Kolumne
(8)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 7 glasov Ocenite to novico!
Ewan McGregor kot Seymour Levov – Šved
Agonija dobrega in poštenega Američana Šveda Levova ostane le skica, ki bi bila morda lahko osnova za dober film, kar pa McGregorjev zagotovo ni. Foto: Iz filma
Ewan McGregor in Jennifer Connelly v vlogi Dawn
Šved ima vse značilnosti tistega, čemur rečemo ameriški sen. Bil je športni zvezdnik v gimnaziji, kjer je postal newjerseyjska legenda in junak mladih Judov. Bil je marinec in poročil se je z Dawn Dwyer, irsko-ameriško lepotico in nekdanjo mis New Jerseyja iz leta 1949. Nasledil je očetovo uspešno tovarno ženskih rokavic v Newarku in živi na videz popolno življenje v stari prostorni hiši na podeželju. Foto: Iz filma
Ewan McGregor in Dakota Fanning kot Merry
Nekega dne Švedova nemirna najstniška hči Meredith, znana kot Merry, iz protesta proti vojni v Vietnamu z bombo razstreli lokalno trgovino in pošto ter s tem ubije priljubljenega lokalnega zdravnika in postane teroristka na begu. Foto: Iz filma
Ameriška pastorala
V deželi emigrantov, kot so ZDA, v kateri je vsaka prva generacija začela na dnu, imajo ta hrepenenja posebno moč. Gre za generacijski vzpon, nekaj, kar je v Ameriki samoumevno, ampak v Ameriški pastorali izbruh ideološkega nasilja ta napredek iztiri. Foto: Iz filma
Šved in Merry
"Tako je, kakor da bi bil v akvalungu z okencem tik pred obrazom in kisikom v ustih. Nimaš kam uiti, ni prostora za premikanje, ne moreš je odpreti z lomilko in pobegniti". Foto: Iz filma
Šved in Rita
V liku igralke Valorie Curry je Rita samozadovoljna furija brez usmiljenja ali morale, ki Šveda žali, se iz njega norčuje in ga poskusi zapeljati. Šved dobesedno zbeži iz hotelske sobe, v kateri se pogovarjata. Rita Cohen je značilen primer gnusa liberalnega Rotha, ki, tako kot veliko ameriških liberalcev, doživlja skrajno levico kot neko vrsto psihoze. Foto: Iz filma
Ameriška pastorala
Sam Šved v igri McGregorja je le dramaturška marioneta in vsi liki delujejo tako. Ko gledamo neuspešno dramo, da so liki tu zgolj zato, da bi izgovarjali dialog, ne da ta dialog naravno izhaja iz njih. Tako je večinoma v Ameriški pastorali. Foto: Iz filma
Ewan McGregor in Hannah Nordberg kot mlada Merry
Ko v romanu Šved muči samega sebe z iskanjem razloga za nasilna dejanja svoje hčerke, se spomni poti s plaže z enajstletno Merry, ki ga je prosila, da je poljubi tako, kot poljubi njeno mater. Šved jo poljubi na ustnice in se takoj grozi. Ali je morda v tem razlog, se Šved sprašuje. V filmu ga ona prosi, on pa jo trdo zavrne, kot da se je McGregor zbal tega prizora in tega, kaj lahko odkrije o Švedu. Foto: Iz filma
Ameriška pastorala
To je zgodba o tem, kako se vse, kar imamo za samoumevno, lahko zruši in kako lahko ostanemo sami in simbolično goli. Verjamem, da je to mogoče prikazati na filmu, ampak scenaristu Johnu Romanu in režiserju in igralcu McGregorju to spodleti. Foto: Iz filma

Agonija Šveda Levova: ob filmu Ameriška pastorala

Kolumna Andreja Gustinčiča
22. januar 2017 ob 16:37
Ljubljana - MMC RTV SLO

Za svoj režiserski prvenec se je škotski igralec Ewan McGregor pogumno, a neuspešno lotil večplastnega romana Philipa Rotha Ameriška pastorala o tragičnem udoru ameriške zgodovine v življenje neke judovske družine.

