Pri načrtovanju politik in ukrepov naj se upoštevajo tudi nacionalne posebnosti in izhodiščni položaji držav članic, menijo okoljski ministri EU-ja. Foto: EPA
Pri načrtovanju politik in ukrepov naj se upoštevajo tudi nacionalne posebnosti in izhodiščni položaji držav članic, menijo okoljski ministri EU-ja. Foto: EPA

S slovenskega okoljskega ministrstva so sporočili, da je pri doseganju cilja po mnenju okoljskih ministrov EU-ja ključno, da se bodo pri načrtovanju politik in ukrepov upoštevale tudi nacionalne posebnosti in izhodiščni položaji držav članic, še posebej pa spoštovanje načel tehnološke nevtralnosti in pravičnega prehoda.

Ministri so tudi potrdili nacionalno določeni prispevek EU-ja glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2030, ki ga bo EU tako pravočasno do konca leta poslal sekretariatu Konvencije ZN-a o spremembi podnebja (UNFCCC).

Trenutno globalni izpusti toplogrednih plinov niso na poti doseganja cilja pariškega sporazuma iz leta 2015, da se ohrani globalno segrevanje pod dvema stopinjama Celzija in da se nadaljujejo prizadevanja za omejitev povečevanja na 1,5 stopinje.

Slovenija je kot članica tria držav, ki v tem obdobju predsedujejo Svetu EU-ja, skupaj z Nemčijo in Portugalsko podprla prizadevanja nemškega predsedstva za dosego dogovora.

Slovenijo je na zasedanju Sveta EU-ja za okolje predstavljala državna sekretarka na ministrstvu za okolje in prostor Metka Gorišek, ki je poudarila, da podnebne spremembe niso zgolj izziv EU-ja, temveč celotnega planeta.

"Zato je pomembno, da EU drugim državam pokaže, da gredo večanje podnebnih ambicij, gospodarska blaginja in trajnostnost v okviru okrevanja po pandemiji covida-19 z roko v roki. Pred naslednjo podnebno konferenco je zato treba okrepiti tudi našo podnebno diplomacijo in dialoge s tretjimi državami," je poudarila.

Svet Unije za okolje je sprejel tudi splošni pristop glede spremembe Aarhuške uredbe, v katerem Evropska komisija naslavlja pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil odbor za skladnost Aarhuške konvencije. Spremembe se nanašajo na očitek, da dostop javnosti do pravnih sredstev zoper akte EU-ja, ki imajo vpliv na okoljsko pravo, ni v celoti usklajen z določbami Aarhuške konvencije.