Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
E-športna psihologinja Nuša že od mladih nog rada posluša slovenskega raperja z vzdevkom Nipke. A Nuša glasbenika ne bo zgolj spoznala, zdaj ima priložnost, da ga tudi navduši za svojo najljubšo igro, ki se imenuje Valorant! O tem, kaj imajo skupnega nastopi na glasbenem odru in tekmovanja v videoigrah ter kako se lahko igranje videoiger uporabi pri dobrodelnih dogodkih, v tokratni epizodi oddaje GG.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Bit in Anže, "Nord brothers", kot ju kličejo domačini, si tokrat ogledujeta eno izmed sedmih čudes sveta, njuna mehiška dogodivščina pa se nadaljuje preko Meride in Tuluma. Mimogrede še obiščeta kraj, ki nosi enako ime kot priljubljena specialiteta, ki pa s krajem nima nič skupnega. V naravnem rezervatu se spoznata z dinozavri, na koncu poti pa si oddahneta na dolgih peščenih plažah Holbosha.
Svet zanju ni prevelik, adrenalin in poslanstvo pa kar kličeta, da se jima odzoveta: mladi vloger Bit in njegov brat se podajata na pot po vseh kontinentih in doživljata svojevrstne dogodivščine ter širita pozitivno energijo. Da se pišeta Sever, je morda naključje...ali pa tudi ne. Pot ju vodi tako na sever kot na jug, tako na vzhod kot na zahod. Odvisno, s kakšne perspektive gledamo na situacijo. Eno pa je zanesljivo: njuna pot je "odbita"! Peripetije na letališču so le svojevrsten uvod v nepozabno dogodivščino naših junakov Bita in Anžeta, ki spoznavata Cancun, njegovo zgodovino in kilometrske plaže, obenem pa se soočata s tanko ločnico med prestižem ter kruto realnostjo in bedo. Na JZ obiščeta eno najbolj znanih naravnih mehiških znamenitosti Cenote. Prečkata Las Coloados, ki slovi po solinah roza barve in flamingih. Prvi del se zaključi v mestu Valladolid, ki s svojo tipično arhitekturo pusti prav prijeten vtis.
Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.
Javni zdravstveni sistem, obvezna osnovna šola, hišne številke, vse to imamo prav po zaslugi Marije Terezije in njenih reform. In seveda, krompir, ki ga po statistiki vsak Slovenec letno poje okrog 70 kg. V zgodovino se je zapisala kot dobra vladarica, z močnimi svetovalci, ki jim je znala prisluhniti, tudi če se z njimi ni najbolj strinjala. Kako danes gledajo nanjo potomci njenih podanikov? Kako jo vidijo njeni neposredni potomci ter zgodovinarji? Kako je vplivala na slovenske kraje, in prebivalce? Ali posledice njenih reform čutimo še danes? Vse to odkrivamo z današnjim poglavarjem družine Habsburg - Karlom von Habsburgom, dr. Miho Preinfalkom, dr. Petrom Vodopivcem, dr. Andrejem Studenom in drugimi.
Barbara, najmlajša hči mogočnega Hermana II. Celjskega, se še kot deklica poroči s kraljem in kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim in postane najbolj vplivna ženska takratne Evrope, trojna kraljica, samostojna vladarica, sposobna gospodarica, ki je svojemu možu posojala denar za njegove pohode po Evropi. Kaj o njej govorijo viri in zakaj se je o njej skozi stoletja širil sloves, da je Mesalina in črna kraljica? Njeno podobo odkrivamo s slovenskimi zgodovinarji in avtorico najnovejše in najbolj obsežne raziskave o njej, Slovakinjo Danielo Dvoržakovo. Skozi nekatere postaje njenega življenja nas vodi Zvezdan Pirtošek, ki ga je znana Celjanka navdihnila, da o njej piše zgodovinski roman.
Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.
Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.
Kostumsko obogatena dokumentarna pripoved o legendarni ljubezni med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Ob dobro zamišljeni in svetovno znani zgodbi o Romeu in Juliji, imamo v slovenskem prostoru tudi resnično zgodbo o enako nemogoči ljubezni med podeželskim dekletom Veroniko z Desenic in celjskim naslednikom prestola Friderikom. Zgodbo, postavljeno v čas burne vladavine Celjskih grofov, o ljubezni, za katero marsikdo ni želel, da bi se zgodila. In s krutim koncem, ki se ne bi smel zgoditi. Dokumentarni film Veronika in Friderik nam približuje in osvetljuje to morda najlepšo ljubezensko zgodbo na Slovenskem na nov in atraktiven način. V tihi dolini Gračnice in zavetju nekdanje kartuzije Jurklošter nam moderator Jure Ivanušič in avtor zgodbe Karel Geržan odkrivata marsikaj še doslej neznanega o tej ljubezni in času, ki jo je obdajal. Režiser je bil Klemen Dvornik.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Neveljaven email naslov