Vaša ocena: 
Ocena 2,3 od 12 glasov
Ocenite to novico!
O kandidatih za predsednika EU-ja se še ne govori uradno, a v ozadju kroži nekaj imen. Slovenski premier se je že opredelil in njegova izbira je Tony Blair.
Z Lizbonsko pogodbo, ki naj bi začela veljati v začetku prihodnjega leta, prihaja tudi povsem nov položaj predsednika Evropske unije. O predsedniku se morajo članice odločiti soglasno, mandat pa traja dve leti in pol.
O kandidatu za ta položaj bi morali govoriti na tokratnem vrhu v Bruslju, a se zaradi zapletov pri ratifikaciji pogodbe na Češkem to vprašanje ni znašlo na dnevnem redu, je bilo pa zato veliko špekulacij ob robu vrha.
Borut Pahor je svojo podporo izrazil nekdanjemu britanskemu premierju Tonyju Blairu in pojasnil, da si pravico podpore jemlje kot predsednik svoje socialdemokratske stranke, medtem ko bo vlada o tem odločala v prihodnosti po formalnem začetku postopka izbiranja.
Poleg zdajšnjega britanskega premierja Gordona Browna je Pahor na srečanju sedmih socialdemokratskih evropskih voditeljev z vodji druge največje politične skupine v Evropskem parlamentu, evropskih socialistov, edini svoj glas podpore namenil Blairu.
Za Pahorja je bil nekdanji britanski premier pogosto navdih za marsikatero spremembo v svoji lastni stranki in predsednik slovenskih socialdemokratov ima z njim "tako ali drugače dobre izkušnje". "Odnosi med laburistično stranko in slovenskimi socialdemokrati so odlični, na Blaira in Browna sem se lahko vedno zanesel," je poudaril.
Pahor sicer priznava, da je na Blairovi politični karieri madež zaradi odločitve o sodelovanju v iraški vojni, ki je bila po njegovih besedah nepotrebna. "Takrat Blaira nisem podprl in nisem videl razloga, zakaj je šel v 'španovijo' z Georgeem Bushem, in razloga, zakaj je to storil, ne vidim še danes," pravi slovenski premier.
Ime Tonyja Blaira je bilo eno prvih, ki se je pojavilo v povezavi s predsednikom EU-ja, in kljub njegovi nepriljubljenosti zaradi iraške vojaške avanture se je zdelo, da ima kar močno podporo med evropsko politično elito, a so njegove možnosti v zadnjem času začele plahneti, še posebej po omenjenem četrkovem srečanju evropskih socialistov, kjer sta ga, kot je povedal Pahor, podprla le on in Brown.
55-letnemu Blairu ni očitati bogatih izkušenj v mednarodni diplomaciji, a kot kaže bi mnoge države na položaju predsednika EU-ja raje videle manj izstopajočega voditelja, ki bi bil bolj sposoben zagotoviti konsenz. Poleg njegove podpore iraški vojni je proti njemu govorilo tudi dejstvo, da Velika Britanija ni med 16 članicami evrskega območja in ni del schengenskega sistema.
Eden od resneješih kandidatov za visok položaj je desnosredinski luksemburški premier Jean-Claude Juncker, ki se je do zdaj večkrat izkazal kot posrednik med veliki članicami EU-ja, ko je šlo za pomembna vprašanja. Je tudi tvorec sporazuma iz Maastrichta, ki je tlakoval pot do uvedbe enotne evropske valute.
54-letni Juncker je izrazil pripravljenost, da z naklonjenostjo prisluhne pozivu h kandidaturi za predsednika, vendar je v pogovoru za domači časopis ta teden dejal, da ne vidi veliko možnosti za osvojitev položaja, če bi bil kandidat. Tudi sam sicer ta položaj vidi predvsem kot iskanje konseza in ne kot pehanje za osebno slavo.
Med diplomati se je v zadnjem času pojavilo ime nizozemskega desnosredinskega premierja Jana Petra Balkenendeja, ki je zaslužen, da se je ena od ustanovnih članic EU-ja uveljavila na svetovnem prizorišču in pred kratkim prejela povabilo na vrh skupin G8 in G20. Pri kandidaturi mu lahko škodi dejstvo, da je med njegovim vodenjem Nizozemska leta 2005 na referendumu zavrnila ustavno pogodbo.
Eden od mogočih kompromisov med malimi in velikimi članicami bi lahko bil nekdanji socialdemokratski finski premier Paavo Tapio Lipponen, ki je finsko vlado vodil med letoma 1995 in 2003. Bil je prvi, ki je leta 2000 vpeljal koncept evropske pogodbe. V svojem članku v časopisu Financial Times je 68-letni Lipponen predstavil svoje videnje visokega položaja, ki ga vidi predvsem kot notranjepolitično vlogo pri iskanju konsenza.
