, potem pa poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrueck. Vida je ostala doma sama s staro obnemoglo teto in prepuščena sama sebi. Pozneje so se v hišo naselili Čerkezi, ki so bili v sklopu nemških enot in stara teta je na božično noč leta 1944 kleče in jokaje komaj preprosila njihovega podivjanega oficirja, da ni Vide s pištolo ustrelil v glavo. Iz taborišča so mamo in nekatere druge taboriščnice proti koncu vojne odpeljali delat v tovarno orožja v Dresden, ob strahovitem zavezniškem bombardiranju mesta pa ji je uspelo z nekaj sojetnicami pobegniti iz tistega ognjenega pekla zažigalnih bomb. Peš je vsa izmučena in sestradana prišla domov, prav v času, ko je bila hiša polna Čerkezov. Zadnji hip ji je s hčerkino pomočjo uspelo uiti in ko je nekoliko okrevala, je odšla v partizane na Pohorje. Tudi Vidin oče je bil partizan in starejša sestra Milena je prav tako s komaj 16 leti odšla v partizane ter bila v minerskem vodu Lackovega odreda. Izjemno pretresljive so Vidine zgodbe o ujetih ilegalcih in partizanih, o še zelo mladih ljudeh, od katerih so kljub grozljivim nacističnim mučenjem mnogi vzdržali, nekateri pa niso mogli prenesti muk in so klonili ter izdajali. Ob strahovitih zavezniških bombardiranjih Maribora z okolico v zadnjem letu vojne so Nemci zaprli šole in otroke poslali v Radence, Vida pa kot "Banditenkind" ni smela z njimi, saj je tudi v svojih evidencah niso imeli. Mama jo je po vrnitvi iz Nemčije šele 13-letno vzela s seboj v partizane, a ker so bile proti koncu vojne nemške hajke na Pohorju vse hujše, v bitkah pa je bilo prenevarno in je bila kot otrok le v napoto, so Vido poslali k družini partizanskega zdravnika dr. Milka Pečeta in k učiteljski družini Kerblerjevih na Ptujsko goro. Tam je dočakala svobodo, zanjo pa se je zelo zavzela tudi partizanka Kristina Lovrenčič, poznejša novinarka in urednica mariborskega Večera, ki jo je po koncu vojne vzela s seboj v osvobojeni Maribor. Tam sta se zglasili na okrajnem uradu, kjer je Vida v pisarnah srečala sestro in mamo, obe vneti aktivistki tudi po vojni. V razdejano hišo v Slivnici se družina, ki je kljub vsemu hudemu vendarle preživela vojno, ni mogla več vrniti. Mami so ponudili eno od mnogih praznih hiš pobeglih mariborskih Nemcev in nemčurjev, pa jo je zavrnila, rekoč: "Jaz prej nisem imela hiše in je tudi zdaj ne rabim. Potrebujem le stanovanje za svojo družino." Slivniška grofica Schoenborn je v vihri časa tik po vojni izginila in o njeni smrti in morilcih obstaja le več zgodb, ki jih danes ni več moč preveriti. Notranjščino gradu so po koncu vojne opustošile bolgarske enote, potem pa so ga leta 1947 uredili v dom za skoraj sto vojnih sirot iz Bosne. Takrat je takrat Slovenija sprejela kar pet tisoč bosanskih otrok, ki so med vojno ostali brez obeh staršev. In Vidina mama je postala ravnateljica tega doma, pa tudi stanovali so v gradu.
Tokratne Spomine, ki bodo predvajani na Dan zmage, 9. maja, je pripravila Ksenija Horvat kot pogovor z dr. Markom Vrhuncem, ki bo letos praznoval že 94 let. Pred 71 leti, 8. maja 1945, le dan pred nemško kapitulacijo, so partizani Ljubljanske brigade bili še zadnji težak boj na obronkih Ljubljane, naslednjega dne, 9. maja, pa je kot njen politični komisar s poveljstvom brigade na konju prijahal v osvobojeno Ljubljano, ki je zanosno, ponosno in navdušeno pozdravljala osvoboditelje. S svežino duha in širino pogleda bo dr. Marko Vrhunec segel v svojih spominih v predvojni, medvojni in povojni čas. Pred vojno je Vrhunčeva družina živela v lepi meščanski vili v središču Ljubljane, ki jo je dal postaviti njegov oče Vinko Vrhunec, premožen in ugleden direktor Trboveljske premogokopne družbe. Očeta so zaradi protifašističnega delovanja kot zavednega Slovenca fašisti ob okupaciji obsodili na 30 let ječe in zaprli, družina pa je lahko ostala v svoji vili, kamor so se med vojno naselili tudi okupatorski oblastniki, najprej italijanski general Taddeo Orlando, za njim pa poveljnik okupacijskih čet, general Gastone Gambara. Po Gambarovem obisku Mussolinija v Rimu je Duce zahteval, da se Vrhunčevo družino izseli iz vile. Po kapitulaciji Italije se je v vilo vselil nemški poveljnik, general SS Erwin Rösener. Ves čas, ko je družina še živela v vili, je bil v njej tudi bunker, v katerem je imel Marjan Tepina ilegalni radijski sprejemnik in za vodstvo OF sprejemal novic iz tujine ter sredi sovražnikovega gnezda skrival simpatizerje in člane Osvobodilne fronte, ki so jih fašisti vneto iskali po mestu. V hišo so k italijanskim in nemškim poveljnikom redno prihajali na obiske general Leon Rupnik, škof Rožman in poglavnik NDH Ante Pavelič. Leta 1942 je Marko Vrhunec kot študent prava skupaj z mladino odšel v partizane in dosegel čin majorja, mamo pa so odpeljali v nacistično koncentracijsko taborišče. Ob osvoboditvi se je Marko Vrhunec spet srečal s svojo veliko predvojno ljubeznijo Nuško ...
