Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Moje stališče do filmske vzgoje je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser da samo osnovo, gradivo, gledalec pa naredi film.« Portretni dokumentarni film režiserke Maje Weiss pripoveduje življenjsko zgodbo o filmski pedagoginji in publicistki Mirjani Borčič. Naracija nas popelje na začetek filmske vzgoje na Slovenskem in v čas, ko se je izoblikovalo gibanje za filmsko kulturo. Osnovno vprašanje, na katerega iščejo odgovor tako portretiranka, režiserka kot mnogi danes izpostavljeni slovenski filmski ustvarjalci je, kaj je bistvo vzgoje na tem področju in kako naj bo ta vzgoja zastavljena tudi v družbenem kontekstu. Hkrati se nam razkrivajo tudi mozaične slike o učnih pripomočkih, filmskih klubih, pomembnosti področne vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami pa tudi o tem, kako in zakaj je v Ljubljano prišel sloviti nemški filmski režiser Werner Herzog.
Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«. Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce. Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih. Scenaristka in režiserka filma je Jasna Hribernik.
Arheolog in etnolog dr. Naško Križnar se že desetletja posveča vizualnim raziskavam v etnologiji in produkciji znanstvenega filma. Leta 2013 je na letni proslavi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Generacije znanosti za svoje življenjske dosežke prejel prestižno priznanje častni član ZRC SAZU. S fenomenom etnološkega filma in vizualnih raziskav se je začel ukvarjati v času službovanja v Goriškem muzeju. Pred tem je praktično slast filmskega ustvarjalca okusil v okviru eksperimentalne skupine OHO. Po izidu knjige "Slovenski etnološki film-Filmografija 1905-1980" se je zaposlil v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU kot vodja Avdiovizualnega laboratorija, kjer se je desetletja posvečal študiju metodologije vizualnih raziskav in proizvodnji vizualnih zapisov kulture. Obenem je kot odličen poznavalec zgodovine slovenskega filma, ki temelji na dokumentarizmu, in kot naslednik vizualnih raziskav in prizadevanj etnologa Nika Kureta za uporabo filma in videa pri znanstvenih raziskavah v etnologiji, raziskoval vizualno zgodovino in o njej pisal strokovne članke, študije in knjige. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete je predaval Vizualno antropologijo kot gostujoči predavatelj. Poleg vsestranske pedagoške pa je je nadvse pomembna tudi njegova festivalska dejavnost. Slovenijo je namreč povezal s številnimi evropskimi in svetovnimi središči znanstvene vizualne produkcije in festivali etnografskega in antropološkega filma. Po zaslugi dr. Naška Križnarja je ZRC SAZU postal sestavni del evropskega in svetovnega akademskega zemljevida, znan tudi v mednarodni skupnosti ustvarjalcev antropološkega in etnološkega filma.
Alenka Bartl je bila v svojem času najbolj cenjena gledališka in filmska kostumografka, dobitnica mnogih priznanj, tudi Prešernove nagrade. Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V letih po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici avtorji kostumov pri baletnih postavitvah pa so bili slikarji kot Vavpotič ali France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Alenka Bartl je v Ljubljano prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se zaposlila v SNG Ljubljana. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu Greh in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Poučevala je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme Strah, Iskanja, Dediščina, Vdovstvo Karoline Žašler, Nori malar, TV serijo Dekameron in mnoge druge. Scenarist in režiser je Slavko Hren.
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Juan Benigar je bil slovenski antropolog, ki je živel med indijanskimi plemeni Mapuče v Argentini in napisal prvo slovnico njihovega jezika. Ivan, kasneje po špansko Juan Benigar, se je rodil slovenskim staršem v Zagrebu, zanimal se je za jezikoslovje. V Argentino je odpotoval leta 1908 in se naseli v južni Patagoniji med ljudstvom Mapuče, kjer je tudi umrl. Poročil z dvema Indijankama zapored in imel 17 otrok. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, jih izobraževal v poljedelstvu, učil brati in pisati ter se boril za priznanje njihovih pravic. O življenju Mapučev je objavil dve knjigi. V prvi je razkril njihovo življenje in pojmovanje časa in prostora, v drugi pa je pisal o ekonomsko družbenem položaju, revščini, neizobraženosti in krivičnem razlaščanje Indijancev v južni Argentini. Danes se po njem imenuje javna knjižnica v mestu Neuquen v Patagoniji in nekaj ulic. V kraju Rocca Charoy je ohranjen njegov grob. Dokumentarni film je bil v celoti posnet v južni Patagoniji, v krajih, kjer je živel in umrl. Sodelovali so njegovi potomci, vnuki in pranečaki, med njimi pa tudi zadnja preživela hči, ki je obudila avtentičen spomin na svojega očeta. Juan Benigar je v Argentini zelo priznan etnolog in antropolog, v Sloveniji pa skorajda neznan. Scenarij in režija Slavko Hren.
Josip Osti, pesnik, prevajalec slovenske književnosti, angažirani intelektualec, rojen v Sarajevu, je svoj drugi dom našel v Sloveniji. Potem ko se je uveljavil kot eden izmed osrednjih pesnikov Bosne in Hercegovine ter kvaliteten in plodovit prevajalec slovenske književnosti, je v času jugoslovanskih vojn in obleganja Sarajeva Osti našel svoj novi dom v Sloveniji ter začel pisati v slovenščini. Njegova sveža, globoko osebna in izrazno močna ljubezenska lirika je doživela izjemno priljubljenost, prozna dela, ki jih je objavljal v zadnjem obdobju svojega življenja, pa sodijo med najpomembnejše literarne dokumente prelomnih in tragičnih dogodkov zadnjih desetletij. Njegov literarni in prevajalski opus je impozanten: objavil je 40 pesniških zbirk, 12 knjig proze, 30 zbirk esejev, 3 knjige pogovorov in dopisovanj ter 24 antologij slovenske in bosensko-hercegovske poezije in proze. Iz slovenščine je prevedel neverjetnih 140 knjig in dramskih besedil. Bil je tudi eden izmed najbolj prevajanih bosanskih in slovenskih avtorjev: 7 njegovih del je prevedenih v slovenščino, 17 v angleščino, 14 v hrvaščino, 10 v italijanščino itd. Bil je vsestranski literarni ustvarjalec z izvirnim, avtentičnim ter zvrstno razvejenim in obsežnim opusom, ki je obogatil slovensko književnost ter jo s številnimi prevodi uveljavil v svetu. Bil je pogumen človek in družbeno angažiran intelektualec. Zaradi kritičnih stališč je imel pogosto težave z oblastmi. Med jugoslovanskimi vojnami je organiziral pomoč za begunce in pisateljske kolege v obleganem Sarajevu; v Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »abc-eksil« pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Josip Osti je bil odprt, širokosrčen in svetal značaj, etično čist in občutljiv brez praznega moraliziranja, duhovit in moder. Portret z naslovom Transverzala Sarajevo-Ljubljana-Tomaj je nastal leta 1994 po scenariju Janija Virka in v režiji Braneta Bitenca.
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise in evropski časopis za pesništvo. Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni, jih bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal. Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdala (Orakelj slikarjev v Parizu. Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovom Rdeči nageljni za Pariz. Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Scenarij Tomaž Letnar, režija in montaža Jasna Hribernik.
Neveljaven email naslov
