Pri Mladinski knjigi je dobri dve leti po smrti pesnika Tomaža Šalamuna izšla knjiga njegovih pesmi Šepetanje po izboru njegove žene Metke Krašovec. Foto: Borut Živulović/Bobo
Pri Mladinski knjigi je dobri dve leti po smrti pesnika Tomaža Šalamuna izšla knjiga njegovih pesmi Šepetanje po izboru njegove žene Metke Krašovec. Foto: Borut Živulović/Bobo
Metka Krašovec
Po mnenju Metke Krašovec je imel Tomaž Šalamun redko lastnost, da se je zelo veselil uspehov drugih, ni pa razumel, zakaj se drugi niso veselili njegovega. Foto: Borut Živulović/Bobo

Dobri dve leti po smrti pesnika Tomaža Šalamuna so pri Mladinski knjigi izdali zbirko njegovih pesmi Šepetanje po izboru njegove žene Metke Krašovec. Ta je vanjo vključila pesmi, posvečene njej ali njuni zgodbi. Ker je bilo teh premalo, je dodala še nekaj del, ki so bila najljubša Šalamunu. Pesmi je opremila s svojimi risbami, na predstavitvi pa je povedala, da nikoli, razen v Mehiki, kjer sta se leta 1979 s Šalamunom spoznala, nista ustvarjala skupaj.

Pesmi in risbe, zbrane v zbirki, so nastale v približno istem času, v 80. letih preteklega stoletja, ko sta si bila pesnik in slikarka po prepričanju Šalamuna umetniško najbližje, je Metka Krašovec zapisala v spremni besedi. Kot je še povedala na predstavitvi, je sama v tem času začela ustvarjati risbe kot odraz njene ustvarjalne krize. Namesto da bi načrtovala delo, kot je bila vajena prej, se je prepustila intuiciji, kar je podpiral tudi Šalamun.

Izobilje igrivosti, humornosti, erotike in beline
Urednica Nela Malečkar je dejala, da nekatere pesmi in risbe med seboj zelo dobro korespondirajo, spet druge manj, v vseh pa je veliko igrivosti, humornosti, erotike in beline. Šepetanje je likovno uredil Pavle Učakar, ki delo obeh umetnikov razume kot poezijo. Sodelovanje z Metko Krašovec pa je opisal kot odnos profesor-študent. Najprej je dobil od nje nalogo, da izmed 120 njenih risb izbere nekaj del za knjigo, nato pa je od njegovega izbora ostala le še tretjina. Vendar se mu, kot je dejal, to zdi edino prav, saj Metka Krašovec veliko bolje pozna tako svoje kot Šalamunovo delo.

Na vprašanje Malečkarjeve, ali je bilo Krašovčevi in Šalamunu kdaj kot umetnikoma težko sobivati, je slikarka odvrnila, da ne. Kot je pojasnila, sta se poročila precej pozno, ko sta bila oba kot umetnika že formirana in sta že imela svoji karieri. Šalamun je bil stoodstotno zavezan poeziji, medtem ko je sama puščala kakšen odstotek še kakšni drugi stvari kot likovni umetnosti.

Metka Krašovec je Tomaža Šalamuna opisala kot notoričnega optimista, "s katerim včasih tudi ni bilo najlažje". Po njenem mnenju je imel redko lastnost, da se je zelo veselil uspehov drugih, ni pa razumel, zakaj se drugi niso veselili njegovega.