Pripovedovalec tokratnih Spominov, upokojeni profesor telesne vzgoje Jurij Leitgeb, danes živi v Zgornji Kungoti, vojno pa je kot otrok preživel v Mariboru. Oče je bil koroški Slovenec, ki je po letu 1920 prebegnil iz Avstrije v Jugoslavijo, saj je postal tam kot zavzet borec za drugačen izid plebiscita, nezaželen. Bil je financar in družina se je z njim selila iz kraja v kraj po Štajerski, dokler niso pristali v Mariboru. Jurij se je rodil aprila 1930 in ko je imel enajst let in je bil v prvem razredu realne gimnazije, je izbruhnila vojna. Dopoldne 6.aprila, le malo potem, ko je radio zjutraj objavil nemški napad na Jugoslavijo, sta bila z bratom na cesti pred hišo in mimo je prišel ulični prodajalec slaščic. Hčerka lastnice hiše, kjer so stanovali, jima je z bratom kupila »kremšniti«, njuni prvi v življenju, rekoč: »Vesta, Jurček in Bojan, tele kremšnite bodo morda vajine zadnje!« Naslednji dan proti večeru je umikajoča se starojugoslovanska vojska spustila v zrak mostove čez Dravo in že v torek so s severa vkorakale nemške enote. In otroški spomin je ohranil tudi zgodbo o gradnji pontonskega mostu čez Dravo, ki so jo fantje z zanimanjem opazovali in ki je omogočila nemškim vojaškim enotam prodiranje naprej. Dober teden po okupaciji so otroke znova poklicali v šolo, a ta je bila bolj kot učenju namenjena ponemčevanju. Ne da bi znali nemško, so se najprej morali naučiti nemško himno in Hitlerjev življenjepis. In za vsako slovensko besedo so padale klofute. Izselitvi se je družina izognila, ker je očeta Kulturbund pred vojno izgubil iz svojih evidenc. Seveda pa so, kot vsi na Štajerskem, doživeli nacistično rasno komisijo, ki je z meritvami lobanj, po barvi oči in las, obliki nosu in po priimkih prednikov ugotavljala sprejemljivost rase in klasificirala državljane rajha na tri kategorije. Jurijeva družina je stanovala v bližini mariborskega taborišča za vojne ujetnike, kjer so bili tako angleški, ameriški in francoski ujetniki, kot tisoči ruskih ujetnikov. Če so z ...
Tokrat nas bo skozi svoje življenje in na sprehod med življenji svojih prednikov popeljal Mariborčan Drago Senica, ki ga bralci Večerove tedenske revije 7DNI poznajo po podpisu Pi pod karikaturami. Že dolga desetletja je Pi povezan s to revijo, prav od prve številke, ko sta ga k sodelovanju povabila ugledna Večerova novinarja Otmar Klipšteter in Srečko Golob, že pred njima pa mu je stal ob strani legendarni Božo Podkrajšek. In Pi riše še danes... Po študiju je arhitekt in to je bil vse življenje tudi njegov temeljni poklic, ob tem pa je nastal orjaški opus več kot petnajst tisoč karikatur. Drago Senica-Pi je bil rojen v Mariboru pomladi leta 1934, v meščanski družini. Otroštvo je preživljal na Vinarski ulici pod Kalvarijo in pozneje na Aleksandrovi, danes Partizanski cesti, v hiši, ki je edina imela balkon, s katerega po okupaciji lahko opazoval Hitlerja in potem vse nacistične sprevode, ki so sledili. Iz te hiše so družino potem preselili v današnjo ulico Kneza Koclja. In jeseni 1944, prav ko je bil z mamo in očetom na trgatvi za Kalvarijo, je Maribor doživel enega hujših zavezniških letalskih napadov, ki je tisti del mesta zravnal z zemljo, tako, da se po trgatvi domov niso mogli več vrniti. Veliko zanimivih, žalostnih in veselih, z iskrivim humorjem povedanih zgodb je v Pijevem otroškem spominu na tiste predvojne in vojne čase, ko so ga Nemci preimenovali v Karla. Le ožji krog njegovih prijateljev pa ve, da je Drago Senica-Pi pravnuk slovitega ljubljanskega župana in očeta sodobne popotresne Ljubljane, dr. Ivana Hribarja. Ivan Hribar je v svojih knjigah spominov o svojem zasebnem življenju komaj kaj omenil, zato so spomini, ki so se ohranili v njegovi družini in rodu, toliko bolj zanimivi in dragoceni, še posebno, če jih pripoveduje Pi s svojo iskrivostjo in širokim razumevanjem življenja. V javnosti velja, da je imel ljubljanski župan in kasnejši ugleden politik ženo Marijo in z njo hčerko Zlatico. Toda Ivan Hribar je bil najprej poročen s Čehinjo Emilijo Griga ...
