Letos je v Evropo prispelo več kot milijon prebežnikov. Foto: Mojca Širok
Letos je v Evropo prispelo več kot milijon prebežnikov. Foto: Mojca Širok
false
Mnogi so na nevarni poti čez Sredozemsko morje izgubili svoje življenje. Foto: Mojca Širok
false
Največ prebežnikov prihaja s kriznih območij, veliko pa je tudi ekonomskih migrantov. Foto: Mojca Širok
false
V operaciji EU-ja za boj proti tihotapcem ljudi sodeluje 22 držav. Foto: Mojca Širok
false
Slovenija je ob Italiji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji ena redkih držav, ki je poleg vojaškega osebja prispevala tudi vojaško plovilo. Foto: Mojca Širok
false
Plovila, s katerimi se prebežniki podajo na morsko pot, so pogosto dotrajana in prenatrpana. Foto: Mojca Širok
false
Evropske ladje za zdaj delujejo v evropskih vodah, a mogoče se bodo kmalu podale tudi bližje proti libijski obali. Foto: Mojca Širok
false
Posadka Triglava je do zdaj iz morja rešila več kot 600 ljudi. Foto: Mojca Širok
false
Prebežniki bežijo pred vojnami ali si želijo boljšega življenja v Evropi. Foto: Mojca Širok

Ognjenik je novembra spet poskrbel za sapo jemajoči spektakel, visoko v zrak je bruhal lavo in kamenje, žareča gmota se je kot goreča kača vijugasto zlivala po pobočju, medtem ko so gospodinje po mestecih ob vznožju gore, vdane v usodo ljudi, ki jih nič več ne more presenetiti, pometale vulkanski pesek z dvorišč in se pritoževale, da zaradi nadležnega prahu ne morejo obešati perila na zunanje vrvi, da bi jih tam posušilo sonce.

Ko sem se iz Rima odpravila na obisk slovenske vojaške ladje Triglav, je bila Etna kot napol ugasli taborniški ogenj, iz katerega se vije samo še tanek, žalostno spotegnjeni oblaček dima.

Augusta ima poznobaročno mestno jedro tako kot veliko bolj slavni, večji in bogatejši sosedi Siracusa in Ragusa, a ga skoraj ne najdeš med industrijskimi objekti in v nebo štrlečimi dimniki rafinerij. Augusta je največji petrokemični center v Evropi.

Pristanišče, vojaško in civilno, se razteza čez ves globoko zajedeni zaliv. Tu je privezan tudi Triglav, kadar ni na patruljni plovbi. Slovenska večnamenska vojaška ladja je na Sicilijo priplula sredi oktobra in kmalu postala eden ključnih elementov evropske operacije proti tihotapcem ljudi. Posadka Triglava je iz morja rešila več kot 600 ljudi in onesposobila več tihotapskih plovil. Prepluli so več kot 6.000 morskih milj, 10.000 kilometrov. Ko sem jih obiskala, so se ravnokar vrnili s šestdnevne patruljne plovbe, na kateri na območju 20 morskih milj od obale Libije iščejo tihotapska plovila in z majavih čolnov rešujejo ljudi.

"Z nadrejenega poveljstva dobimo obvestilo in odplujemo na koordinate, ki nam jih dajo," reševalno operacijo opisuje poveljnik Triglava, poročnik bojne ladje Andrej Pečar. "Prvič smo se srečali z gumenjakom, drugič z dvema čolnoma, tako da smo poklicali na pomoč še eno ladjo, ker je bilo migrantov preveč in jih nismo mogli vseh vkrcati, srečali smo se z leseno ladjo, na kateri je bilo 250 migrantov, kar je bilo tudi preveč za nas. Medtem ko smo čakali, da je priplula večja ladja, smo začeli reševati, to pomeni, da smo ljudem razdelili rešilne jopiče, dali smo jim vodo, ker so bili dehidrirani. Ko smo jih začeli vkrcavati na večjo ladjo, je postalo kar kritično, ker je v njihov čoln vdirala voda, bila je ogrožena stabilnost in obstajala je možnost, da se čoln prevrne in vsi popadajo v morje."


