Vaša ocena: 
Ocena 3,9 od 10 glasov
Ocenite to novico!
| Vlada je podlegla splošni evforiji, ki je v tem času vladala tudi drugod. Zadolževanje je cvetelo; krediti bank podjetjem in prebivalstvu so rasli po 30 % letno, medtem ko so agregati, ki naj bi jih podpirali, rasli trikrat počasneje. | ||
| Jože Mencinger o potezah prejšnje vlade | ||
| Zdaj bi se moralo graditi po vsej Sloveniji, pa ne bi bili med najbolj udarjenimi evropskimi gospodarstvi. | ||
| Maks Tajnikar | ||
Medtem ko je vlada zmerno optimistična, pa so nekateri ekonomski strokovnjaki previdnejši pri napovedih umirjanja krize. MMC je za mnenje povprašal Maksa Tajnikarja in Jožeta Mencingerja.
Ne Tajnikar ne Mencinger nista prepričana, da bosta napoved Umarja in optimizem Mitje Gasparija, da bo letošnji padec BDP-ja ostal pri štirih odstotkih, uresničljiva. Oba namreč menita, da bo padec večji.
BDP obsega marsikaj, a pomemben je tisti delež, ki je vezan na proizvodnjo, storitve in trgovino, opozarja Maks Tajnikar in dodaja, da vojaki, učitelji, zdravniki in državni uradniki preprečujejo večji padec BDP-ja, a s tem hkrati zakrivajo bistvo krize. Meni, da bo padec BDP-ja na letni ravni večji, kar se bo zlasti pokazalo v industrijski proizvodnji in zaposlenosti. "Pri tem sem seveda precejšen optimist, da jim bo v svetu uspelo vsaj malo obuditi gospodarstvo," je še dejal Tajnikar.
Tudi Jože Mencinger meni, da padec BDP-ja še ni dosegel dna, vendar pa bo po njegovem mnenju upadanje v naslednjih četrtletjih počasnejše kot v prvem četrtletju, nato pa bo Slovenija nekaj časa najverjetneje v daljšem obdobju stagnacije. Kdaj se bo krivulja obrnila navzgor, pa po njegovem mnenju ni mogoče napovedati, kakor tudi ne, kdaj bo Slovenija dosegla raven, na kateri je bila, preden je začel BDP padati.
Čemu bi se lahko izognili in čemu neDrago plačana evforija?
Tako se je zrušilo ravnotežje na tekočem računu: vse do leta 2004 je Slovenija imela bolj ali manj izravnan tekoči račun, lani pa je primanjkljaj na tekočem računu dosegel 6 odstotkov BDP-ja, pojasnjuje Mencinger. Vlada je po njegovih besedah mnenju podlegla splošni evforiji, ki je v tem času vladala tudi drugod. "Zadolževanje je cvetelo, krediti bank podjetjem in prebivalstvu so rasli po 30 odstotkov letno, medtem ko so agregati, ki naj bi jih podpirali, rasli trikrat počasneje."
Iz ničle na 9,5 milijarde evrov dolga
Posojila, ki so bila do leta 2005 enaka depozitom, so bila konec lanskega leta že za 60 odstotkov višja od njih, zato so se banke zadolževale v tujini, s krediti pa so financirale nakupe vrednostnih papirjev. Tako se je neto zadolženost Slovenije (države, bank, podjetij in prebivalstva) z 0 v letu 2005 do konca lanskega leta povečala na 9,5 milijarde evrov. "Vrednost" premoženja na borzi je brezumno rasla, dokler ni prišlo do zloma," komentira Mencinger
Tajnikar: Nihče ni mislil na hude čase
Tudi Tajnikar je kritičen do nekaterih potez prejšnje vlade, saj meni, da je s pregrevanjem gospodarstva pokurila vse rezerve, ki bi jih država zdaj potrebovala, in ni ustvarila dodatnih rezerv za "hude čase", kar je v času velike konjunkture mogoče narediti.