Danes 87-letni Mariborčan Milan Levačič je bil rojen leta 1929 v delavski družini in oba starša sta imela srečo, da sta lahko delala v tekstilni tovarni zelo socialno naravnanega industrialca Hutterja. Oče je bil vključen v sindikalno in delavsko gibanje in tudi mama je imela v tovarni tudi vlogo socialne delavke. V Komunistično partijo je vstopil oče že takoj po njeni ustanovitvi, a je po nekaj letih izstopil – pa ne zaradi ideoloških razlogov, ampak zato, ker, nekoliko anarhističen, kot je bil po naravi, v njej ni prenesel strogo togih hierarhičnih odnosov, podobnih tistim v katoliški cerkvi. Stanovali so precej na samem ob robu mesta, že pred vojno so kupili gostilno v Račah, ki jo je prevzela mama, oče, izučen usnjar, je pa še naprej hodil v službo. Po okupaciji je bil oče poslan na prisilno delo v Nemčijo, odkoder je med dopustom pobegnil in se pridružil partizanom. Mama je bila že od začetka vojne zagnana aktivistka in članica okožnih odborov Osvobodilne fronte, Komunistične partije ter AFŽ in njihova domača hiša je postala središče odporniškega gibanja, prek katere so potekali stiki med mariborskimi ilegalci, terenci in partizani na Pohorju. Tudi partizanske ranjence so skrivali v hiši, kamor jih je iz Maribora hodil zdravit dr.Cundrič in ki jih kljub neštetim gestapovskim preiskavam niso nikoli odkrili. Od ilegalnega dela ter nenehne skrbi za partizane in družino je bila mama pogosto že popolnoma izčrpana, a ko je sekretarju komiteja včasih kaj potožila, je bil odgovor jasen in ostzer: »Si komunistka? Torej izvrši nalogo!« Milan je bil prek nemške borze dela najprej poslan v Svečino, v uk k nemškemu trgovcu in gostilničarju, ki je tam prevzel posest izseljenih Slovencev. Pozneje so, tudi z mamino veliko pomočjo, zgradili v gozdu nad hišo več bunkerjev, zemljank, v katerih je bil štab Lackove čete, partizanska tiskarna in prehodna javka za terence in kurirje. Starejši brat in Milan, že prej skojevca, sta se pomladi 1944 pridružila očetu v partizanih in se bor ...
Danes 96-letni Bogdan Osolnik, po vojni diplomat, univerzitetni profesor, sodnik, publicist in vnet kulturnik, je bil rojen leta 1920 v Borovnici, staršema, ki sta prišla tja po italijanski zasedbi Primorske. Otroštvo je preživljal v Kočevju in Novem mestu in se po maturi leta 1938 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Že kmalu po okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanskemu gibanju na Dolenjskem in v Suhi krajini in bil oktobra 1943 delovni predsednik ter govornik na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, ki je postavil temelj slovenski državnosti. Leta 1944 je deloval med partizani na Gorenjskem. Bil je član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Povsod je bil zraven, aktivno vpet v dogajanje tistih usodnih časov, a vedno je imel, kot pokončen človek in velik humanist, svoje mnenje, ki ni bilo zmeraj enako pogledom njegovih političnih sopotnikov. Mnogokrat se je izkazalo, da je stvari videl širše in jih predvidel bolje od drugih. Čeprav nas bo v »Spominih« popeljal skozi vse svoje življenje, bo temeljni poudarek v oddaji dan dogajanju pomladi 1945. Takrat se je kot član SNOS pridružil delegaciji, ki je prek Dalmacije, Beograda in Madžarske prišla najprej v Mursko Soboto in potem v Maribor, da bi pomagala pri vzpostavitvi nove mirnodobne oblasti. Potovala sta skupaj s partizanskim generalom Ladom Ambrožičem. V Prekmurju sta se, ne brez velikih težav, srečala s poveljstvom ruske rdeče armade, pa tudi z bolgarskimi enotami v njihovem sklopu. Na dan osvoboditve, 9. maja 1945, je Bogdan Osolnik, skupaj z generalom Ambrožičem, prispel v Maribor, kjer ga je presunil pogled na zbombardirano, razrušeno mesto in soočil se je z vsem hudim, kar so morali prestati Mariborčani ob zavezniških bombardiranjih mesta. Še zjutraj istega dne so zadnje oborožene okupatorske enote zapuščale mesto, obenem pa so se skozenj še valile umikajoče se enote njihovih domačih kolaborantov. Mariborčani so vzradoščeni pričakovali partizanske en ...
Neveljaven email naslov
