Gospodarstvo

Poudarki

  • Kriza evroobmočja je javnofinančna in plačilnobilančna
  • Na dolgi rok nujni gospodarska rast in razdolževanje
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 62 glasov Ocenite to novico!
Mojmir Mrak
Kriza evroobmočja je tako javnofinančna kot plačilnobilančna, zato moramo posegati po obeh naborih instrumentov za reševanje, sporoča ekonomist Mrak. Foto: BoBo
       Ta proces je bil v osnovi političen. Ni se začel zaradi gospodarskih razlogov, temveč predvsem kot instrument za preprečevanje vojn. Vemo, da sta v prvi polovici 20. stoletja Evropo opustošili kar dve veliki vojni.       
 Mrak o smislu evropske integracije
       Zanimivo je, da je kanclerka Merklova neposredno po dramatičnem Evropskem svetu čutila potrebo izjaviti, da grexita ni več na mizi. Ni pa seveda nobene garancije, da ne bi na mizo spet prišel. Pandorina skrinjica je bila žal odprta.       
Evro
Denar je v praksi vreden toliko, kolikor ljudje vanj zaupajo. Po zadnjih dogodkih v Grčiji so se načele teme, ki so bile prej tabu, in zaupanje v evro dolgoročno majejo. Foto: BoBo
       Grčija je edina v evroobmočju, ki v zadnjih letih ni opravila domačih nalog na področju upravljanja države. Gre torej za velik problem neverodostojnosti in to ni od včeraj. Znan je pregovor "zadolžen kot Grk".       
Wolfgang Schäuble
Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je kot alternativo predlagal omejeno evroobmočje z Nemčijo in nekaj drugimi jedrnimi državami. Slovenije na tem spisku ni bilo. Foto: EPA
       Spremembe pravil igre bi po mojem mnenju morale vključevati tudi razumevanja dejstva, da je obstoječa kriza tudi kriza plačilnih bilanc. V evroobmočju moramo uvesti mehanizme, ki bodo vplivali ne le na zmanjševanje plačilnobilančnih deficitov, temveč bodo spodbujali tudi zmanjševanje presežkov.       
Tolar
Ker Slovenija nima lastne valute, ostaja tudi brez številnih orodij za prilagajanje finančnim in gospodarskim usmeritvam. Foto: BoBo
       Močno je prisotna teza, da je v kontekstu nekredibilnosti grških politikov, te treba z novim programom stisniti in jim dati lekcijo. To je po mojem mnenju zelo kratkoročna strategija. Izkušnje namreč kažejo, da bodo, če ni na terenu vlade, ki bi bila sposobna in odločena peljati dogovorjene spremembe, učinki groženj zelo kratkoročni.       
       Bančna unija je pomembna, ni pa nadomestilo fiskalne unije.       
 O bančni uniji, ki je nekokliko zastala
Delavec
V idealnem valutnem območju delovna sila z območja, kjer drastično upade povpraševanje po njej, hitro migrira tja, kjer je povpraševanje večje. Foto: BoBo
       Odpisi bodo brez dvoma potrebni, a ne kar vnaprej, temveč v neki dinamiki, ki naj bi nagrajevala izvajanje dogovorjenega programa. Tudi Nemčija, ki je bila do zdaj izrazito proti odpisovanju dolgov, zdaj, ko je načelen dogovor sprejet, odpira vrata tej možnosti. Vsaj tako sem razumel zadnje izjave gospe Angele Merkel. To je korekten pristop in veljalo bi ga smiselno vključiti v končno verzijo grškega svežnja: odpisovanje kreditov da, tudi če se bo to to imenovalo restrukturiranje, ampak ne vnaprej, temveč dinamično ob izvavanju ukrepov.       
 O dolgovih Grčije
Oplova proizvodnja v Rüsselsheimu
V idealnem valutnem območju morajo biti regije medsebojno gospodarsko različne. Na fotografiji Oplova proizvodnja v Rüsselsheimu. Foto: Opel
       Zakaj bi Grčiji odpisali del dolgov, ne pa nekomu drugemu? In zakaj prav Grčiji, ki sama v zadnjih letih res ni naredila odločnih korakov za ureditev svoje države?       
 O nevarnostih odpisovanja dolgov Grčiji
ECB
Evropska centralna banka prilagaja ključno obrestno mero, ki je ena. Držav v evroobmočju pa veliko. Foto: Reuters
       Neformalno je to bilo jasno že nekaj let, zadnji vrh pa je eksplicitno pokazal transformacijo vloge Nemčije, ki jo ta ima v Evropi; iz evropske Nemčije postajamo vse bolj nemška Evropa. S tem pa Nemčija tudi dejansko prevzema ogromno odgovornost za prihodnost tako evro območja kot Evropskeunije kot celote.       

Dodaj v

Mrak: Če ne spremenimo pravil igre, je naslednja Grčija le vprašanje časa

MMC-jev intervju o evroobmočju
24. julij 2015 ob 06:25,
zadnji poseg: 24. julij 2015 ob 08:48
Ljubljana - MMC RTV SLO

Evroobmočje je v samem temelju nestabilno, saj ne izpolnjuje nekaj povsem učbeniških pogojev, sporoča strokovnjak za mednarodne finance, Mojmir Mrak.

Profesor Mrak, zakaj je evro nestabilen?
Monetarna unija je najbolj zahtevna oblika regionalnega ekonomskega povezovanja držav. Da lahko dolgoročno stabilno deluje, mora biti izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev, ki so bili v teoriji razviti že dolgo pred uvedbo evra. To je teorija optimalnega valutnega območja, delo ameriških ekonomistov iz 60. let prejšnjega stoletja. Evroobmočje nekaterim od teh predpogojev zelo dobro sledi, nekaterim pa ne.

Kateri so ti pogoji?
Prvi je prost pretok delovne sile. Marsikdo bo rekel, pa saj ga v Evropi imamo. Ali res? Formalnopravno da, dejansko pa zaradi institucionalnih in zgodovinskih specifičnosti ne. Imamo 40 različnih držav in kopico različnih jezikov. V praksi prostega pretoka delovne sile nimamo. Naslednja dva pogoja Evropa dokaj solidno izpolnjuje. Regije oziroma države naj bi bile medsebojno tesno povezane v gospodarskem smislu. In res, tri četrtine blagovne menjave, pa tudi pretežen del investicij, poteka med evropskimi državami. Poleg tega so njihova gospodarstva dokaj raznolika, kar govori o primernosti za monetarno povezovanje.

Obstaja še četrti, ključni pogoj za monetarno unijo, ki ni izpolnjen. Na isti ravni kot valutno območje mora obstajati tudi fiskalna moč. Brez tega dolgoročne stabilnosti monetarne unije enostavno ni mogoče zagotoviti, kar je kriza jasno pokazala. Kot vemo, na ravni evropske monetarne unije - če hočete, tudi Evropske unije kot celote - fiskalne moči nimamo. Proračun EU-ja je majhen, saj znaša vsega odstotek bruto domačega proizvoda (BDP) unije, medtem ko so nacionalni proračuni običajno nekje na ravni petine BDP-ja. Evropska monetarna unija torej nekaterih učbeniških pravil igre za stabilno monetarno unije žal ne izpolnjuje.

Kako se je to lahko zgodilo? Ko so jo ustanavljali, bi jih odgovorni državniki pač morali poznati.
Evropske monetarne unije se ne da ločiti od celotnega procesa evropskih integracij po drugi svetovni vojni. In ta proces je bil v osnovi političen. Ni se začel zaradi gospodarskih razlogov, temveč predvsem kot instrument za preprečevanja vojn. Vemo, da sta v prvi polovici 20. stoletja Evropo opustošili kar dve veliki vojni.

