Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
Četrta sezona zabavne in poučne dokumentarne serije z naslovom Kdo se boji slovenščine ponuja nove tri dele, v katerih odkrivamo mladim privlačne načine raziskovanja maternega jezika. V prvem delu, ki bo na sporedu 1. februarja, se bomo prepustili čarobnosti pripovedovanja. Naš šolski sistem nagovarja zlasti učence, ki radi berejo, medtem ko se otroci, ki si vsebino lažje zapomnijo s poslušanjem, ali tisti, ki potrebujejo praktično izkušnjo, lahko počutijo odrinjene na rob. Tako opozarja profesor slovenščine dr. KLEMEN LAH in dodaja, da ne pozna otroka, ki ne bi rad poslušal doživetega pripovedovanja, temu pa naš šolski sistem namenja premalo pozornosti. Pridružili smo se učencem OŠ Tinije in z njimi prisluhnili napeti pravljici, ki jo je pripovedovala pesnica in pisateljica ANJA ŠTEFAN; drugošolci OŠ Koseze so ob pripovedovalki ŠPELI FRLIC sami sestavljali in si pripovedovali zgodbe; izjemen pomen pripovedovanja in poslušanja poudarjata tudi igralka JANJA MAJZELJ in glasbenik BOŠTJAN GOMBAČ, pritrjuje pa jima prvošolka ADA, ki najlažje zaspi, kadar ji mami TEJA prebere pravljico za lahko noč.
Tokrat se brata Sever podata v Ruando, ki slovi kot ena najpomembnejših pridelovalk kave na svetu. Seznanita se s postopki pridelave in obdelave zrn, hkrati pa se imata priložnost preizkusiti kot uradna preizkuševalca tega priljubljenega napitka.
Skupina gimnazijcev iz Krškega se, pod pokroviteljstvom svojega gorniškega mentorja Mateja Mlakarja, odloči za klasičen gorniški vzpon v visokogorju. Med vzponom na dvatisočaka, preizkušajo svoj avanturistični duh, prevzemajo odgovornost, premikajo lastne meje, si drznejo in zmorejo hkrati pa tudi spoznavajo smisel svojega cilja. Med ekipo in mentorjem se utrjuje iskreno prijateljstvo ter Naveza, ki poleg preživete izkušnje ter širjenja obzorij marsikomu prinaša tudi nove začetke.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. V epizodi, ki sta jo režirala Safia Kessas in Mathieu Neuprez, spremljamo Mubaraka in njegovo prizadevanje za pravico do azila v Belgiji. Mubaraku pomaga Danielle, ki je ena od 15.000 prostovoljcev državljanske platforme za podporo beguncem. Nesebično sprejme Mubaraka in druge, da bi jim pomagala in jih potolažila s toplino doma. Članom njene družine pa se včasih zdi, da je nanje pozabila. Sprejemanje beguncev je izkušnja, ki vas bo za vedno spremenila.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ruby Jackson je policist, ki se po službi pogosto prelevi v kraljico preobleke z imenom Ruby Rouge. V nekem trenutku je začutil, da bi rad izobraževal in navdihoval ljudi še nekoliko drugače. Dijaki na srednji šoli, ki jo obišče kot Ruby, ga sprejmejo brez predsodkov. Z Jacksonom v ženski preobleki ima veliko večje težave njegova svakinja, ki ga prvič vidi v visokih petkah. Amadea Amadea oziroma Mysticaris je mlada umetnica, ki se glede svoje umetnosti ne želi povsem opredeliti oziroma popredalčkati. Umetnost dojema le kot orodje, ki ji je pomagalo premagati travmo zaradi spolne zlorabe. Ob njeni zgodbi smo povabljeni na čustveno in duhovno popotovanje celjenja ran. Luis Luís Bettencourt živi za death metal in Boga. Svojo strast do glasbe in kitare miri z Božjo besedo in s svojim delom v glavni otoški cerkvi, kjer je pred njim delal tudi njegov pokojni oče.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Kaj nam pomeni obleka, zakaj je potrošniška kultura naravnana v nove in nove nakupe, kako smo povezani s svetovno tekstilno industrijo in kakšne probleme prinaša modna industrija kot ena največjih industrij v svetu tako iz okoljevarstvenega, socialnega in gospodarskega vidika? In kaj je trajnostna moda, kakšne so alternative – od izmenjevalnic in oblačil iz druge roke do njihove modne nadgradnje za nove modne kreacije in recikliranja? Odgovore nam bodo nizali prof. dr. Breda Luthar, Peter Movrin, prof. Almira Sadar in Simona Lampe, spoznali pa bomo nekatere primere dobre prakse pri izmenjavi in recikliranju oblačil.