Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Badwater 135 je peklenska ultramaratonska preizkušnja s štartom izpod morskega dna in ciljem ob vratih najvišje gore severne Amerike Whitney. 217 km dolga proga vodi čez zloglasno Dolino smrti, kjer se julija temperature povzpnejo tudi čez 50 stopinj Celzija. Sence ni, sonce, ki na odprtih cestah še močneje pripeka, pa tekače fizično in psihično izčrpava. Nanjo se je letos odpravil slovenski ultramaratonec Mirko Bogomir Miklič, šele drugi Slovenec, ki je zbral dovolj poguma za soočenje s 40-letnim tekmovanjem. Tekma je slavljenje življenja, pravijo organizatorji, to je notranji boj posameznika, ki ga premaga le, če je ob njem dobra spremljevalna ekipa. Mikličev in boj drugih tekačev je s kamero beležila ekipa Regionalnega RTV centra Maribor, avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat. Dokumentarni film so naslovili Dolina, traja 56 min in 24 sek.
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
Dokumentarni film Naš Jurij Souček, ki je nastal po scenariju in v režiji Mete Kušar, postavlja osrednjega portretiranca v njegov zasebni in profesionalni življenjski prostor in obenem niza izvirne igralčeve misli, citate, vloge, ki so oblikovale in spremljale tako njegovo osebnost kot igralsko pot. Pomembno sporočilno dimenzijo Součkove poklicne predanosti, odločnosti in strokovnosti pa s svojimi refleksijami dodajo njegovi sopotniki, znani igralci, režiserji in drugi soustvarjalci slovenskih dramskih, televizijskih in filmskih del.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Jože Pučnik je bil v času komunizma najbolj znan slovenski politični oporečnik, ki je moral zaradi pritiskov oblasti zapustiti svojo domovino. Vrnil se je v času slovenske pomladi in odigral eno od ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije. Pučnik se je rodil v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini. Bil je uporniškega in svobodoljubnega značaja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takratno komunistično oblastjo. Zaradi kritičnih člankov so mu že kot 19-letnemu gimnazijcu prepovedali opravljanje mature, tako da jo je opravil šele po odsluženi vojaški obveznosti kot zasebnik. Leta 1958 so ga zaradi člankov v Reviji 57, v katerih je grajal komunistično politiko, obsodili na devet let zapora. Zaprti Pučnik je postal ikona uporništva. Oder 57 je uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi, Dominik Smole je zaprtemu prijatelju posvetil svojo Antigono. Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe pogojno izpustili. Takoj ko je prišel na prostost, je leta 1964 v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Znova so ga zaprli, tokrat za dve leti. Ker zanj v takratni Sloveniji ni bilo prostora, se je odločil za odhod v tujino. Leta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo. Tu se je najprej preživljal s fizičnim delom, leta 1971 pa doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Pučnik je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisal je članke v Novi reviji, v kateri je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema. Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Pučnika je leta 1990 v drugem krogu predsedniških volitev premagal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Po porazu na volitvah predsednika slovenskega predsedstva leta 1990 je vse svoje sile napel v čim prejšnjo osamosvojitev Slovenije. Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!" Pozneje je dobil tudi vzdevke, kot so oče slovenske država ali nestor slovenske države. Portret Jožeta Pučnika je kot scenaristka pripravila Rosvita Pesek, režiser je bil Franci Slak.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Stane Kregar (1905-1973) je bil slikarki mojster in angažiran kulturnik, s svojim delom se je trajno zapisal v zgodovino slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Bil je domači pionir nadrealizma, abstrakcije in angažirane nove figuralike, s sakralnimi deli v raznolikih tehnikah monumentalnega slikarstva pa je opremil okrog sto cerkva širom po Sloveniji. Letošnja petdeseta obletnica smrti je bila pobuda za nastanek dokumentarnega filma »Stane Kregar, poetični iskalec likovne harmonije«, ki na eni strani poudarja slikarjev iskateljski duh, zaradi katerega je večkrat spremenil svoj likovni izraz, na drugi strani pa harmoničnost celotnega opusa, ki vseskozi ohranja specifično poetičnost. Dokumentarni film predstavlja Kregarjeve osnovne življenjske postaje in ključne likovne dosežke, filmsko zgodbo pa pripoveduje strokovnjak za slikarjevo umetnost in scenarist Andrej Doblehar - obiskuje kraje, ki so osebno povezani s slikarjem, muzejske zbirke, kjer hranijo njegova dela, cerkve, ki jih je celostno opremil, ter se srečuje z ljudmi, ki so Kregarja osebno poznali ali se z njim strokovno ukvarjajo. Scenarist in pripovedovalec: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc Direktor fotografije: Robert Doplihar
Neveljaven email naslov