Pa tudi vmes in poprej skorajda ni najti leta, ko ne bi nekje na evropskem kontinentu divjala vojna. Bile so stalnica.
Prav ta politična nestabilnost Evrope skozi novejšo zgodovino se mi zdi izjemno pomembna za ocenjevanje ekonomskih procesov z današnje perspektive. Kot rečeno, je celoten projekt evropskih integracij temeljil na politični osnovi, v kateri sta že od samega začetka ključno vlogo igrali Nemčija in Francija. Ker sta bila relativno enakovredna partnerja, govorimo o nekakšnem francosko-nemškem vozu kot motorju evropskih integracij. Politični logiki, ki je nastala ob tesni povezanosti teh dveh držav, so pogosto sledile tudi ekonomske odločitve. Velikokrat se je razmišljalo in tudi delovalo na naslednji način: naredimo korak naprej, čeprav je morda tvegan, pozneje pa bomo stvari že prilagodili, če bo treba.

Do evropske monetarne unije in uvedbe evra sta pripeljala dva politična elementa. Prvi je propad brettonwoodskega mednarodnega denarnega sistema in kasnejši neuspešni poskusi monetarnega združevanja v Evropi. Gre tako za t. i. neuspeh valutne kače v sedemdesetih letih kakor tudi za neuspeh evropskega monetarnega sistema v osemdesetih in začetku devetdestih let. Drugi bolj neposreden, političen povod za prehod na monetarno unijo, pa je združitev Nemčije leta 1990. Zlasti Francijo kot drugi steber evropskih integracijskih procesov je skrbelo, da bi soseda postala politično premočna. Zato je bil odgovor Pariza naslednji: strinjamo se z združitvijo Nemčije, a pod pogojem, da jo z monetarno unijo tesneje vpnemo v evropski integracijski proces. Zadnje je zelo pomembno z današnjega vidika.

Kaj je bilo narobe z dogovorom iz Maastrichta?
Ko so se leta 1992 pogajali v Maastrichtu o osnovnih rešitvah monetarne unije v Evropi, so točno vedeli, kateri so osnovni pogoji za njeno dobro delovanje. Dobro so se zavedali, da je za tak projekt potrebno skupno fiskalno jedro. A očitno politično ni bilo mogoče sprejeti rešitve, ki bi vključevala skupni proračun in posledično možnost fiskalnih transferjev med davkoplačevalci različnih držav.

Ker ta prva in najboljša rešitev ni bila mogoča, so kot nadomestek sprejeli fiskalna pravila. Operacionalizirana so bila v dokumentu, ki smo ga poznali pod imenom Pakt o stabilnosti in rasti. Osnovna logika fiskalne rešitve iz Maastrichta je v tem, da mora vsaka od držav članic vzdrževati fiskalni red v svoji hiši, pri čemer je ta bil opredeljen tako, da proračunski primanjkljaj ne sme presegati tri odstotke BDP-ja, javni dolg pa ne več kot 60 odstotkov. Ta ureditev je kar dobro funkcionirala, dokler so države dosegale solidno gospodarsko rast in dokler nekatere od največjih držav niso zašle v težave.

Z današnjega vidika je zanimivo, da je Pakt stabilnosti in rasti, ki je bil uveden leta 1997 na zahtevo Nemčije, dejansko uničila ta ista država, ko je leta 2003 skupaj s Francijo zašla gospodarske težave.

V maastrichtski pogodbi je zapisana je še ena sistemska napaka: t. i. 'non-bailout' klavzula. V skladu z njo države članice evroobmočja ne morejo pomagati drugi državi tega območja, če bi zašla v težave. Ta klavzula je posledica dogovora o načinu vzdrževanja fiskalnega reda v državah članicah. Sledi namreč logiki, da če se bodo vse države držale že omenjenih fiskalnih kriterijev, potem nihče ne bo prišel v težave. In če nihče ne prišel v težave, potem tudi nobene države ne bo treba reševati. Torej, mehanizem za reševanje ni potreben. Zanimivo z današnjega zornega kota je, da se zdaj Nemčija opira prav na to klavzulo, ko argumentira, da tudi iz pravnih razlogov ne more biti odpisovanja dolgov.

Je to torej izvirni greh?
Z današnje perspektive je bil izvirni greh reševanja evropske monetarne unije narejen leta 2010 z reševanjem Grčije, ki je bila takrat - in kot kaže, je še vedno - njen najšibkejši člen. Vprašanje takrat ni bilo, ali reševati ali ne. Prej, koga reševati, ali Grčijo kot dolžnico ali nemške in francoske banke kot v tistem času njene glavne upnice. Dogovor, tudi takrat pod močnim vplivom nemško-francoskega dvojca, je bil, rešujemo Grčijo, in to v sodelovanju z vsemi državami evroobmočja. Tej državi odobrena sredstva pa so bila v pretežni meri namenjena odplačevanju dolgov upnikom - torej bankam. Šlo je za reševanje države po principu 'bailout'.

Danes se je princip reševanja dolžniških držav povsem obrnil. Iz 'bailouta', katerega osnovna logika je reševanje upnikov, smo prešli v princip 'bail-ina', kjer reševanje poteka z manjšim angažmajem denarja iz tujine in z večjo naslonitvijo na finančne potenciale v sami državi dožnici. Ta princip, ki je bil prvič v kontekstu evroobmočja uporabljen na primeru Cipra, postane primeren v trenutku, ko zasebni upniki iz tujine svoje upniške probleme večinoma rešijo. Glavno upniško breme pa prevzamejo upniške države in mednarodne finančne institucije. Prav to je danes značilnost strukture grškega dolga, v katerem danes zasebni upniki sodelujejo z vsega 15 odstotki.

Kdaj je državi dolžnici smiselno odpisati del dolga?
Osnovna logika reševanje dolžniških držav je naslednja. Če se država spoprijema s problemom nelikvidnosti, potem je dodatno financiranje primeren način ukrepanja. Če pa je država nesolventna - in Grčija to nedvomno je - potem pa dodatno zadolževanje problema ne bo rešilo. Sestavni del reševanja v takšnem položaju mora biti delni odpis dolga in vzpostavljanje pogojev, ki bodo državi omogočili vrnitev na vzdržno gospodarsko rast. Pri Grčiji smo v položaju, ko dolg države znaša okoli 180 odstotkov BDP-ja. Vsem je jasno, da Grčija tega ne more plačati. Tudi ministrom, premierjem in predsednikom držav, ki so prejšnji konec tedna sedeli v Bruslju.

Zakaj ga ne odpišejo?
Razlogov je več. Formalnopravno gledano imamo problem z Maastrichtom in prepovedjo bail-outa. Eventualen delni odpis dolga bi dejansko predstavljal pomoč Grčiji in s tem kršenje klavzule. Mnenja sem, da se bo formalnopravna rešitev hitro našla, ko bo dozorela politična pripravljenost za ta korak. Te pa za zdaj še ni, saj sproža vrsto širših ekonomskih in političnih vprašanj, kot je na primer moralni hazard. Zakaj bi Grčiji odpisali del dolgov, ne pa nekomu drugemu? In zakaj prav Grčiji, ki sama v zadnjih letih res ni naredila odločnih korakov za ureditev svoje države?

V čem je širši problem reševanja krize evroobmočja?
Po mojem mnenju je ključni problem v tem, da se za reševanje krize evroobmočja uporablja receptura, ki je morda primerna za tiste države, ki so v krizo zašle predvsem iz fiskalnih razlogov. Je pa ta kriza vsaj toliko javnofinančna kot plačilnobilančna. Za reševanje te pa receptura, ki jo uporabljamo zdaj, ni primerna, oziroma so stroški reševanja krize mnogo večji, kot bi to bilo treba.

V čem je razlika? Za reševanje plačilnobilančne krize je nujno prilagajanje tako držav s primanjkljaji kot držav s presežki, zlasti Nemčije. In prav tega zadnjega zdajšnji koncept reševanja krize ne vsebuje v zadostni meri. Prevladuje pristop fiskalne konsolidacije, gospodarska rast pa je temu cilju dejansko podrejena. Tak kontekst je tudi rezultat podrtega gospodarskega ravnovesja med Nemčijo in Francijo. Prav to ravnotežje, ki je bilo ključno za vzpostavitev evropske monetarne unije, nekje od leta 2010 ne obstaja več. Francosko kolo nemško-francoskega voza je napol prazno, kar v praksi pomeni, da je v konceptu reševanja krize prevladal nemški pristop. In to je problem.