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Četudi gre za pogovorno slovenščino je eden najmočnejših dejavnikov za ohranjanje slovenskega jezika med mladimi gotovo hip hop. »Leta 2210 nobedn ne bo več govoru slovensk, leta 2210 nobedn nebo razumeu teh besed ...« tako poje Nipke v skladbi 2210 iz albuma Buden, ki je v produkciji Dravle records združil trenutno najbolj vroče glasbenike med mladimi (NIPKE, JOKER OUT, MATTER, ZALAZASPER, EZRA, TRKAJ …). S privoljenjem mojstra MOJMIRJA SEPETA je v skladbi uporabljen tudi del refrena zimzelene popevke Brez besed s katero se je v izvedbi Berte Ambrož na Evroviziji leta 1966 prvič slišal slovenski jezik. Dokumentarec ponuja simpatično in živo medgeneracijsko ter multižanrsko sinergijo. Sporočilo, ki ga nosi pa se zrcali v izjavi producenta Damjana Joviča (Dravle records): "Slovenščina je stanje uma!"
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Med rojenimi leta 2018 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom zbolela vsak drugi moški in vsaka tretja ženska. Evropski podatki kažejo, da se v življenju le pri polovici od nas ne bo razvil rak. Za zdravljenje te bolezni poznamo več metod – med njimi radioterapijo, s katero pri nas zdravijo približno dobro tretjino vseh, ki zbolijo za rakom. Blizu Dunaja je nam najbližji terapevtski in raziskovalni center, v katerem maligne tumorje obsevajo z najnaprednejšo obliko radioterapije – s protoni in ogljikovimi ioni. Pogledali smo v zakulisje céntra in spoznavali, kako poteka to zdravljenje. Kako se protonska terapija razlikuje od klasične, kakšna je posebnost ionske terapije in zakaj so protoni in ioni pri zdravljenju nekaterih vrst raka lahko učinkovitejši?
Tretji dokumentarni film Varuhi narave predstavlja varuha reke Mure, murskih logov in mrtvic ter življenja v njih. Franc Kosi je njihov poznavalec, ki svoje vedenje, poznavanje in ljubezen do narave pred svojim pragom nesebično predaja generacijam otrok, ljubiteljev narave in strokovnjakom. V krajinskem parku Pivška presihajoča jezera izvajajo projekt, ki varovanje narave, predvsem travišč in njihove pestrosti, prenaša na strokoven in hkrati poljuden način med njihove lastnike in uporabnike in hkrati spremlja rezultate ter nadgrajuje načine povezovanja z lokalno skupnostjo. Slovenska gozdarska stroka pa se usmerja v raziskavah in v izvajanju ukrepov v gozdovih k razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe in so v gozdovih že zelo opazne. Ukrepe varovanja pestrosti in obnove gozda za prihodnost uspešno prenaša na lastnike gozda in njihove naslednike.
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.
Bazilika in trg svetega Marka, kanal Grande, Doževa palača, most Rialto in druge znamenitosti Benetk so ogrožene. Ogrožajo jih naraščajoča morska gladina, posedanje tal, na katerih so zgrajene, in propadanje lesenih stebrov, na katerih so zgrajene stavbe in pomoli. Te spremembe so naravne, povzroča pa jih tudi človek. Kako jih lahko omilimo, zaustavimo ali preprečimo? Kako nam lahko znanost pomaga ohraniti zgodovinski zaklad, Benetke?
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
V okviru evropskega projekta Misija mlada kohezija na Radioteleviziji Slovenija predstavljamo zelene in digitalne rešitve mladih, ki jih podpira tudi kohezijska politika Evropske unije. Številni evropski projekti se usmerjajo k obmejnemu in mednarodnemu sodelovanju, zato s sodelavci iz projekta Misija mlada kohezija pripravljamo dogodke, imenovane Pikniki pod zvezdami.
Neveljaven email naslov