Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
O spolnih zlorabah otrok ne govorimo prav veliko. Čeprav je mnogim že sama misel, da nekdo spolno zlorablja otroka, nepojmljiva, raziskave kažejo, da je pri nas vsak peti človek bil zlorabljen. Pred tem si ne smemo zatiskati oči, saj vsaka zloraba trajno zaznamuje otrokovo življenje, tudi v kasnejšem obdobju. Žal se največ zlorab zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. Moderna tehnologija pa omogoča vedno številnejšo zlorabo prek spletnih omrežij. Nemalokrat so tisti, ki spolno zlorabljajo otroke, ugledni člani družbe. O svojih izkušnjah so spregovorile tri pogumne ženske, vsaka s svojo zgodbo, ki je zaznamovala njihova življenja. Številne izkušnje, ki jih je med preiskovanjem teh zločinov nad otroki doživel kot kriminalist, je opisal tudi Robert Tekavec, ki je med drugim naletel tudi na priročnik z opisi kako naj poteka spolna zloraba nad otrokom. Vabljeni k ogledu!
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Dokumentarni film Kralji asfalta je nastal ob petdesetem rojstnem dnevu Specialne enote slovenske policije. Tiste enote, ki je v nasprotju s Posebno enoto policije, ki varuje proteste in športne dogodke, zadolžena za reševanje talskih situacij, za protiteroristično delovanje, za aretacije nevarnih in oboroženih storilcev. Posebnost specialcev ali kraljev asfalta je, da delujejo pod krinko. In taki nastopajo tudi v pričujočem filmu, v katerem je prikazano tudi njihovo urjenje, pa akcije, v katerih sodelujejo. Biti specialec je namreč način življenja.
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Neveljaven email naslov