To je ambiciozen podvig, saj je v romanu Philipa Rotha sama ameriška zgodovina v desetletjih po drugi svetovni vojni živa prvina in je padec njegovega junaka neločljiv od turbulence, ki so jo ustvarili vietnamska vojna, radikalizacija mladih, rasni nemiri in Watergate. Ta zgodovina ne služi zgolj kot ozadje za zgodbo, ampak je prepletena z njo; je njen katalizator. Film obdrži okostje Rothovega romana, ampak mu ne uspe ustvariti niti podrobne in prepričljive slike družinskega življenja niti Amerike, ki je v romanu kot lik zase: nepredvidljiv, neusmiljen in varljiv.

McGregor igra tudi junaka Ameriške pastorale (American Pastoral, 2016) Seymoura Levova, ki ga kličejo Šved zaradi njegove plavolase in modrooke čednosti, enega najbolj ganljivih in popolno realiziranih likov povojne ameriške književnosti. Šved Levov je iz tretje generacije judovskih imigrantov v Združenih državah. Rojen je v državi New Jersey in Šved ima vse značilnosti tistega, čemur rečemo ameriški sen. Bil je športni zvezdnik v gimnaziji, kjer je postal newjerseyjska legenda in junak mladih Judov. Bil je marinec in poročil se je z Dawn Dwyer (v filmu jo dobro igra Jennifer Connelly), kristjanko, irsko-ameriško lepotico in nekdanjo mis New Jerseyja iz leta 1949. Nasledil je očetovo uspešno tovarno ženskih rokavic v Newarku in živi na videz popolno življenje v stari prostorni hiši na podeželju.

Nekega dne Švedova nemirna najstniška hči Meredith, znana kot Merry (igra jo Dakota Fanning), iz protesta proti vojni v Vietnamu z bombo razstreli lokalno trgovino in pošto ter s tem ubije priljubljenega lokalnega zdravnika in postane teroristka na begu. Švedov ameriški sen se sesuje, ko ga preplavi ameriško nasilje. Tovarna v Newarku propada med uporom črncev na ulici, Švedova žena, ki se zlomi zaradi travme, ga zapusti. "Dojel je najhujši nauk, ki ga ima na zalogi življenje – namreč, da je nesmiselno," zapiše Roth o Švedu, ki je mislil, da je dovolj biti priden in pošten, da se sanje uresničijo.

Preden se lotimo filma – dobro bi bilo pogledati, kaj pravzaprav je ameriški sen in kako ga vidi Philip Roth. Nič posebej ameriškega ni v hrepenenju po uspehu in varnosti ali v želji, da tudi potomcem uspe. Ampak v deželi emigrantov, kot so ZDA, v kateri je vsaka prva generacija začela na dnu, imajo ta hrepenenja posebno moč. Gre za generacijski vzpon, nekaj, kar je v Ameriki samoumevno, ampak v Ameriški pastorali izbruh ideološkega nasilja ta napredek iztiri.

To je, piše Roth, v enem najboljših opisov ameriškega sna, "na en mah prekinjena ameriška prihodnost, ki naj bi se po pričakovanjih preprosto izvila iz trdne ameriške preteklosti, pri čemer je bil rod za rodom venomer pametnejši – pametnejši za spoznanje o pomanjkljivostih in omejitvah prejšnjih rodov – in se je vsaka nova generacija še nekoliko bolj iztrgala ozkosti prejšnje, v žeji, da bi v Ameriki do skrajnosti izkoristila svoje pravice, posameznik pa bi se oblikoval v idealnega človeka, ki se znebi tradicionalnih judovskih navad in stališč, se osvobodi vseh negotovosti iz časov pred prihodom prednikov v Ameriko kot tudi starih, utesnjujočih obsedenosti, zato da bi lahko brez manjvrednostnih občutkov zaživel kot enak med enakimi."

Težava, s katero se spopadeta McGregor in scenarist John Romano, je, kako vse to oživeti na filmu, kako pustiti vtis, da se ne sesuva le Švedovo življenje, ampak celotno dojemanje Amerike po zmagi v drugi svetovni vojni, in kako sploh oživeti na platnu Rothovo Ameriko. V romanu se spustimo v globoko evokativen svet judovskega odraščanja v ZDA, gimnazijskih športnikov, tekmovanja za mis Amerike v Atlantic Cityju, v življenje mlade begunke, propadanje urbanih centrov, udor vietnamske vojne in militantne radikalne ideologije v navadna ameriška življenja. ("Tako je, kakor da bi bil v akvalungu z okencem tik pred obrazom in kisikom v ustih," misli Šved, medtem ko bere knjigo temnopolte ameriške komunistke Angele Davis. "Nimaš kam uiti, ni prostora za premikanje, ne moreš je odpreti z lomilko in pobegniti.") In tu je Švedovo počasno dojemanje, da je uspeh po ameriško varljiv; vsak hip je njegova iluzornost lahko kruto odkrita.