V instrumentih tako še vedno prevladuje drastično fiskalno prilagajanje - tudi v tretjem grškem reševalnem paketu. V njem je še vedno zelo malo elementov, ki bi Grčiji omogočili gospodarsko rast. Brez rasti pa ne vidim možnosti, da bo Grčija čez tri leta, ko naj bi bilo programa konec, sposobna dolgove vračati in se vrniti na mednarodne finančne trge. Tudi če bo sploh izvedla tisto, kar je v programu zapisano.

Potrebni bi torej bili odpisi Grčiji?
Da, odpisi bodo brez dvoma potrebni, a ne kar vnaprej, temveč v neki dinamiki, ki naj bi nagrajevala izvajanje dogovorjenega programa. Tudi Nemčija, ki je bila do zdaj izrazito proti odpisovanju dolgov, zdaj, ko je načelen dogovor sprejet, odpira vrata tej možnosti. Vsaj tako sem razumel zadnje izjave gospe Angele Merkel. To je korekten pristop in veljalo bi ga bilo smiselno vključiti v končno verzijo grškega paketa: odpisovanje kreditov da, tudi če se bo to imenovalo restrukturiranje, ampak ne vnaprej, temveč dinamično ob izvavanju ukrepov.

Najbrž je vmes problem velikega nezaupanja.
Res je. Če ni zaupanja, upniki dolgov ne bodo odpisovali vnaprej, ampak bodo to pogojevali z dejanji, ki zaupanje vzpostavljajo.

Vzroki za nakopičenje velikih dolgov v evroobmočju so številni in kompleksni, vključno z njegovo institucionalno nezmožnostjo, da učinkovito odpravlja asimetrične šoke.
Osnovni problem monetarne unije je v tem, kako se učinkovito soočiti z asimetričnimi šoki. Če je simetričen - prizadene vse države ali regije monetarne unije približno enako - potem so lahko ukrepi centralne banke - na primer nižanje obrestne mere - bolj ali manj enako primerni za celotno geografsko območje unije.

Če pa je šok asimetričen, torej tak, ki prizadene le en del monetarne unije, potem pa tudi ukrep centralne banke ne bo enako primeren za vse. Na primer, znižanje obrestne mere bo primerno za tisti del unije, ki je v šoku, za vse druge dele, katerih gospodarstva so v normalnem stanju, pa bo obrestna mera prenizka.

Centralna banka svojo monetarno politiko vodi glede na dogajanja v celotnem območju in logično je, da svoje ukrepe določa skozi prizmo gospodarsko najmočnejših predelov monetarne unije. V primeru evropske monetarne unije so to predvsem t. i. osrednje države članice. Za dobro vsestransko delovanje monetarna unija nujno potrebuje mehanizme, ki bodo omogočili čim manj boleče prilagajanje tistih njenih delov, za katere je obrestna mera v določenem trenutku neustrezna.

Spomnimo se našega položaja v letih pred krizo. Obrestna mera ECB-ja je bila za takratne razmere v Sloveniji prenizka, posledica so bili veliki prilivi dolžniškega kapitala ter pregrevanje gospodarstva z vsemi povezanimi negativnimi posledicami. Kot rečeno, ključni pogoji za učinovito soočanje z asimetričnimi šoki so prost pretok delovne sile, medsebojna gospodarska povezanost, diverzificiranost gospodarske strukture in skupna fiskalna moč, z možnostjo vsaj omejenih transferjev finančnih sredstev.

Vzemimo hipotetični primer: zaradi hude konkurence propade celotna slovenska tekstilna industrija. V primeru idealnega območja bi se šivilje in krojači hitro preselili po Evropi, tja, kjer povpraševanje po njihovem delu še obstaja. Obenem bi prek nekih skupnih skladov davkoplačevalci drugih držav nekaj prispevali za blažitev posledic šoka in za obnovo, če država tega ne bi bila zmožna sama. Drži?
To je sicer nekoliko poenostavljeno, v osnovi pa drži. Iz regije, ki je s krizo prizadeta, bo delovna sila emigrirala, s finančnimi transferji v to regijo pa bi se spodbudilo njeno prestrukturiranje. Gre za kombinacijo pretoka delovne sile in ukrepov na fiskalnem področju. Evropa se zelo rada primerja z Ameriko. Pri tem pa se pozablja, da imajo ZDA proračun v višini 20 odstotkov BDP-ja. To seveda pomeni, da v primeru asimetričnih šokov imajo fiskalni instrument in intervenirajo iz zveznega proračuna. Nasprotno mi v evroobmočju, tudi če bi hoteli, nimamo instrumenta za posredovanje. Evropski proračun je premajhen, saj znaša vsega 1 odstotek BDP-ja, pa še institucionalno ni primeren, saj je to proračun vseh 28 držav članic EU-ja, in ne 19 članic evroobmočja.

Kako majhen stabilizacijski potencial imajo javne finance na ravni EU-ja v primerjavi z ZDA, jasno kaže ukrepanje ob izbruhu krize. Američani so se na začetku krize praktično čez noči odločili, da bodo namenili več kot 700 milijard dolarjev javnofinančnih sredstev za spodbude gospodarstvu. Celoten letni proračun Evropske unije pa znaša okoli 140 milijard evrov. Odgovor na ravni EU-ja je bil posledično zelo formalen in necelovit, saj je bil preprosto enak seštevku javnofinančnih svežnjev posameznih držav članic Evropske unije. To je sicer koristno, ni pa zelo stabilno in ni zanesljivo za Evropsko unijo kot celoto.

Glede na kulturne, jezikovne in ureditvene razlike je vprašanje, ali bo delovna sila v doglednem času postala vseevropsko mobilna. To ni nekaj, na kar bi lahko zares računali pri načrtovanju. Ali to ne po neki notranji logiki stvari pripelje do sklepa, da bi morali biti preostali trije pogoji monetarne unije še toliko bolj okrepljeni?

Se strinjam. Glede na to, da je Evropa gospodarsko že zdaj močno prepletena in tudi gospodarsko diverzificirana, je ključen izziv, kako vzpostaviti skupno fiskalno moč skozi različne instrumente, kot sta na primer proračun evroobmočja ali skupni dolžniški instrumenti. Obstajajo študije, ki so sicer že nekoliko stare, da bi moral evropski proračun za stabilizacijsko vlogo obsegati od petih do sedmih odstotkov BDP-ja. Vprašanje je, ali ta delež danes še velja, gre pa brez dvoma za visoke zneske.

Države evroobmočja so v zadnjih letih vzpostavile kar nekaj mehanizmov za reševanje finančnih kriz, ki krepijo institucionalno infrastrukturo. Eden takšnih je Evropski mehanizem za stabilnost. Pred krizo ga ni bilo in hvalevredno je, da ga danes imamo. Ta je primeren za intervencije oziroma za reševanje manjših držav članic. Njegov finančni potencial znaša nekje okoli 500 milijard evrov, kar pomeni, da je z njim mogoče reševati manjše in srednje velike države vključno s Španijo kot nekakšnim mejnim primerom. Zagotovo bi bil ta mehanizem premajhen za reševanje velikih, kot sta denimo Italija ali Francija.

Kakšne bodo posledice dejstva, da so na zadnjem vrhu Evropske unije uradno govorili tudi izstopu Grčije iz evrskega območja?
To bo Evropsko monetarno unijo na srednji rok lahko veliko stalo, saj se s takšnimi izjavami in celo diskusijami na najvišjem nivoju preizkuša potrpežljivost mednarodnih finančnih trgov. Po mojem mnenju smo žal na ta način še dodatno zasejali nezaupanje v stabilnost evroobmočja. Zanimivo je, da je kanclerka Merklova neposredno po dramatičnem Evropskem svetu čutila potrebo izjaviti, da grexita ni več na mizi. Ni pa seveda nobene garancije, da ne bi na mizo spet prišel. Pandorina skrinjica je bila žal odprta. Zadnji dogodki kažejo, da smo začeli razpravljati o temah, za katere so bili trgi prepričani, da niso relevantne. Izstop države iz evroobmočja ni več tabu in monetarna unija očitno ni tako stabilna skupnost, kot so morda mislili. Danes Grčija, pojutrišnjem neka druga država.