Kako sploh poteka reševanje?
Priplujemo na kraj dogodka, vizualno presodimo, kaj se dogaja, ocenimo, koliko je približno ljudi na čolnu, zdaj smo se že toliko izurili, da glede na velikost čolna ugotovimo, koliko jih je: na enem večjem gumijastem čolnu je do 120 ljudi, to lahko rešimo sami, če je večja ladja, pokličemo na pomoč. V vsakem primeru spustimo v vodo svoj čoln s skupino za pregled, včasih tudi dva čolna. Na vsakem so približno štirje ljudje, poveljnik skupine, medicinski tehnik, ki preveri zdravstveno stanje, in posadka čolna za lastno zaščito. Najprej pogledajo, koliko je žensk in otrok, ali so bolni, kaj potrebujejo. Še prej jih je treba pomiriti, saj se čoln lahko prevrne, če se vsi nagrmadijo na eno stran. Potem jim razdelimo jopiče, ki jih skoraj nikoli nimajo, in jih začnemo prevažati na našo ladjo. Ko pridejo na ladjo, izvedemo varnostni pregled, pogledamo, ali imajo orožje ali kar koli, kar bi lahko ogrožalo našo varnost, jih popišemo, poslikamo in posedemo na krmo ladje.

Imajo ljudje s sabo kakršne koli dokumente, ki bi pričali o njihovi identiteti?
Večina je brez dokumentov, povejo ime in starost, mi seveda ne moremo preverjati, ali govorijo resnico. Predamo jih italijanskim oblastem in ti potem izvajajo nadaljnje postopke.

Od kod prihajajo ljudje, s katerimi se srečujete?
Velika večina je Sircev, ki bežijo pred vojno, med njimi je veliko žensk in otrok. Potem podsaharske države, Nigerija, Somalija, ti ljudje iščejo boljše življenje in med njimi so večinoma mladi moški.

Kakšni so njihovi prvi odzivi, ko vas zagledajo?
Izjemno so prestrašeni, takoj vidiš, da se niso zavedali, kam grejo, ko so stopili na čoln. Zelo so hvaležni, prav vidiš hvaležne poglede, ko jih daješ na krov. Po treh, štirih urah, ko so na krovu, so sicer utrujeni, a so tudi pogledi že nasmejani.

Kakšna razlika je med Sirci in Afričani?
Ekonomsko velika razlika. V obleki, v tem, kaj nosijo s sabo. Sirci pač bežijo pred vojno, da bi si rešili življenje, imajo denar, Nigerijec, ki je bos, skoraj nag, gre stran za boljše življenje, da bi si nekaj boljšega ustvaril.

Kako se pa vi počutite, ko jih gledate? Kaj vam roji po glavi?
Prvič je bil gotovo adrenalin, kri je kar hitreje tekla po žilah, ne veš, ali boš prav izvedel postopek, kaj se bo zgodilo. Zdaj smo se že navadili, tako da je to skorajda že vsakdanje delo. Je pa občutek, ko rešiš človeka, zagotovo dober.

Kako ste se usposabljali za to nalogo?Pripravljali smo se na vse. Najhuje bi bilo, če bi se srečali z mrtvimi na morju, ampak na srečo se to še ni zgodilo. Samo reševanje je dokaj normalen postopek, ki ne vpliva toliko nate. Če bi pa prišlo do stika z utopljenci, pa ne vem, kako bi bilo.

Kako bi se odzvali, če bi izbruhnilo nasilje, če bi imel kdo s sabo orožje?
Naša naloga je preprečevati tihotapljenje ljudi, onemogočati tihotapska plovila in organizatorje poti. V migrantih nevarnosti ne vidimo, lahko bi se sicer zgodilo, da bi kdo postal agresiven, a imamo na ladji vojaške policiste, ki so usposobljeni, da takega človeka umirijo in pridržijo, dokler jih ne predamo naprej. Povsem drugače je pri pregledu sumljivih plovil. Tu imamo mandat, dovoljenje, da izvajamo kontrolne preglede, vendar ima naša misija omejitev: če bi prišlo do dejavnega upora, ne posredujemo, temveč se umaknemo predvsem zaradi lastne varnosti.

Ko se je operacija pregona tihotapcev začela, so bili mnogi kritični, saj vojaške ladje delujete samo v mednarodnih vodah, tihotapci pa posel vodijo predvsem z libijske obale. Kako bi jih torej lahko ujeli na morju?
Na morju so, veliko jih je, samo dokazati jim je treba, da so tihotapci.

Kako veste, da so tihotapci?
Na morju so različni čolni, sumljivega takoj prepoznaš: zdi se, da je ribič, pa ni ribič, lovi, pa ne lovi rib. Na tak čoln gremo, izvedemo pregled, in če dobimo dovolj tehtnih dokazov, lahko čoln in posadko pridržimo.

Ampak zakaj so tam? Zakaj ima tihotapec interes, da je na morju? Pokazalo se je namreč, da čolne upravljajo migranti, ki si s tem plačajo pot, prav tako so nekateri opremljeni s satelitskimi telefoni.
Tihotapec ima velik interes, saj varuje svoj čoln, ki prevaža migrante. Opazuje, ali so okoli njega tovorne ladje, vojaške ladje in potem migrantski čoln usmerja proti njim. Včasih izzovejo klic v sili, da potem izvajamo reševanje.