Dobri odnosi z nemško kanclerko Angelo Merkel bi lahko koristili nekdanjemu avstrijskemu kanclerju Wolfgangu Schüsslu, ki je avstrijsko vlado vodil med letoma 2000 in 2007, vendar lahko z gotovostjo računa na nasprotovanje Francije, ki mu očita odločitev, da je leta 2000 vladno koalicijo oblikoval z skrajno desničarsko Svobodnjaško stranko in njenim voditeljem Jörgom Haiderjem, zaradi česar so druge članice EU-ja prekinile sodelovanje z Dunajem.
Potem ko si je od evropskih voditeljev prislužil pohvale za vodenje EU-ja v drugi polovici letošnjega leta, se je kot mogoči kompromisni kandidat pojavil tudi švedski premier Fredrik Reinfeldt. 44-letni politik si je za eno od prednostnih nalog postavil boj proti podnebnim spremembam, medtem ko je njegov slogan "sprejemati izzive".
Potem ko se mu leta 2004 ni uspelo zavihteti na čelo Evropske komisije, saj se je pojavil Jose Manuel Barroso, je Guy Verhofstadt nadaljeval vodenje belgijske vlade in se lani po devetih letih umaknil s položaja. Trenutno je član Evropskega parlamenta, kjer vodi skupino liberalcev. Njegovi kandidaturi bi lahko nasprotovala Velika Britanija, ki z nezaupanjem gleda na njegove federalistične ideje.
Mnogi evropski politiki so izrazili željo, da bi EU vodila ženska, a do zdaj se je med kandidati znašla žal le ena predstavnica. Nekdanja latvijska predsednica Vira Vike-Freiberga, znana tudi pod vzdevkom "železna lady z vzhoda", je nekdanjo sovjetsko republiko pripeljala v EU in zvezo Nato, baltsko državo pa je vodila dva mandata med letoma 1999 in 2007. V Latvijo se je vrnila iz Kanade po uspešni mednarodni karieri kot profesorica psihologije. Ni pripadnica nobene stranke, ima se za sredinskega politika, ima pa kot Blair madež podpore ameriški invaziji na Irak.
Dolgo je bil med vodilnimi kandidati nekdanji irski premier Bertie Ahern, dokler ni lani odstopil s položaja zaradi obtožb o korupciji, toda zdaj se je znova pojavil kot kandidat in svojo podobo bo na ogled postavil med vseevropsko medijsko turnejo. Koristi mu lahko podpora številnih evropskih voditeljev, naklonjen pa mu je tudi predsednik Evropske komisije Barroso.
Še eno ime se omenja, in sicer prav tako nekdanji irski premier John Bruton, ki trenutno končuje položaj veleposlanik EU-ja v ZDA. Predsednik irske vlade med letoma 1994 in 1997 je svojo namero o kandidaturi napovedal v pismu veleposlanikom članic EU-ja v Washingtonu.
Ja, tako zgleda demokracija v EU.
Pahor pa samo kima pa še ve ne, čemu.
Nikjer niso omenjene volitve predsednika EU, le da se morajo članice odločiti soglasno, kar se ne enači z vseevropskimi volitvami. Sicer pa ta pozicija pomeni konec dejanske suverenosti posamezne države članice EU. Zakaj bi sploh še volili predsednika Slovenije, če nima nobene prave funkcije pa še predsednika EU imamo, ki bo lahko bolj vplival na svetovno politko kot nek slovenski predsednik? (pa to ni moje mnenje - to bo le logični zaključek dolgoletnega stopicanja k NWO - en svet, ena država, eno-umje - in seveda smo Evropejci zopet na čelu)
Je otok, ki se pretvarja, da je del Evrope.
Si ti v življenju prebral kaj drugega, kot moj komentar ?
BERITE KNJIGO SKUPINA BILDERBERG !!!
http://www.klubpartner.com/katalog/produ
ct.php?catalogue_cat_id=2030&product
_id=2137
http://www.mladina.si/dnevnik/13-02-2009-ocetje_svetovnega_reda/
http://www.genspot.com/video-68501/kdo-so-skupina-bilderberg-4-6-skrivna-zdruzba.aspx
Kar se tice predsednika EU, mora izpolnjevati nekaj pogojev:
- moral je nasprotovati napadu na Irak kot enostranski agresiji na suvereno drzavo
- mora biti iz drzave, ki ima evro
- mora biti iz drzave, ki je v schengnu
- mora biti iz drzave, ki je proevropsko usmerjena in ne glede vedno samo na svoje interese.
brez hrbtenice - tako kot tudi Pahor in se veliko drugih v tej vladi ... samo da lahko velesilam v ... lezejo
to sploh ni pomembno, pomembno je, kako bo glasov Svet, ki bo volil predsednika.
