Po mnenju dobaviteljev trgovci z živili na drobno izražajo svoj močnejši položaj na trgu tudi z metodami, ki bi z vidika ohranjanja tržne konkurence lahko bile vprašljive. Foto: BoBo
Po mnenju dobaviteljev trgovci z živili na drobno izražajo svoj močnejši položaj na trgu tudi z metodami, ki bi z vidika ohranjanja tržne konkurence lahko bile vprašljive. Foto: BoBo
Najpogostejša nepoštena poslovna praksa je uveljavljanje akcijskih cen tudi zunaj dogovorjenega akcijskega obdobja. Foto: BoBo
Narašča konkurenca, ki jo s svojimi trgovskimi blagovnimi znamkami prinašajo predvsem diskontni trgovci. Foto: Reuters

Ta še ne pomeni izkrivljanja konkurence, obstaja pa jasna potreba po stalnem spremljanju in dodatnem proučevanju praks udeležencev v trgovini na drobno v prehranski industriji - Javna agencija RS za varstvo konkurence (AVK) bo zato v prihodnosti z instrumenti, ki jih ima na voljo, še naprej raziskovala poslovne odnose v sektorju prehrane.

Raziskava je pokazala, da dobavitelji proučevanih blagovnih skupin izdelkov opozarjajo na povišanje stroškov osnovnih surovin, energentov, embalaže in delovne sile, kar zelo težko uveljavijo pri trgovcih. Čeprav trgovci sprejmejo nove (višje) cene dobaviteljev, te uveljavijo z velikim, tudi večmesečnim časovnim zamikom, zaradi česar so dobavitelji v odnosu s trgovci v pogajalsko podrejenem položaju.

Dobaviteljem povzročajo težave tudi dolgi plačilni roki - povprečni pogodbeni roki diskontnih trgovcev so v povprečju 30-35 dni, klasičnih trgovcev pa kar 60-90 dni.

Vprašljive metode trgovcev?
Po mnenju dobaviteljev trgovci z živili na drobno izražajo svoj močnejši položaj na trgu tudi z metodami, ki bi z vidika ohranjanja tržne konkurence lahko bile vprašljive, denimo z zaračunavanjem bonitet in prispevkov.

Ko namreč trgovcem v pogajanjih ne uspe neposredno znižati osnovne cene dobaviteljev, uporabijo metode zniževanja končne nabavne cene z raznovrstnimi prispevki, ki so lahko marketinške narave (pospeševanje prodaje z vidnejšim pozicioniranjem izdelka), četrtletno, polletno in letno nagrajevanje za obseg prodaje (rabati, superrabati), in obračunom drugih vrst bonitet.

Akcijske cene tudi zunaj dogovorjenega obdobja
Končna realizirana cena je tako za dobavitelje lahko bistveno nižja od osnovne pogodbene cene, netransparentne cene pa dobaviteljem povzročajo težave in zmanjšujejo njihove zmožnosti razvoja in investiranja.

Na slabšem so tudi kupci, saj bonitete in prispevki, ki jih dobavitelji plačujejo trgovcem, lahko povzročijo povišanje povprečne cene za kupca. Dobavitelji skušajo svoje višje stroške v obliki višjih cen prenesti na manjše, šibkejše kupce, kar pa slabša konkurenčni položaj zadnjih v primerjavi z večjimi kupci. Rezultat je neto izguba koristi za kupca.

Konkurenčne blagovne znamke trgovcev
Narašča konkurenca, ki jo s svojimi trgovskimi blagovnimi znamkami prinašajo predvsem diskontni trgovci. Ti izdelki so sicer v korist kupcem, saj ti po mnenju tako trgovcev kot dobaviteljev pridobijo solidno kakovost po bistveno nižji ceni. Vendar so te znamke dolgoročno lahko škodljive, saj zmanjšujejo prodajo izdelkov drugih blagovnih znamk, kar lahko privede do zmanjšanja raznolikosti ponudbe izdelkov in izbire za potrošnika.

S tem trgovci s trgovskimi blagovnimi znamkami v primerjavi z dobavitelji pridobivajo še močnejši pogajalski položaj glede nakupne cene, poleg tega imajo boljši pregled nad stroškovno strukturo teh izdelkov in izdelkov proizvajalčevih blagovnih znamk, ko gre za istega dobavitelja.
Skupna prodaja tako trgovskih družb kot dobaviteljev živil se v preteklih letih ni bistveno spreminjala, je pa pri dobaviteljih zaznati rahel trend padca prodaje živil na domačem trgu in primerljiv trend rasti prodaje na tujih trgih.

Raziskava potrjuje tudi, da slovenski trg proizvodnje, distribucije in prodaje živil kaže na zasičenost, vendar posebnih ovir za vstop novih podjetij na trg ni, v današnjem sporočilu za javnost poudarjajo v AVK-ju.