Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba o zapuščenih varovancih psihiatričnega zavoda sredi vojne vihre, ki se je v resnici zgodila v zadnji balkanski vojni, je logičen sprožilec razmisleka o tem, kaj stori neka skupina ljudi v trenutku, ko stara ureditev razpade, nove pa še ni. Zgodbe o tem, kako se v takšni ustanovi iz prejšnjega reda vzpostavi povsem nov red/nered, sta se kot scenarista najprej lotila Rudi Uran in Zoran Smiljanić in po nekaj predelavah se je scenarističnemu timu pred dvema letoma pridružil Marko Vezovišek. Zavod sredi vojne tam nekje na Balkanu pa je postal prispodoba za svet okoli nas. Norišnica na koncu zgodovine, edino ogledalo, v katerem še lahko vidimo svojo resnično podobo. Vse drugo je retuširan selfie in PR. Skupina filmskih lunatikov z režiserjem Rudijem Uranom na čelu se je pred dobrim letom za 14 dni preselila v nekdanji psihiatrični zavod na Tratah in posnela ta presunljivi, deloma šokantni, z obešenjaškim humorjem in trpko ironijo prežeti celovečerec. V njem so igralsko ekipo, sestavljeno večinoma iz članov Gledališke skupine Rače in posameznikov z igralskimi izkušnjami, več kot uspešno dopolnjevali tudi varovanci ZUDV Dornava ter VDC Polž Lenart. To sodelovanje, ki ga je zaznamovalo toplo sožitje celotne ekipe (kot igralci so nastopali tudi mentorji), ni samo vzoren primer inkluzivnosti, ampak ima tudi globok vsebinski in konceptualni pomen. Institucionalizirana norost nima z norostjo sveta nobene zveze. Prav nasprotno! Vsi skupaj, tako varovanci kot drugi sodelujoči (in s tem simbolično mi vsi), smo žrtve pravih psihopatov na oblasti. To je temeljno sporočilo tega filma. Vsi smo v istem čolnu, v skupni norišnici. VSI SMO NOT! Vabljeni k ogledu!
Film je izpoved štirih mladih iz vzhodne Bosne, ki so preživeli Srebreniški genocid leta 1995. Zdaj kot dijaki in študentje poskušajo najti smisel in pot skozi življenje. Izpovedi protagonistov segajo v njihovo otroštvo, ki so ga preživeli v oblegani Srebrenici. Njihovi spomini se navezujejo na navidezno trivialne dogodke (iskanje hrane, pričakovanje pomoči, obiskovanje šole, igra ...), ki pa so imele v tedanjih razmerah povsem drugačno konotacijo. Skozi vsakdanji boj za preživetje se na eni strani kaže vsa tragika navadnih ljudi in na drugi inertnost in nehotenje Evrope in sveta, da bi rešila obupne razmere. Režija Rudi Uran. Vabljeni k ogledu.
Portret Barbare, dvanajstletne deklice, ki je zaradi cerebralne paralize–tetra pareze, ”ujeta” v svoje telo. Deklica prav tako ne govori in njena edina komunikacije s svetom je komunikator, majhen monitor s katerim preko očesne zaznave komunicira z okolico. Barbara izžareva prav neverjetno energijo, s katero očara vsakogar, ki si vzame čas zanjo. Vabljeni k ogledu filma!
Dokumentarni film Rudija Urana je portret Darje in Lojza, ki živita v Zavodu Dornava. Nekega dne pa sta izrazila željo, da se želita poročiti. Gre za pripoved o drugačnih ljudeh, z povsem enakimi željami in s potrebami kot jih imajo t.i. „normalni“. Zakon ni preizkušnja le za Darjo in Lojza, je preizkušnja za vse, ki se odločijo za ta pomemben korak. Poroka prinaša ob vsem lepem tudi obveze in odgovornosti, a nič drugačne kot vsem, ki se za skupno pot odločijo. Tako tudi Darji in Lojzu, ki sta ljubezen drug do drugega želela okronati z zakonsko zvezo in sta to željo tudi uresničila. Vabljeni k ogledu!
