Primer se nanaša na stanovanjsko reformo iz leta 1991, ki je omogočila privatizacijo družbenih stanovanj. Na podlagi t. i. Jazbinškovega zakona so se posebej zaščiteni najemi družbenih stanovanj (najemniki so imeli pravico do dosmrtne uporabe stanovanj v zameno za kritje vzdrževalnih stroškov in amortizacije) spremenili v običajne najeme.

Imetniki stanovanjske pravice so ob tem dobili možnost, da stanovanja, ki so jih dotlej najemali, ali najamejo za nedoločen čas za neprofitno najemnino ali pa jih odkupijo po sorazmerno zelo ugodnih pogojih.

To pa ni veljalo za stanovanja, ki so bila po vojni nacionalizirana. Najemniki so lahko takšna stanovanja po ugodnih pogojih odkupili le, če so se s tem strinjali tudi njihovi prvotni lastniki. Združenje najemnikov Slovenije je zato že leta 1998 pri več državnih organih vložilo peticijo, v kateri je izpodbijalo stanovanjsko reformo, ker naj bi bila neustavna. Slovenska vlada je peticijo zavrnila, neuspešni pa so bili tudi njihovi poskusi pred slovenskimi sodišči. Za sodbo so se nato obrnili na sodišče v Strasbourgu.

V pritožbi so med drugim trdili, da so bili žrtev diskriminacije pri privatizaciji stanovanj, da jim je bila prisilno odvzeta stanovanjska pravica, da so jim bile kršene zakonske pravice najemnikov in onemogočeno polnopravno sodelovanje v postopkih denacionalizacije. Sodišče v Strasbourgu pa je nato junija letos odločilo, da Slovenija pritožnikom ni kršila nobene pravice, zdaj pa je sodbo tudi dokončno potrdilo.