Reševanje grškega problema ima bistveno širše konotacije kot samo reševanje Grčije. Kriza zelo jasno kaže, da evroobmočje, s tem pa tudi Evropska unija kot celota, ni več to, kar je bilo. Neformalno je bilo to jasno že nekaj let, zadnji vrh pa je eksplicitno pokazal transformacijo vloge Nemčije, ki jo ta ima v Evropi; iz evropske Nemčije postajamo vse bolj nemška Evropa. S tem pa Nemčija tudi dejansko prevzema ogromno odgovornost za prihodnost tako evroobmočja kot celotne Evropske unije.

Zelo nevarno bo, če bo ta odgovornost v preveliki meri temeljila na gospodarsko-računovodskih temeljih in na računanju finančnih tokov, povezanih z zdajšnjo krizo. Nekaj tovrstnega računanja se spomnimo iz naših odnosov v nekdanjem SFRJ-ju pred njenim razpadom. Celoten proces evropskih integracij vključno z monetarno unijo je nastal kot ekonomsko-političen podvig. Če ga bomo začeli obravnavati kot izključno ekonomski projekt, zanemarili pa bomo njegov širši družbeni, politični in strateški pomen, bomo zelo hitro prišli do nekontroliranega razvoja dogodkov z zelo negativnimi posledicami.

Če sem pravilno razumel medije, so na zadnjem vrhu predsedniki držav in vlad evroobmočja od finančnih ministrov na mizo dobili dokument, ki je vseboval tudi grexit. V zadnjem trenutku so predsedniki še potegnili ročno zavoro in to možnost umaknili.

Kateri ukrepi bi bili srednjeročno nujni, da bi evro postal stabilna valuta?
Na kratek rok je ključna Evropska centralna banka, ki je svojo vlogo posojilodajalca v skrajni sili začela v zadnjem obdobju opravljati bistveno intenzivneje kot pred tem. V ta sklop sodijo tudi ukrepi kvantitativnega sproščanja, ki ga je začela januarja letos. Z zagotavljanjem dodatne likvidnosti banka želi spodbuditi gospodarsko rast v evroobmočju in tako preprečiti deflacijsko grožnjo, ki smo ji bili priča v zadnjem letu.

Na srednji rok pa bodo nujne določene spremembe v dogovorjenih pravilih igre za preprečevanje in reševanje kriz. Obstoječa pravila, vključno z six-packom, two-packom in fiskalnim paktom, objektivno preferirajo javnofinančno konsolidacijo, cilj gospodarske rasti pa je konsolidaciji podrejen. To je jasna indikacija tega, da so v celotnem procesu oblikovanja institucionalne infrastrukture evroobmočja po izbruhu krize prevladala nemška stališča. V času, ko smo govorili o fiskalnem paktu, je obstajala tudi močna pobuda pod vodstvom Francije, da bi pakt moral vsebovati tudi jasne instrumente za spodbujanje gospodarske rasti. Kot je danes več kot jasno, zagovorniki trega pristopa niso uspeli in tako tega elementa praktično nimamo.
Spremembe pravil igre bi po mojem mnenju morale tudi nakazovati razumevanje dejstva, da je obstoječa kriza tudi kriza plačilnih bilanc. V evroobmočju moramo uvesti mehanizme, ki bodo vplivali ne le na zmanjševanje plačilnobilančnih deficitov, temveč bodo spodbujali tudi zmanjševanje presežkov.

Poglejmo primer Irske. Njene javne finance so bile pred izbruhom krize popolnoma v ravnotežju. Govoriti v primeru te države o fiskalni krizi je preprosto neumnost. Irska je imela plačilnobilančno krizo, in to kot posledico ogromnega neto pritoka kapitala, v glavnem iz bank v osrednem delu evroobmočja. Ko je nastal problem servisiranja dolgov, se je Irska močno zadolžila, da je lahko reševala zasebne upnike. Zakaj niso tedaj del stroškov irske krize nosili upniki oziroma natančneje banke upnice? Očitno je takratni 'bail-out' princip reševanja krize ustrezal takratnim najmočnejšim političnim akterjem v evroobmočju. Od leta 2013 naprej, ko so privatni upniki svoje probleme odpravili in so vse bolj izpostavljeni javniki upniki, pa stvari rešujemo z 'bail-in', kar pomeni najprej doma vse postrgati, nato pa se odpraviti po evropska sredstva. Tipičen primer je bil Ciper in jutri morda še kdo.

Pravila so bila pač ustvarjena na način, ki je nekomu odgovarjal bolj kot nekomu drugemu. Lahko se sicer držimo stališča, da so pač napisana, podpisana in se jih moramo držati. Ampak srednjeročno niso vzdržna in v tem primeru je samo vprašanje časa, kdaj bomo imeli naslednjo Grčijo.

Kaj pa naraščajoča zadolženost?
Javna zadolženost držav evroobmočja je velik problem, saj ogroža dolgoročno stabilno gospodarsko rast. To seveda pomeni, da bodo na dolgi rok države tega območja morale najti način za zmanjšanje svojega javnega dolga. Kako pa se bo to zgodilo? Zadnjih 800 let finančnih kriz kaže na pet osnovnih načinov, s katerimi so zadolžene države zmanjšale svoje visoke javne dolgove. Prva dva sta primarni presežki v daljšem obdobju ter privatizacija. Oba sta koristna, vendar je njun potencial za zmanjšanje dolga relativno majhen. Tretja možnost so dogovorna prestrukturiranja dolga, ki seveda lahko vključujejo tudi element odpisa. Tu sta še velika depreciacija ali devalvacija valute ter inflacija. Slednja dva načina sta pogosto potekala v pogojih velikih političnih kriz in celo vojn.

Če se premaknemo bolj v sodobnost, velja omeniti, da je bila Nemčija po obeh svetovnih vojnah deležna velikih odpisov. S temi odpisi in z Marshalovim programom pomoči se je ta država po drugi svetovni vojni postavila na noge. Da ne bo nesporazuma: tega ne primerjam neposredno z današnjo Grčijo! Ampak dejstvo ostaja, da Grčija brez obnovitve gospodarske rasti problema nikoli ne bo odpravila. Je pa res, da odpis ne bo učinkovit, če v državi ne bo nosilcev ekonomske poltike, ki bodo sposobni popeljati državo v stabilnejšo prihodnost.

Je bila Grčija sama dovolj aktivna?
Grčija je edina v evroobmočju, ki v zadnjih letih ni opravila domačih nalog na področju upravljanja države. Gre torej za velik problem neverodostojnosti in to ni od včeraj. Znan je pregovor "zadolžen kot Grk". Znano je tudi to, da je Grčija postala članica Evropske unije leta 1981, in to ob stališču Evropske komisije, da ta država ne izpolnjuje osnovnih pogojev za članstvo. Države članice so to stališče ignorirale in iz povsem političnih razlogov Grčijo sprejele v Evropsko unijo. V Grčiji je namreč takrat obstajala možnost političnih nemirov in s sprejetjem v Evropsko unijo so članice poskušale to državo zadržati v zahodni hemisferi in v Natu.

Je pa v kontekstu današnjih pogajanj treba omeniti še eno nevarnost. Močno je prisotna teza, da je v kontekstu nekredibilnosti grških politikov, te treba z novim programom stisniti in jim dati lekcijo. To je po mojem mnenju zelo kratkoročna strategija. Izkušnje namreč kažejo, da bodo, če ni na terenu vlade, ki bi bila sposobna in odločena peljati dogovorjene spremembe, učinki groženj zelo kratkoročni. Na srednji rok pa učinkov ne bo. Zato je veliko vprašanje, ali bo ta dogovor, ki je dejansko ponižujoč za Grke, podpisan, in tudi če bo podpisan, ali bo sploh realiziran.

Saj tudi prejšnji niso bili.
Zato pa ne izključujem, da se grexit vrne na mizo.

Torej v sferi plavzibilnosti ostaja tudi možnost, ki jo je predlagal nemški finančni minister. Kvazi razširjena marka ali evroobmočje, kjer bo Nemčija in še nekaj drugih jedrnih držav.
Seveda to ostaja kot alternativa. In ta alternativa visi kot grožnja ne le nad Grčijo, temveč tudi nad evroobmočjem kot celoto. In seveda tudi nad Slovenijo.