V Dobovo je nekaj po 3. uri je prispel vlak z 919 in ob 16. uri vlak s 1063 prebežniki. Trenutno je v Dobovi še okoli tisoč prebežnikov, ki bodo v naslednjih urah v spremstvu policistov nadaljevali pot v notranjost države. Po napovedih hrvaških varnostnih organov bo iz Slavonskega Broda v Dobovo okoli polnoči prispel naslednji vlak z okoli tisoč prebežnikov.

Ste torej neke vrste neuradni humanitarni koridor, ki ga evropska politika zgolj drugače imenuje? Ko sem bila na Lampedusi, so mi prebivalci rekli, da migrantski čolni do njih sploh več ne prispejo, ker jih prestrežejo ladje evropske agencije Frontex, ki ljudi potem varno pripeljejo na kopno.
Tega ne bi mogel reči. Naša prva naloga ni, da rešujemo na morju, ampak da preprečujemo tihotapcem, da izvajajo prevoze. Mi smo osredotočeni na tihotapce, medtem ko je Frontexova misija bolj osredotočena na reševanje na morju. Seveda pa tudi mi posredujemo, ko ljudje potrebujejo pomoč.


Morda smo že pozabili, ampak potem ko je Italija zaradi previsokih stroškov ukinila vojaško reševalno operacijo Mare nostrum, se je Sredozemsko morje med obalama Sicilije in severne Afrike spet spremenilo v grobnico. Samo v prvih štirih mesecih letos je v različnih brodolomih umrlo več kot 1500 ljudi.

Potem se je 18. aprila približno 60 morskih milj severno od obale Libije med Tripolisom in Misrato, pet ur plovbe od južnoitalijanskega otoka Lampedusa, zgodila nova tragedija. 30 metrov dolg ribiški čoln se je med reševanjem na tovorno ladjo, ki jo je italijanska obalna straža po prejetem klicu na pomoč usmerila proti plovilu, prevrnil. Umrlo je več kot 700 ljudi.

Nekaj dni zatem je Evropska unija začela vojaško operacijo za boj proti tihotapcem v Sredozemskem morju. V njej danes sodeluje 22 držav, Slovenija pa je ob Italiji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji ena redkih, ki je poleg vojaškega osebja prispevala tudi vojaško plovilo.

Območje, ki ga nadzorujejo vojaške ladje in ki se konča 20 milj pred libijsko obalo, je šestkrat večje kot ozemlje celotne Italije.

V prvi fazi operacije so večinoma zbirali informacije o tihotapskih mrežah in načinu njihovega delovanja. Druga faza se je začela oktobra. Poimenovali so jo Sofija po somalijski deklici, ki se je avgusta med reševanjem iz morja na robu libijskih obmejnih voda rodila na nemški fregati. Zdaj, v drugi fazi operacije, lahko vojaške ladje zasežejo in uničijo tihotapske čolne.

Doslej so jih onesposobile več kot 50, na podlagi zbranih obveščevalnih podatkov pa je italijanska policija aretirala 43 ljudi. Iz morja so vojaške ladje rešile 7400 migrantov, ki so jih prav tako izročili italijanskim oblastem.

V operaciji sodeluje šest ladij, ob Triglavu še italijanska poveljniška letalonosilka Garibaldi, dve nemški, angleška in španska vojaška ladja, države so prispevale tudi štiri letala in tri helikopterje.

V Augusti je 42 pripadnikov Slovenske vojske, 37 članov posadke in pet podpornih članov, Slovenija ima štiri pripadnike tudi na italijanski poveljniški ladji Garibaldi, trije pa so v operativnem poveljstvu operacije, na sedežu operativnega poveljstva italijanskih oboroženih sil v vzhodnem predmestju Rima.

Evropske ladje zdaj delujejo izključno v mednarodnih vodah, če bosta sledili privolitev Libije in resolucija OZN, pa bodo proti tihotapcem lahko posredovali tudi na libijski obali. »Tukaj pa je pomembno poudariti, da bodo te operacije izvedene s kirurško natančnostjo,« pravi italijanski poročnik Rino Gentile s poveljstva v Rimu, »če bomo dobili točno informacijo, da je na obali plovilo, ki je povezano s tihotapci, bomo plovilo uničili v točno usmerjeni operaciji, nato se bomo vrnili na morje. Nobene zasedbe libijskega ozemlja ne bo.«

Operacijo financirajo države, ki v njej sodelujejo, Evropska unija pa je za dvanajst mesecev prispevala 11 milijonov evrov.

Mojca Širok, RTV Slovenija