Šestdnevna vojna zadnji triumf Izraela

Zunanjepolitični komentator TV Slovenija Jurij Gustinčič meni, da je šestdnevna vojna zadnja, v kateri je Izrael zares triumfiral.

Ob 40. obletnici šestdnevne vojne nam je Gustinčič z odgovori približal svoj pogled na šestdnevno vojno in dogajanje po njej. Sam je leta 1967 vojno kot dopisnik beograjskega časopisa Politika spremljal v Izraelu. Gustinčič vidi dva vidika vojne: Izrael je imel obrambne in ekspanzionistične razloge zanjo. Pričakovati, da se bo Izrael zdaj usedel za isto mizo s Hamasom, pa je po mnenju Gustinčiča nerealno.

Ali se po 40 letih Izraelci sploh lahko še razglašajo za zmagovalce takratne bliskovite vojne, ko pa takratni dogodki in nepripravljenost umika z zasedenih ozemelj še danes preprečujejo mir na Bližnjem vzhodu?
Mislim, da še nedavno Izrael nevarnosti z arabske strani ni jemal resno. Bil je vedno uspešen. Tudi v vojni pred libanonsko, ki se je zgodila na najbolj sveti judovski praznik yom kippur, je bil uspešen, čeprav je imel takrat precejšnje žrtve. Zadnja absolutna zmaga, ko je Izrael triumfiral, je prav ta šestdnevna vojna. V njej je v nekaj dneh uničil vojaško moč arabskih dežel.

Kako bo šlo to naprej, je težko reči. Ne vem, kakšne sklepe so najbolj resni izraelski politiki napravili iz tega, kar se je zgodilo lani v Libanonu. Lahko bi rekli, da je to bila prva vojna, v kateri nikakor ni zmagal. Tudi ni bil poražen, ampak novo je to, da ni zmagal. Kakšen bo zaključek in kako bodo šli naprej, to bomo videli prav kmalu po izraelski praktični politiki. Mislim, da je politični svet v Izraelu v tem vprašanju razklan in da še ni jasnega zaključka, ki bi obveljal.

Kakšne razloge je imel Izrael za okupacijo palestinskih ozemelj pred 40 leti? So ti danes še vedno isti?
Razlogi so bili dvojni. Eni so obrambni. Hotel je zasesti teritorije ob meji, pri katerih je zelo občutljiv. Drugi razlog pa je ta, da je Izrael tudi ekspanzionistična dežela, ki je nastala s priseljevanjem Judov iz Evrope in iz Severne Afrike in je zato tudi posegel po teritorijih, o katerih ni najprej niti razmišljal. Širi se zato, ker mu drugega ne preostane. Nima zadostnega teritorija za vse te ljudi, ki prihajajo, tako da je ekspanzinizem nekako vgrajen v psihologijo Izraela.

Zakaj Izrael ni pripravljen priznati Hamasa kot pravega sogovornika na palestinski strani?
Odgovor je čisto enostaven. Izrael ima izredno močen obrambni kompleks. Že Izrael sam je po drugi svetovni vojni nastal tako, da se je branil. Zadnja stvar, ki se od njega lahko pričakuje, je, da bo sprejel žrtve, ki jih ima v svojih vrstah, in obenem priznal te palestinske organizacije. To bi bilo morda zelo inteligentno in bi morda celo prizadelo te ekstremne organizacije, naredilo nered v njihovih vrstah. Ampak to bi bila logika v navadnem življenju, tam, kjer so izredno napeti medsebojni odnosi, pa ne. V Izraelu sicer obstajajo mirovniške politične struje, ampak tako močne, da bi se odpovedali svojim prednostim, ki jih imajo, ali mislijo, da jih imajo, spet ne. Ne moremo pričakovati, da bodo v bližnji prihodnosti palestinske organizacije priznane, razen če se ne bi odpovedale nasilju. Na to pa ne morem odgovoriti.

Miha Raičevič

Prijavi napako