Če strnemo: kaj so torej dolgoročne nujnosti?
Spremembe v pravilih igre, ki so bila sprejeta, in jasen fiskalni potencial na ravni evropske monetarne unije. To je lahko okrepljen proračun Evropske unije, bolj verjetno pa poseben proračun evroobmočja. V vsakem primeru mora obstajati neka oblika, ki bo omogočala tudi fiskalne transferje, morda na liniji tistega, kar so predlagali predsedniki Evropske unije, Evropske komisije, Evropskega parlamenta in ECB-ja v svojem dokumentu leta 2012.

Če nam to ni sprejemljivo, moramo pozabiti na evro kot dolgoročno stabilno valuto.

Aljoša Masten
Prijavi napako
Komentarji
stiba
# 24.07.2015 ob 07:13
Odličen članek!

Dejstvo je, da brez skupnega proračuna evroobmočja je zadeva obsojena na nenehne krize in nestabilnost. Ni primera skupnega valutnega območja v zgodovini, ki bi deloval brez fiskalnih transferjev od bogatejših regij do bolj revnih. To morajo biti transferji in ne posojila. To kar delamo sedaj denimo z Grčijo, da dajemo prezadolženi državi dodatna posojila je obsojeno na propad. Večina izačunov, ki sem jih videl govori o tem, da bi morala naprimer Nemčija in ostale "severne" države nameniti minimalno 5% svojega BDP sredstev/subvencij evropski periferiji. Bodo to nemški volilci podprli?
Follow Me
# 24.07.2015 ob 08:02
Kar lahko rečem, hvala da sem vsaj 15 let živel v samostojni državi.


Zdaj imamo pa marke.
mali_piscek
# 24.07.2015 ob 07:29
Veliko lepih besed na visokem znanstvenem nivoju, ki zameglijo resnico.

Bom jaz povedal malo po domače.

1)
Grčiji se niso odpisali dolgovi, ker se je reševalo nemške in francoske banke, torej privatni kapital. Uspeli so doseči, da se te banke rešujejo s pomočjo cele EU, torej nemške in francoske banke so reševali proračuni držav članic. Sedaj, ko je le 15% zasebnega kapitala v grških dolgovih, se razmišlja o odpisu, ker bo privatni kapital bore malo izgubil. Večinoma bodo šla k vragu proračunska sredstva. Na kratko: slabe naložbe francoskih in nemških bank so prevalili na proračune držav članic.
Zanima me, če se bodo tudi kasnejši dobički teh rešenih bank delili med proračune tistih, ki so jih reševali? Seveda NE.
Torej spet klasika: solidarizacija izgub in brez delitve dobičkov.

2)
Monetarna unija ne more obstajat, če države gospodarsko niso enako močne. Že ob vstopu Slovenije sem trdil, da tja ne sodimo, ker nismo na nivoju, tako kot vse ostale nove članice. Sprejeli so nas, da so si širili tržišče za vlaganje svojih viškov kapitala.
V resnični monetarni uniji bi prišlo do počasnega izenačevanja na vseh področjih (tudi pri plačah, če hočete), kar pa se seveda ne bo zgodilo, ker se močni ne bodo odpovedali svojemu nivoju na račun ostalih revežev. Zato tudi tako majhen skupni proračun, ker bogati nočejo podpirati revnih, kakor je na primer Slovenija v bivši skupni državi, ko je denar odtekal za nerazvite. V EU tega ni.
Tao3
# 24.07.2015 ob 07:00
Če se premaknemo bolj v sodobnost, velja omeniti, da je bila Nemčija po obeh svetovnih vojnah deležna velikih odpisov. S temi odpisi in z Marshalovim programom pomoči se je ta država po drugi svetovni vojni postavila na noge.
mlamat
# 24.07.2015 ob 06:56
Ljudje pri nas se obnašajo, kot da je Grška kriza rešena

Jaz pa sem pripravljen staviti veliko vsoto denarja, da čet 10 let v evrozoni ne bo polovice sedanjih držav.
el CARTEL
# 24.07.2015 ob 08:18
mali_piscek @ Na kratko: slabe naložbe francoskih in nemških bank so prevalili na proračune držav članic.

točno tako.
in zopet socializem. le da se s temi bailout gredo socializem izključno za bogate... če si bogat, te bodo ostali sofinancirali, če pa nisi, pa boš izgubil vse.

#socialism for the rich

Zanima me, če se bodo tudi kasnejši dobički teh rešenih bank delili med proračune tistih, ki so jih reševali? Seveda NE.

mene zanima zakaj ni vsak slovenski državljan postal avtomatsko delničar bank, ki smo jih reševali?
Tao3
# 24.07.2015 ob 06:58
Poglejmo primer Irske. Njene javne finance so bile pred izbruhom krize popolnoma v ravnotežju. Govoriti v primeru te države o fiskalni krizi je preprosto neumnost. Irska je imela plačilnobilančno krizo in to kot posledico ogromnega neto pritoka kapitala, v glavnem iz bank v osrednem delu evro območja. Ko je prišlo do problema servisiranja dolgov, se je Irska močno zadolžila, da je lahko reševala zasebne upnike. Zakaj niso tedaj del stroškov irske krize nosili upniki oziroma natančneje banke upnice?
KLIPAN
# 24.07.2015 ob 07:31
"Z današnje perspektive je bil izvirni greh reševanja evropske monetarne unije narejen leta 2010 z reševanjem Grčije, ki je bila takrat - in kot kaže, je še vedno - njen najšibkejši člen. Vprašanje takrat ni bilo, ali reševati ali ne. Prej, koga reševati, ali Grčijo kot dolžnico ali nemške in francoske banke kot v tistem času njene glavne upnice. Dogovor, tudi takrat pod močnim vplivom nemško-francoskega dvojca, je bil, rešujemo Grčijo, in to v sodelovanju z vsemi državami evro območja. Tej državi odobrena sredstva pa so bila v pretežni meri namenjena odplačevanju dolgov upnikom - torej bankam. Šlo je za reševanje države po principu 'bail-out'. "

Ko že spet in ponovno vse teorije o nesposobni levici, Syrizi, Združeni levici......neoliberalcem in desničarjem padejo v vodo.
So pa bankirji vsekakor hvaležni, da ste jim po socialistično rešili "riti".
Tako naši kot nemško-francoski.
Koliko miljard smo jim že dali do sedaj vse skupaj?
Par sto miljard?
Ni problema, ob naslednji krizi jih dobijo še 1x toliko.
Neoliberalci-vsaka vam čast.
tru-bar
# 24.07.2015 ob 09:01
Finančno-bančni sistem je zgrešen. To je bistvo. Finanačno-bančni sistem ustvarja fiat denar, se pravi denar iz nič, in ga daje v obtok kot dolg. Niti cent ne pride v obtok, ne da bi bil nekogaršnji dolg proti finančno-bančnemu sistemu. Finančno-bančni sistem je praktično lastnik fiat denarja, zaščiten je na vse možne načine z garancijami držav oziroma davkoplačevalcev, a v praksi to ne deluje. Gre za nelegitimen in nefunkcionalen denarni sistem, ki je v prid zgolj denarnih lordov, katerim so podrejene celo države, saj nimajo več nobenih denarnih pristojnosti. Paradoks je v tem, da fiat denar roma v žepe bankirjev, države, ki bi bile edino upravičene do dela emisije iz nič, pa dihajo na škrge. Pravica izdajati denar je izvorno namreč pravica držav, ki delujejo v javnem interesu, ne finančno-bančnega sistema, ki deluje pretežno v korist zasebnih bankirjev. Državam je treba vrniti pravico, da dobijo del denarja iz primarne emisije, se pravi, da dobijo denar, ki ne bo dolg, seveda v obsegu, ki ne bo povzročal inflacije. Ampak denarni lordi tega seveda ne bodo zlepa dopustili. Njihovi dobički bi se namreč drastično zmanjšali.
el CARTEL
# 24.07.2015 ob 09:02
Skoraj vsak izmed nas bi rad bil imperjalist, skoraj vsak izmed nas bi rad zatiral vsaj enega sočloveka!

jaz ne bi rad nikogar zatiral. zakaj pa?