"Zdaj bi nam še posebej prav prišlo, če bi vlada že pred letom ali dvema začela program investicij, ki ga je pripravila na začetku mandata in potem pustila ležati v predalu. Njene samohvale je razkrila prav današnja kriza: gospodarski rezultati preteklih petih let so namreč lepi prav zato, ker je v času obilja kurila rezerve in pozabila na načela dobrega gospodarjenja, " je kritičen Tajnikar.
Zdajšnja vlada pa se je po njegovem mnenu znašla v obdobju brez rezerv iz "lepih časov" in v razmerah, ko lahko vladne ukrepe sprejema le iz dneva v dan. Vendar pa slabi rezultati kažejo, kot se je slikovito izrazil Tajnikar, "da je bila njena nepripravljenost in delno tudi nesposobnost, da bi ohranila višje efektivno povpraševanje - zlasti prek investicij - velika tragedija za Slovenijo".
Izpad naložb je "naša domača sramota"
Medtem ko Tajnikar dopušča možnost, da država izpad izvoza težko nadomesti sama, pa meni, da je izpad naložb (teh je v primerljivem obdobju za 32 odstotkov manj), "naša domača sramota". Kljub vladnim ukrepom, ki prinašajo nekaj spodbud tudi podjetniškim naložbam, pa Tajnikar opozarja, da brez povpraševanja in kupovanja tako potrošnikov kot podjetij ni kaj vlagati. "Zdaj bi se moralo graditi po vsej Sloveniji, pa ne bi bili med najbolj udarjenimi gospodarstvi v Evropi," je dejal Tajnikar.
Menedžerji pozabljajo, da velike stroške povzročajo tudi sami
Posledica recesije so tudi odpuščanja delavcev, pri čemer se postavlja tudi vprašanje (ne)sposobnosti menedžerjev. Mencinger jim zameri predvsem to, da delavce obravnavajo kot nekakšen reprodukcijski material, ki naj bi bil čim cenejši in fleksibilen, in pozabljajo na to, da sami povzročajo velike stroške. Po njegovem mnenju so menedžerska znanja močno precenjena, poleg tega pa zaradi kroženja med podjetji niso navezani na podjetje in jih bolj kot to zanima premoženje podjetja.
Menedžerji in pohlep
Odpuščanje v času recesije sicer še ne pomeni, da gre za slabega menedžerja, vendar pa ima dober menedžer vedno pripravljen rezerven scenarij in strategije, zaradi katerih se mu "krize ne zgodijo", je dejal Tajnikar. Tveganje in delanje napak je namreč del poslov. Menedžerje je treba obsojati, če ne tvegajo, če tvegajo nerazumno brez prejšnjih analiz in če privedejo podjetja v težave zaradi svojega pohlepa, je še dejal Tajnikar.
Za mnenje smo zaprosili tudi Bernarda Brščiča, Janeza Šušteršiča, Rada Pezdirja in Franja Štiblerja, a odgovorov še nismo prejeli.
Aleksandra K. Kovač/Ana Medved
Tajnikar sicer še ni senilen... a tudi ko je bil najbolj juvenilen, je bil dober le v delanju škode.
sicer pa sta simpatična ta nerodna pajaca... za razliko od nesposobnih komunajzov tadva vsaj kradeta ne.
Ta vlada nima manevrskega prostora, prejšnja, ga je potaknila posameznikom v žep, glejte, da vam ne bodo ušli. Nobeden, ker drugo leto ne bo lepo.
veliko (pogojno) izobraženih stolčkarjev ki so navadno že v samem štartu primerno situirani - lastne integritete pa premorejo bore malo.
Življenjski cilj jim je nabasati si bogastva ne glede na to kakšne posledice bo to imelo na podjetja ki naj bi jih gospodarno vodili.
Druge rešitve osebno tu ne vidim kot konkretno določene kazenske sankcije za negospodarno in malomarno ravnanje.
Gospodarski subjekti so ravno tako vitalen del naše družbe in prav bi bilo, da bi se tudi na tem področju končno uredilo kaj se sme, in kaj se ne sme, če že tako očitno manjka neki notranji moralni kompas pri mnogih vodstvih naših podjetij.