Sestra Romana Kocjančič, voditeljica oddaje Obzorja duha. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sestra Romana Kocjančič, voditeljica oddaje Obzorja duha. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Človeštvo preživi

Avtor, pravoslavni teolog, filozof David Bentley Hart pojasnjuje stik krščanstva z rimsko kulturo in nadaljnjimi obdobji naše zgodovine. Presenetljivo dobro se pri tem sooči z miselnostjo novih ateistov, marsikomu izmed nas je kar lastna, ko razmišljamo, kam gremo in kako bomo kot človek in družba preživeli. Zaton krščanstva nam prinaša krizo kulture, krizo človekovega bivanja. Občutki niso prijetni.

In o čem govorijo Ateistične zablode? Krščanstvo je veljalo v rimskem cesarstvu za ateizem. Odklanjalo je rimsko tradicijo in bogove. Toda z novim Konstantinovim zakonom je postalo vodilna religija v cesarstvu. Cesarja religija ni zanimala, le okrepitev vladarske moči prek naklonjenosti številnih kristjanov. S svojim razodetjem je tako krščanska vera, ki je vera v osebo Boga, ki je postal človek in umrl zaradi greha in odrešenja ljudi, prinesla veliko novega v verovanje Rimljanov. Z novim načinom so se osvobajali fatalizma, kozmičnega obupa, strahu pred okultnimi vplivi, ki so dopuščali revščino in gladiatorske spektakle.

Ali jim nismo podobni? Ali naša družba ni ena najbolj prefinjeno nasilnih, kjer se umikamo v nihilizem, iščemo rešitev v vraževerju, magično verjamemo vsakemu dosežku znanosti, kakor pravi avtor knjige Hart? Ali ne prinaša neoliberalizem le pritiskov, tekmovalnosti in neodgovornosti? Ali se niso prav na judovsko-krščanski religioznosti in grško-rimskem humanizmu gradili etični in moralni temelji naše kulture? Ali ne še kako velja, kar je dolgo nazaj ugotovil Nietzsche, da bo zaton krščanstva prinesel krizo kulture? Mi pa še vedno iščemo bogove, v imenu katerih pobijamo sočloveka. Ali ni bilo število vojn, ki jih je vodil etični monoteizem, neznatno manjše od nešteto vojn, ki so jih vodili bogovi rimskega cesarstva?

Marsikateri odgovor na ta vprašanja najdemo v dialogu pravoslavnega teologa Harta z R. Dawkinsonom, S. Harisom, D. Dennettom in C. Hitchensom. Krščanski kulturi je nekdaj uspelo povezati intelektualne kulturnike, filozofe, kot so velika imena Avguštin, Origen, Dioniz ... Krščanstvo je vstopilo kot religija z dobro novico o novem življenju in odrešenju, ki zajema ves ustvarjeni svet. Z odpiranjem bolnšniic za uboge je že v 6. stoletju naredilo z ljubeznijo do najbolj revnih pravo revolucijo. Človek ni bil več človeku sovražnik, ampak brat, vreden njegove pozornosti, dostojanstva. S krščanstvom je človek dobil pravice, enakost pred zakonom ne glede na družbeni status ali spol, socialno in ekonomsko pravičnost. Kristjani so gradili nravno skupnost in postavili za najvišje merilo ljubezen do bližnjega.

Ali ne bi bilo k vstajenju nas samih in naše družbe dobro oživiti temeljnih stebrov, na katerih se je zgradila evropska civilizacija in etična načela, ki so za verne in ateiste ista? Po besedah nemškega etika dr. Eberharda Schockenhoffa nam je najpomembnejša v tem trenutku medicinska etika. Kje je meja zdravljenja in kakšne so pravice bolnikov, se sprašujemo. Zelo pomembni so nam tudi odnosi med ljudmi. V mednarodni skupnosti pa naj nam bi bil najpomembnejši mir. Ne moremo pozabiti najšibkejših, ki sami ne morejo braniti svojih pravic. To pa dodaja vsak dan znova papež Frančišek. Da si vrednote naše zgodovine delimo prav vsi, ki živimo pod soncem dežel, ki jih je zaznamovala krščanska revolucija, pa se še kako strinjam s Hartom. Tudi z Nietzschejem, ki je cenil tisto, čemur je zoperstavil svojega duha, krščanstvo.

Opreti se bo treba na tisto, kar nas združuje, povezuje, na spoštovanje vsakega izmed nas. Svoboda je ravno v tem, da uresničimo svoje pravo bistvo in napredujemo do cilja. To pa je bilo sveto kristjanom že pred 2000 leti.

Človeštvo preživi