Sicer pa VB ne more voditi EU, če ni v celoti vključena v evropsko infrastrukturno ureditev z raznoraznimi "popusti," od € dalje ...
Tretja pot je eno, realna politika nekaj povsem drugega.
Če kaj ne, potem Pahorju ne moremo očitati, da ni idealist.
Pahor, zahodna lutka, lutka prostozidarjev.
Peticija proti imenovanju Tonyja Blaira za »predsednika Evropske Unije«
Mi, Evropski državljani vseh narodnosti in političnih prepričanj, želimo izraziti naše popolno nasprotovanje imenovanju Tonyja Blaira za predsednika Evropskega Sveta.
Lizbonska Pogodba določa novo mesto predsednika Evropskega Sveta, ki bo izvoljen s strani Sveta, za enkrat obnovljivi mandat dveh let in pol. Z besedami Lizbonske pogodbe: "Predsednik Evropskega sveta naj predseduje Evropskemu svetu in vodi njegovo delo" ter "skrbi za pripravo in kontinuiteto Evropskega sveta". Dalje, "Predsednik Evropskega sveta naj, na svoji ravni v tej vlogi predstavlja Unijo navzven, v zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko. "¹.
Bodoči predsednik Evropskega sveta bo torej imel ključno vlogo v določevanju politike Evropske Unije in njenega odnosa z ostalim svetom. To prvo predsedstvo Sveta bo imelo tudi veliko simbolno težo tako za državljane, kot tudi za podobo Unije v svetovnih očeh. Zaradi tega dejstva verjamemo, da je bistveno, da prvi predsednik uteleša duh in vrednote Evropskega projekta.
Že nekaj časa se v medijih pojavljajo vse številčnejše novice, v nekaterih kabinetih tudi želje, da bi Tony Blair postal prvi predsednik Evropskega sveta. Če bi se to imenovanje zares zgodilo, bi bilo v popolnem nasprotju z vrednotami Evropskega projekta.
S kršenjem mednarodnega prava je Tony Blair svojo državo vodil v vojno v Irak, v vojno, kateri velika večina evropskih državljanov od samega začetka nasprotuje. Ta vojna je zahtevala sto tisoče življenj in povzročila milijone beguncev. Je prevladujoč faktor za današnjo močno destabilizacijo Bližnjega Vzhoda, oslabila je tudi svetovno varnost. G. Blair je, da bi povedel svojo državo v vojno, sistematsko uporabljal izmišljene dokaze in manipuliral z informacijami. Če bi zares postal predsednik EU, bi njegova vloga v vojni v Iraku močno zaznamovala podobo Evropske Unije v svetu.
Koraki vlade Tonyja Blaira, in njegovo sodelovanje z Bushevo administracijo v nelegalnem programu »posebnih izročitev« (tudi poznanih kot kršitve človekovih pravic s strani CIE v »vojni proti terorizmu«), so vodile k neprecedenčnemu zatonu državljanskih svoboščin. To je v nasprotju z vodili Evropske konvencije človekovih pravic, ki je vključena v Lizbonsko pogodbo.
»Evropska listina o temeljnih pravicah« formalizira temeljne vrednote Evropskega projekta in je ena izmed ključnih stebrov nove pogodbe. Tony Blair je nasprotoval njeni vključitvi v Lizbonsko Pogodbo in je kasneje uspel Združenemu Kraljestvu zagotoviti izjemo glede temeljnih pravic.
Namesto, da bi potisnil evropsko integracijo naprej, je bivši britanski premier uvedel vrsto tako imenovanih »rdečih črt« med pogajanji za Lizbonsko pogodbo ² z namenom blokirati kakršenkoli napredek v socialnih zadevah in davčni harmonizaciji, kot tudi skupno obrambno in zunanjo politiko.
Nenazadnje se zdi nesmiselno, da bi bil prvi predsednik Evropskega sveta tudi bivši voditelj vlade, ki svojo državo toliko časa ščiti pred dvema ključnima elementoma grajenja Evrope: pred Šengensko zono prostega gibanja in pred Evrozono.
V času, ko je ena prioritet Evropskih institucij, da se zopet poveže s svojimi državljani, verjamemo, da je bistveno, da je predsednik Evropskega sveta tista oseba, s katero se lahko večina državljanov identificira, ne pa oseba, katero večina državljanov zavrača. ³. Tako razglašamo naše popolno nasprotovanje temu imenovanju.
---------------------
Podpišite peticijo proti imenovanju Tonyja Blaira na položaj predsednika EU.
http://stopblair.eu/