Zgodbo pripoveduje Švedov znanec in Rothov stalni fiktivni dvojnik Nathan Zuckerman (v filmu ga igra David Strathairn). Tako kot knjiga se film začne na obletnici mature veliko let po dogodkih, kjer Nathan sreča Švedovega brata Jerryja, ki mu pove o Švedovi usodi. Šveda je Nathan, skupaj z veliko mladimi Judi, oboževal. Tisto, kar sledi, pa je kot povzetek romana z njegovimi dramaturškimi vrhunci. Najbolj uspe v filmu ena bolj vprašljivih prvin knjige: lik Rite Cohen, mlade radikalke, ki trdi, da je prijateljica hčerke Merry, ki je Šved že leta ni videl, in ki nosi v sebi goreče sovraštvo do Šveda in njegovega načina življenja. Lik je demonski, povzetek vsega najbolj skrajnega in uničujočega v t. i. protikulturi (counterculture). V liku igralke Valorie Curry je Rita samozadovoljna furija brez usmiljenja ali morale, ki Šveda žali, se iz njega norčuje in ga poskusi zapeljati. Šved dobesedno zbeži iz hotelske sobe, v kateri se pogovarjata. Rita Cohen je značilen primer gnusa liberalnega Rotha, ki, tako kot veliko ameriških liberalcev, doživlja skrajno levico kot neko vrsto psihoze.

Sam Šved v igri McGregorja je le dramaturška marioneta in vsi liki tako delujejo. Ko gledamo neuspešno dramo, imamo občutek, da so liki tu zgolj zato, da bi izgovarjali dialog, ne da ta dialog naravno izhaja iz njih. Tako je večinoma v Ameriški pastorali. Ker je ves svet, ki ga je Roth v svojem romanu ustvaril, v filmu bolj ali manj izginil, ostane le poskus, da se iskanje Merry spremeni v neko kvazisrhljivko, ki ji manjkata tako napetost kot čustveni naboj.

Tu in tam je močen prizor. Dawn, ki jo hčerkino nasilno dejanje psihološko sesuje, se pojavi gola, le s trakom mis New Jersey, v Švedovi pisarni. Poje, dokler petje ne degenerira v cviljenje. Sledi prizor med njo in Švedom v duševni bolnišnici, kjer mu žena pove, da je nekoč s svojo krono misice plesala z guvernerjem New Jerseyja in da je "zdaj končala tu."

Dal bom pa dva primera, v katerih se vidijo slabosti filma. Ko v romanu Šved muči samega sebe z iskanjem razloga za nasilna dejanja svoje hčerke, se spomni poti s plaže z enajstletno Merry, ki ga je prosila, da jo poljubi tako, kot poljubi njeno mater. Šved jo poljubi na ustnice in se takoj grozi. Ali je morda v tem razlog, se Šved sprašuje. V filmu ga ona prosi, on pa jo trdo zavrne, kot da se je McGregor bal prizora in tega, kaj to lahko razkrije o Švedu. Drugi prizor je zabava na vrtu pri Švedu in Dawn, med katero on ne le odkrije, da mu žena ni zvesta in da ga vara z arhitektom, ki gradi njihovo novo hišo, ampak se tam odvija tudi strastna debata o pornografiji in mladini. Arhitektova pijana in nevrotična žena pa medtem z vilicami zabode v obraz Švedovega očeta. Od vsega tega, kar nam je pokazalo duha časa in to, kako lahko naglo in nerazumno nasilno dejanje naenkrat sesuje tudi tako žilavega starega Juda, kot je Švedov oče, ostane samo odkritje prešuštva.