če imaš potrebo po zatiarnju sočloveka je pač nekaj narobe s teboj - si ali sadist ali kapitalist, ali oboje.
lojal
# 24.07.2015 ob 06:47
Veliko je pametnih in takih, ki vse vedo. Ko pa jim je ponujena možnost aktivnega sodelovanja, se pa vsi umaknejo. Najlepše je kritizirati in ne sprejemati odgovornosti.
felipesko
# 24.07.2015 ob 10:24
Evropska unija je umetna tvorba,ki po mojem mnenju nikoli ni imela do konca razdelane strategije in vizije....Takšni zgodovinski prelomni dogodki ob sebi nosijo tudi duhovne vodje,ki natančno vedo,kaj želijo in vidijo konec procesa....Tega tukaj žal ni za opazit,ko pa poslušaš ljudi,povprečne prebivalce EU-ja,pa jim (nam) ni jasno niti osnovno.....
En takšen primer so bili neuvrščeni....Daleč po primerjavi zahtevnosti,pa vendar po prisotnosti dveh blokovskih politik,povsem realna osnova za povezovanje "tretjih" držav.....
Vendar obstoj ni propadel samo zaradi,konca blokovske delitve,temveč zaradi smrti duhovnih voditeljev tega gibanja......
Tudi ideja o združenju držav na Balkanu je bila v osnovi dobra ideja.....Večno vojno območje,je doživelo obdobje miru in razvoja,vendar,namesto,da bi se sistem nadgradil,se je razbil in sedaj se nastavlja na novo v nekih drugačnih oblikah...
Potrebovali smo le korak do samostojnosti in pametne politike,ki bi se dogovorili za določeno obliko sodelovanja,tako pa so se našli nacionalistični kreteni na vseh straneh in sedaj imamo,kar imamo.....bojim se,da se bo tudi v Evropi začelo kuhati na podoben način in ko emocije premagajo razum, je težko pričakovati pametne odločitve......
Prva miljarda ljudi je bila okrog leta 1600 (ne vem natančno) in če se sedaj vse bolj približujemo 10 miljardam in podaljšujemo življenjsko dobo,je to problem na katerega nimamo odgovora in tudi mislim,da se ga vsi na veliko izogibajo.....
el CARTEL
# 24.07.2015 ob 08:14
Prej, koga reševati, ali Grčijo kot dolžnico ali nemške in francoske banke kot v tistem času njene glavne upnice.. Tej državi odobrena sredstva pa so bila v pretežni meri namenjena odplačevanju dolgov upnikom - torej bankam. Šlo je za reševanje države po principu 'bail-out'.

še mrak pravi da smo najrej reševali nemške in francoske banke...
sedaj, ko so pa rešene, pa bi morali reševati še grčijo...

V kolikor pa je država nesolventna - in Grčija to nedvomno je - potem pa dodatno zadolževanje problema ne bo rešilo. Sestavni del reševanja v takšnem položaju mora biti delni odpis dolga in vzpostavljanje pogojev, ki bo državi omogočilo povratek na vzdržno gospodarsko rast. Pri Grčiji smo v situaciji, ko dolg države znaša okoli 180 odstotkov BDP-ja. Vsem je jasno, da Grčija tega ne more plačati.

grčiji predvsem uničujejo ekonomijo.

BDP ji je padel za 25% v zadnjih 5 letih. to je ogromno.
Tao3
# 24.07.2015 ob 06:47
Neformalno je to bilo jasno že nekaj let, zadnji vrh pa je to eksplicitno pokazal transformacijo vloge Nemčije, ki jo ta ima v Evropi; iz evropske Nemčije postajamo vse bolj nemška Evropa. S tem pa Nemčija tudi dejansko prevzema ogromno odgovornost za prihodnost tako evro območja kot Evropske unije kot celote.
fah-q
# 24.07.2015 ob 15:09
Gre torej za velik problem neverodostojnosti in to ni od včeraj. Znan je pregovor "zadolžen kot Grk".

Po vseh statistikah so grška gospodinjstva po zadolženosti na samem repu EU. Posamezni Grk je krepko manj zadolžen od praktično vseh ostalih...Zadolžena je država. Zato je ta pregovor navadna neumnost. Kdor ne verjame naj pogoogla consumer debt per capita za posamezne države...
tagomago
# 24.07.2015 ob 11:19
In ja,Grčija v vseh predhodnih bankrotih ni vrnila dolgov.Ali kdo pričakuje kaj drugače ob sedanjem sesuvanju te države.Pa niso krivi delavci,upokojenci,ki na okencu lahko dvignejo 50,100 € naenkrat.Ve se kje je gniloba vsake države,kajne.
dusan21
# 24.07.2015 ob 09:44
Ah koliko terotične debate o evru in zadolženosti posameznih EU držav.
Najbolj zadolžena država na svetu pa so ZDA. Pa kdo govori o tem problemu ? Nihče !
Pa njihova ekonomija kljub ogromnemu državnemu dolgu normalno funkcionira.
Vse je le stvar poltičnega pogleda na probleme.
Ta pa je optimističen ali pač pesimističen. Državnih dolgov pa se - bodimo odkriti ne bodo NIKOLI znebile niti EU države niiti ZDA.
antiani
# 24.07.2015 ob 07:48
Zanimivo , kako se gre pri reševanju EU-ja vedno samo za besede in nobene dejanske rešitve . Ko je pa treba "zapufati" državo in posledično uničevati državljane posameznih držav , da lahko korporacije in peščica posameznikov elite preživi , se pa ne izbira sredstev in dejansko uresničujejo začrtani plani ekspresno hitro. Dobrodošli v demokraciji današnjega sveta .
Tao3
# 24.07.2015 ob 06:51
Z današnje perspektive je bil izvirni greh reševanja evropske monetarne unije narejen leta 2010 z reševanjem Grčije, ki je bila takrat - in kot kaže, je še vedno - njen najšibkejši člen. Vprašanje takrat ni bilo, ali reševati ali ne. Prej, koga reševati, ali Grčijo kot dolžnico ali nemške in francoske banke kot v tistem času njene glavne upnice. Dogovor, tudi takrat pod močnim vplivom nemško-francoskega dvojca, je bil, rešujemo Grčijo, in to v sodelovanju z vsemi državami evro območja. Tej državi odobrena sredstva pa so bila v pretežni meri namenjena odplačevanju dolgov upnikom - torej bankam.
tagomago
# 24.07.2015 ob 11:17
Ja seveda g. Mrak.Jemati poštenim,nič krivim državljanom,da lopovi in vsi,ki se že dvajset let okoriščajo z ropanjem države je pravi recept kajne.
Dokler bo pravna država tako delovala res ni prihodnosti mladi generaciji.So sploh potrebna taka sodišča in sodniki,ki nič ne naredijo,celo 'branijo' kriminal?
k.u.j.o.
# 24.07.2015 ob 10:06
Mene me jezi to, da je slabo upravljanje bank (špekulacije) in s tem velike izgube bank postalo dolg države.... Privatne banke, državni dolg ..... Ne me je..... to je kriminal, pa nihče ne odgovarja...

Že to, da je nekdo dovoli da se Slovenija zadolži na cca. 40 miljard EUR je noro, noro.... Sedaj se vse akar je ostalo privatizira, a od kupnine dobimo komaj za obresti, dolg se pa povečuje, davki se povečujejo, gospodarstvo se duši..... politika pa vedno najde službo za svoje prijatelje v JS...

Slovenija je zavožena država, kot marsikatera v EU, saj to se je načrtno delalo....

Politik, ki bi moral skrbet za lastni narod, skrbi za tuj kapital.... Narobe svet...

Podjetje ko zaide v krizo, če ne ukrepa propade sledi stečaj, vsi izgubijo službo.... Država pa lepo najema kredite za plače nepotrebnih ljudi (beri: občine, zavodi, uradi, agencije ipd...),
Da me ne bo kdo narobe razumel, nimam v mislih ne policije, ne zdravstva ....ti so tudi žrtve, ne upajo se pa stopit skupaj....