V minulem letu, ki je bilo že drugo po vrsti zaznamovano s pandemijo, je svoj davek bolezni plačala tudi mariborska glasbena scena. Natančneje rečeno; mariborska rockovska scena. Izgubili smo kar dva naša člana in za mnoge tudi dobra prijatelja. Bobnar Mario Modrinjak, ki se je s svojo boleznijo pogumno izpostavil tudi v širši javnosti, se je od nas poslovil v lanskem aprilu in še danes za njim zeva velika praznina. Kar precejšnje število mariborskih glasbenih skupin je ostalo brez svojega bobnarja. Na drugi strani pa je postal pevec Marko Logar neposredna žrtev covidne pandemije in njegov izrazit vokal ostaja le še v spominu vseh, ki smo ga poznali. Že ob slovesih, smo si glasbeniki obljubili, da bomo spomin nanju počastili s koncertom, čim bo to mogoče. Nista smela in ni bilo prav, da sta odšla v tišini, skoraj anonimnosti, pospremljena zgolj s strani peščice najzvestejših. Tako se je združilo skoraj ducat mariborskih glasbenih skupin in posameznikov, v katerih sta preminula postila neizbrisen pečat in ob nesebični podpori mariborskega Narodnega doma, smo pripravili velik spominski koncert imenovan »Rock za prijatelja.« A pri tem se nismo ustavili. Pod režisersko taktirko Rudija Urana je nastal glasbeni dokumentarec. Vabljeni k ogledu.
Ne nekoč, temveč danes. Ne za devetimi gorami, ampak v ZUDV Dornava. Ne živijo junaki, temveč preprosti, posebni ljudje: Marko, Slavica, Valerija, Lojz, Tanja, Vida, Jože, Andrej, Ivan, Lara in še mnogo drugih. Spodbujajo, učijo in vzgajajo jih pedagogi in terapevti: Andreja, Romana, Nataša, Ljubinka, Živa, David, Vesna … Osebe s posebnimi potrebami imajo tako posebne potrebe, da jih povprečni ljudje ne poznamo, ne razumemo in ne sprejemamo. Njihova najmočnejša potreba pa je enaka potrebi vsakega človeka. Le ta izraža njihovo željo po tem, da bi jih drugi ljudje sprejeli, jih imeli radi in da bi bili tudi oni uspešni. Pričujoči dokumentarec prikazuje skupino pedagogov in rezidentov Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, pri nastajanju gledališke igre. Živijo daleč stran od "NAVADNIH LJUDI" in so na nek način nevidni. Zaradi posebnosti, ki detreminirajo protagoniste, je tudi sam process postavitve igre z naslovom "ZAČARANA PRINCESKA", posebna.
Vlada Divljan, vodja kultne skupine Idoli, se je s svojim ustvarjanjem zapisal med legende jugoslovanskega popa in rocka. Divljan ni bil samo legenda jugoslovanskega novega vala. Bil je prvi Beograjčan, ki je po vojni zaigral s hrvaško skupino Ljetno kino. Bil je več kot samo glasbenik - postal je sinonim številnih izobražencev in ustvarjalcev, ki zapuščajo Srbijo že od 90. let. Režija Rudi Uran.
Kratki dokumentarni film “Ko pade mlaj“, nam predstavi portret ostarelega možakarja Frica, ki svojo starost, priklenjen na vozičku, preživlja v domu za ostarele. Fric ni kdorkoli, pač pa glasen a hkrati čuteč predstavnik generacije ki odhaja in ki še vedno v sebi nosi zapuščino nekega časa in sistema. V domu se odločijo postaviti mlaj s katerim bi uporabnikom popestrili dan in jim pričarali nekaj nostalgije. Mlaj pa je po običaju, pritegnil tudi zavistneže, ki so ga hoteli ponoči podreti. In tu se Fric ponudi, da postane čuvaj mlaja. Mu bo uspelo ohraniti mlaj?
Gre za zgodbo o skupini starejših uporabnikov Doma Danice Vogrinec iz Maribora, ki kjub svojim starostnim in bolezenskim omejitvam, vneto vadijo za svoj velik in za nekatere prvi nastop v svojem življenju. Poimenovali so se VIP Danica (vokalno, instrumentalni plesalci). S starim oldtajmerjem se podajo na zelo edinstven festival v Kragujevac. Pot je dolga in sami niso ravno močnega zdravja. Vendar so odločni morda zadnjič izvesti svoj nastop. Režija Rudi Uran. Po ideji Marka Slaviča.
Neveljaven email naslov