To je že druga priredba kakega romana Philipa Rotha, ki smo si jo lahko ogledali v manj kot enem letu. Lani se je v slovenskih kinematografih vrtelo Ogorčenje (Indignation, 2016, James Schamus), posneto po Rothovi noveli. Tudi ta veliko enostavnejši podvig je bil neuspešen, ker mu ni uspelo najti filmskega ekvivalenta Rothove precizne, a strastne proze. Glavna težava, kar zadeva McGregorjev film, je ta, da izključi skoraj vse v Rothovi knjigi, razen osrednje zgodbe. A moč knjige je prav v njegovi evokaciji prepletenosti osebnega in ideološkega, navadnih življenj in toka zgodovine. To je zgodba o tem, kako se vse, kar imamo za samoumevno, lahko zruši in kako lahko ostanemo sami in simbolično goli. Verjamem, da je to mogoče prikazati v filmu, ampak scenaristu Johnu Romanu in režiserju in igralcu McGregorju to spodleti. Agonija dobrega in poštenega Američana Šveda Levova ostane le skica, ki bi bila morda lahko osnova za dober film.

Andrej Gustinčič
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
ko.renje
# 22.01.2017 ob 20:38
Najbrž je najbolje, če posameznik sam prebere knjigo in si ustvari lastno mnenje o knjigi in avtorju, kot pa da se na podlagi kritik v naprej odpove romanu.
Sicer pa pričarati vzdušje in občutke iz Rothovih del je verjetno v filmu kar težavno.
Clovek
# 22.01.2017 ob 23:18
Sam se ravnam po kombinaciji obojega: za večino del se pozanimam, zakaj bi jih bral, oz. jih berem po priporočilu, sem ter tja pa se odločim tudi povsem instinktivno in dostikrat nameltim na kaj zelo zanimivega.
evaevi
# 23.01.2017 ob 15:32
Šefica,
sem ljubiteljica Philipa Rotha, uživala sem ob kar vsem njegovem delu, je recimo tudi avtor prelepe klasike Zbogom, Colambus, ki bo zagotovo všeč tudi tebi.

Orng sem se zabavala pa ob Portnoyevi tožbi, na primer. Za razliko od tistih, ki mu kot tu prvič vidim, menda očitajo šovinizem, jaz pri Rothu vedno najdem samo totalno odkritost.

Osebno šovinizem zavoham in mi pisca zagravža za naprej in za nazaj - to se mi je zgodilo recimo ob Rushdieju, Murakamiju in z velikim razočaranjem tudi ob Pamuku- ob njegovem Snegu, pfej.
Vsakemu šovinistu ta ogaba prej ali slej zagotovo prikuka na plan in Philip Roth je meni prav zadnji s tem problemom, moj najljubši je,
če seveda ne štejem Vonneguta, ki je pa itak izven vseh kategorij.
Aeda
# 23.01.2017 ob 08:44
..."o tragičnem udoru ameriške zgodovine v življenje neke judovske družine."
Udor v SSKJ: 1. glagolnik od udreti se: potok je zaradi udora zemlje spremenil tok / 2. vdolbina, jama, nastala zaradi udrtja tal, zemlje.
Vprašanje: udor ali vdor?
Šefica
# 22.01.2017 ob 20:34
Hvala za priporočilo.
kiliboy
# 22.01.2017 ob 19:46
Malokateri dober igralec je tudi dober režiser. Največkrat je ali eno ali drugo. Je že tako, ni vsak za vse.

Šefica, priporočam ti knjigo Sellout Paula Beattya. Fantastična.
Šefica
# 22.01.2017 ob 20:59
Najbrž je najbolje, če posameznik sam prebere knjigo in si ustvari lastno mnenje o knjigi in avtorju, kot pa da se na podlagi kritik v naprej odpove romanu.

Glede na to da je čas omejen, knjig pa ogromno in čedalje več, se mi zdi veliko pametneje, da bralec kritično izbira svoje čtivo.
Šefica
# 22.01.2017 ob 17:29
Rita Cohen je značilen primer gnusa liberalnega Rotha, ki, tako kot veliko ameriških liberalcev, doživlja skrajno levico kot neko vrsto psihoze.

Roth je znan po svojem šovinizmu in sporni obravnavi/opisih žensk. Odkar sem naletela na uničujočo kritiko njegovega opusa sem opustila misel, da bi prebrala "Ameriško pastoralo", ki velja za njegov najboljši roman. Toliko drugega odličnega branja.
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kolumne
link
Koliko je teh ur?
6
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kazalo