Apple bi propadel, da ga vodi naša politika...

Mene so pripeljali do te mere, da ne grem več na volitve. Pred 10 leti sem z ponosom obešal slovensko zastavo ob raznih praznikih, danes se sramujem te države !!!
123pepe321
# 24.07.2015 ob 08:29
"Zdaj imamo pa marke."
Verjetno si hotel zapisat okupacijske marke.
el CARTEL
# 24.07.2015 ob 08:19
Grčija je edina v evro območju, ki v zadnjih letih ni opravila domačih nalog na področju upravljanja države.

če bi dejansko rpebral intervju, bi videl, da grčija sploh ni izponjevala minimalnih pogojev za vstop v EU,
sprejeli pa sojih, ker je šal skozi politične spremembe in bi se lahko pridružila napačni strani.
fah-q
# 24.07.2015 ob 16:04
@mb128

To ne pomeni da jaz ali ti ne delava z denarjem neodgovorno. To pomeni, da so nam ukradli in razprodali državo.
primoz-trucl
# 24.07.2015 ob 14:14
Tudi v tujem tisku bi težko našel bolj jasno in lucidno analizo evropskega stanja ekonomije in financ kot jo je v tem intervjuju podal prof. Mrak.
Jarik
# 24.07.2015 ob 10:04
G. Marak je tukaj lepo razložil, zakaj je Evropska Unija od začetka krize dalje na majavih nogah.
Všeč mi je tukaj njegova razlaga, kako je vseskozi od začetka bil interes držav članic bolj političen, kot ekonomski (vsaj med največjimi državami), le v primeru Grčije (in morda še koga v prihodnosti) ne. Tu se izpostavi bolj ekonomski značaj, vse do tedaj, ko se na mizo končno vrže še zadnja možnost Grexit. To jih strezni (saj bi s tem bil počasi konec Evra in s tem možnost varnostne destabilizacije cele Evrope) in hkrati vstraši, saj končno ugotovijo, kaj so počeli njihovi finančniki v zadnjih 7-8 letih.
KLIPAN
# 24.07.2015 ob 09:12
@mb128
"Skoraj vsak izmed nas bi rad bil imperjalist, skoraj vsak izmed nas bi rad zatiral vsaj enega sočloveka! Prebavni trakt je pač prebavni trakt!"

A si ti normalen???
Zakaj bi pa normalen človek imel potrebo bilo koga zatirati???
Mislim, z kom jaz vse živim v tej državi, to več ni res.
el CARTEL
# 24.07.2015 ob 09:00
vojnaslo91 @ o čem ti sploh govoriš? kaka monetarna unija? grčija že pogojev za vstop v EU ni izpnjevala (govora je o letu '81)... in o temu piše članek (ki si ga očitno zelo površno prebral)

Znano je tudi to, da je Grčija postala članica Evropske unije leta 1981, in to ob stališču Evropske komisije, da ta država ne izpolnjuje osnovnih pogojev za članstvo. Države članice so to stališče ignorirale in iz povsem političnih razlogov Grčijo sprejele v Evropsko unijo.
Vision
# 24.07.2015 ob 08:49
@AltForNorge; in kaj točno te moti? Da je Slovenec, da odgovarja na vprašanja novinarjev ali, da se spozna na tematiko? Ali, da je tovrstna tematika rezervirana samo za določene narode? Ne vem, povej - bodi jasen in zaboga, podaj protiargument Mraku, če ga že uvrščaš med "vsevedne" a ne? A je ta tvoj šovinistični cinizem višek tvojega intelekta... Kr pogumno, demantiraj članek.
Ristoh
# 24.07.2015 ob 20:43
Bojte se merklove in ostale izkoriščevalske zalege, kokodakarji! Naslednja Grčija bo lahko Slovenija, in pokojnine bodo padle iz sedanjega povprečja 540 eur na bedno grško povprečje pičlih 880 eur.
.
Alchemist
# 24.07.2015 ob 12:00
Poučnen intervju, in večinoma tudi skladen s tistim, kar ves čas razmišljam.
mb128
# 24.07.2015 ob 10:51
Vojnaslo91. Mislim, če že pabrekuješ o dolgovih.
Pa mi najdi eno državo na tem svetu, ki ni dolžna! Ergo, od koga pa si mi sploh sposojamo ta denar? A od marsovcev mogoče?! Torej, a lahko govorimo sploh o kakšni ekonomiji v pravem pomenu te besede?!
Še nekaj. Nekdo je nekaj besedičil o nekakšnih umetnih tvorbah. Mislim, kaj sploh to je umetna tvorba, kaj naravna tvorba. V končni fazi je tudi Švica umetna tvorba! Poglejte si kdaj je nastala in zakaj, poglejte si kdaj je komaj ta država postala članica OZN čeprav je imelo veliko ustanov OZN svoj sedež v Švici veliko prej preden je ta država sploh postala članica te organizacije! Le kako je to mogoče?!
Mislim, a ste eni res tako nevedni ali pa se greste tukaj še enkrat več skupinsko sprenevedanje oz. psihoterapijo?!
Hja, potrebno je pogledat zveri v obraz, se (javno) soočiti z človeškimi, da tako zapišem, slabostmi. To seveda pod predpostavko če sploh hočemo konfrontacijo z to zverjo, če morebiti hočemo zadevščino obrniti na bolje! Če ne smo pač de facto kot nekakšna udomačena žival, ki uboga svojega gospodarja ker mu pač ta nekaj nudi.
Mislim, že v Bibliji je govora o številu 666. Le koga označuje to število?!
Modrijan6
# 24.07.2015 ob 09:38
@vojnaslo1

Spoštovani gospod ni pojasnil in argumentiral svoje misli do konca, v prihodnje morate biti bolj eksaktni. Če človek opozori ne jezikovno nepravilnost pa to ni "prekršek", kvečjemu nekaj pohvalnega, mar ne. Je že tako, da slabi jezikovni zgledi vlečejo. Se pa jezika učimo celo življenje, tudi materinščina je nekaj takega za katero vsi mislijo, da jo dobro obvladajo pa pogosto žal to ni tako.... Gospod, imejte lep dan.
kop
# 24.07.2015 ob 08:14
Oziris? A ti še mal na pol spiš? :D:D
Hahaha, to je Valve, ki dela računalniške igre in Steam, platformo za spletno prodajo le teh :D
Modrijan6
# 24.07.2015 ob 15:22
@mb128

Le pazite gospod, da ne odkrijete tople vode, ste namreč modrec vseh modrecev.....
tram11
# 24.07.2015 ob 14:34
celosemestrski predmet ekonomske politike eu na EF-ju skrajšan v tale intervju :)
Hud Hren
# 24.07.2015 ob 12:16
kaj so torej dolgoročne nujnosti?

in jasen fiskalni potencial na ravni evropske monetarne unije

Če nam to ni sprejemljivo, moramo pozabiti na evro kot dolgoročno stabilno valuto.

Še en molzni aparat več in krdelo birokratov, ki bodo "produkt tujega dela" razporejali kakor jih bo volja. ZDA, Japonska (in druge) tak "državni fiskalni aparat" imajo. So zato v kaj boljši situaciji ? Niso ! Prvi imajo dolgov 102% BDP drugi 230% BDP. In je ni "dolgoročno stabilne valute", če je zgolj potiskan list papirja s podpisom guvernerja nacionalne banke. Ker omogoča tistim z "tiskarno valute" živeti od dela drugih.
Uroš_09
# 24.07.2015 ob 09:17
V Grčiji ne bi bilo gospodarske krize, če ne bi bilo vojne v Irak-u in Afganistanu.
morala na/2
# 24.07.2015 ob 09:16
Pravila igre spremeniti je isto kot,da bi prepovedali nogometašem igrati,če se igra začne.....!!! že že,pravila igre,toda kakšne igre.....,če pa ogromno denarja ne glede na to,da se v evroobmočju dogajajo premiki levo in desno,ponikne v davčne oaze in za njim tudi sledi netransparentnosti!! Komu še sploh verjet,da se lahko karkoli uredi v tako zastrupljeno izigrani Evropi,če pa vsak tisti,ki je strokovnjak na področju financ točno ve kaj storiti,a si noče mazat prstov,ker se zastavlja staro vprašanje,ali ni tudi sam in vsi ostali strokovnjaki ujet z roko v marmeladi?? Slovenija ima nekaj posameznikov,ki imajo vizijo vzpostaviti red na vseh področjih zdravega gospodarjenja in niso umazanih rok,treba bo z njihovimi prijemi pomagat soustvarit ugodno klimo,ki bo zagotovila stanje vsaj približno,zakaj pravim,vsaj približno??,kot leta 1990,ker že nekaj ljudi,soustvarjalcev negativnega položaja Slovenije ni več med živimi. Slovenija je bila z izsiljenimi podatki vključena v evro sistem,ker so akterji že vnaprej vedeli,da bodo denar nekontrolirano metali skozi okna in vrata,zato je skrajni čas,da se odmaknemo in začnemo s svojo politiko in pametjo,katere ne manjka postavljat pravila igre!!
el CARTEL
# 24.07.2015 ob 08:36
Itak to ponavljate kot papige

kdo?
jaz sem to prvič danes zvedel.
tega očitno lahko obtožiš dr. mraka.

Zraven pa običajno napišete, da Grčija pri tem ni nič kriva

pri čem? pri tem da so jo spustili notri, čeprav ni izpolnjevala minimalnih pogojev?

in pa, ti se kar smej, je lepo biti nasmejan in srečen
fah-q
# 25.07.2015 ob 08:16
@mb128
Med vegetacijo in takojšnjo vojno za boljši jutri je še ena pot. Poglej kako se razlikuje ekonomija Emiglie Romagne (pokrajina v Italiji) in povprečjem pri nas...lahko pa jih primerjaš tudi s pokrajnami drugod. V tem prmeru vidim jaz dolgoročno rešitev in v to smer vlagam večji del svojih sil.... tule imaš link za okvirno predstavitev zakaj gre...na ta način so organizirane tudi banke.... in to je edina prava pot zame... ker če tam poskušaš izvest "Grčijo" dobiš brco v rit, pa da si Mario Draghi in JP Morgan banka skupaj. Podkupit enga politika-mala malca. Podkupit skupino politikov-se da...podkupit vse člane kooperativ-mokre sanje....Čist mimgrede-poglej kaj je počel Draghi v času, ko je Grčija vstopila v Evro cono in kako je vse povezano...
mb128
# 25.07.2015 ob 00:22
Vojnaslo91. Vsa ta razprava med menoj in fah-q je še kako, v najširšem smislu predmet tega članka. Pravila uporaba materinega jezika pa vsaj zame ni.
Veš, če ne drugega je to vsaj posredni dokaz zakaj je tako kot je in o tem govori tudi dr. Mrak. Ti navedem povezavo med tem o čem govori dr. Mrak in o čem sva razpravljala midva z fah-q? Dr. Mrak navaja argumente zakaj je Eu nestabilna že v sami osnovi. Midva z fah-q pa navajama zakaj ne štimajo določene stvari v naši družbi. In zaključek tako dr. Mraka kot vsaj mene? Identičen oz. kar je dovoljeno kralju v nobenem primeru ni dovoljeno kmetu. In zato ker se v naši družbi ne upoštevajo osnovna pravila smo tam kjer smo. Grki so samo v dosti hujšem položaju!
mb128
# 24.07.2015 ob 23:27
Še nekaj fah-q. Vedno bo obstakal nekdo, ki bo izbiral kaj je za tvoja ušesa, kaj je za tvoje oči in kaj ni. Zato uživaj v tej vsaj relativni svobodi interneta dokler še lahko skupaj z menoj če le obvadaš kakšen jezik.
Iz lastnih izkušenj ti lahko zatrdim, da večina naše družbe sploh ne ve kaj se dejansko dogaja okrog nje ker preprosto ni deležna informacij v materinem jeziku, vsaj v celot ne kar ponavadi pripelje posameznika do napačnih zaključkov. Da prihaja do tega pa po vsej verjetnosti ni kriv urednik ampak nekdo drug, ki se pač čuti poklicanega kaj lahko posameznik iz naše družbe ve oz. česa ne sme vedeti! To te npr. pripelje do zaključka da npr. povprečen nemec nič ni pametnejši oz. sposobndjši od povprečnega slovenca ampak ima popolnoma drugačno zavest od slovenske in bi preprosto tisti medij, ki bi mu serviral takšne novice kot nam jih servirajo naši mediji vsaj v povprečju preprosto ignoriral če že ne kaj hujšega!
fah-q
# 24.07.2015 ob 22:37
Kar se pa Ciprasa tiče-predstavljaj si, da se zaveš, da bo vojna če se ne ukloniš...kaj narediš? Boš ohranil svoj prav in bo vojna? Meni je to previsoka cena...je pa res da tu potem manjka odstop s pojasnilom...
FOAB
# 24.07.2015 ob 22:17
fse te evropske bolezni z Grčijo na čelu, zapravljanjem bank in prevalitev izgub na članice imajo skupen imenovalec:

fse to je posledica deregulacije finančnih trgov. Brez kontrole, brez reda, brez statistike, brez zakonov. Krade se lahko neomejeno, brez odgovornosti, plačujejo pa države (politični nastavljenjci igrajo ključno vlogo).

Rešitev? preprosta, nazaj uvesti finančni nadzor. Se pa ta preprost trik ne bo zgodil, ker si ga klika na ablasti ne želi.
fah-q
# 24.07.2015 ob 21:34
@mb128
Sami smo si krivi! Le zakaj smo dali opicam čuvat banane?!

Ko boš ugotovil, zakaj imajo le opice medijsko odporo ob volitvah boš najbrž poštekal kje je problem...
mb128
# 24.07.2015 ob 19:22
Corvus. Veš, nekaj je vedeti nekaj pa verjeti!
Veš, človek dandanes mora biti pravi multipraktik. Torej, malo ekonomista, malo pravnika, malo.., mislim, da ne naštevam!
Veš, že zdavnaj so minili časi ko je moral moški, kot glava družine poskrbeti za dobrobit družine kakor je vedel in znal žena pa je bila zadolžena za vzgojo otrok, skrbfla za gospodinjstvo, nazadnje še hodila v službo in za nameček morala možu oz. glavi družine nuditi še spolne usluge. In ker vsaj v naši državi premnogi še vedno funkcionirajo na takšen, prastar način se vedno najde kdo, ki jih, pardon izrazu, nategne!
corvus
# 24.07.2015 ob 19:00
Da lahko dolgoročno stabilno deluje, mora biti izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev, ki so bili v teoriji razviti že dolgo pred uvedbo evra. To je teorija optimalnega valutnega območja, delo ameriških ekonomistov iz 60. let prejšnjega stoletja. Evroobmočje nekaterim od teh predpogojev zelo dobro sledi, nekaterim pa ne.

Kaj pa je sedaj to? Ali nas niste vsi politiki in ekonomisti pred uvedbo eura prepričevali kako je to sploh nekaj najbolj genijalnega in najboljšega kar se nam lahko zgodi. Kaj ste pa takrat zagovarjali g. Mrak. Res je ekonomija verjetje v nekoga, višjega (boga), ki bo že prav opravil z vsemi (popravil) nepravilnostmi, ki jih trg prinaša in se samo sam regulira.
fah-q
# 24.07.2015 ob 15:45
Še to...v EU so najbolj zadolženi Skandinavci pa Švicarji, najmanj pa ravno Italjani, Španci, Portugalci in Grki...
fah-q
# 24.07.2015 ob 15:40
@mb128
Trivijo?? Zakaj? Zadolžen kot Grčija ni isto kot Grk. Grkov živi več v diaspori kot v Grčiji, kjer pa tudi ne živijo samo Grki, ampak precej drugih narodov. Mešaš dejstva, tako kot Mrak. Dolg, ki ga skupaj spaca politika ni isto, kot dolg, ki ga ima populacija. Res je da pade na populacijo, ampak trdit, da je posamezni Grk kot tak nagnjen k dolgovom, ko statistika jasno kaže, da ni, je nefer.
Kazalo