Pravkar sem prebrala, bolje prelistala, časopis „Gotof je“, ki smo ga očitno vsa gospodinjstva v Mariboru prejela v nabiralnike. Prejeli smo ga že pred božičem, a sem ga odložila, ker nisem imela časa in ker še vedno urejam svoje misli po dogodkih z granitnimi kockami, balami sena in predvsem vrsti hudih besed – zapisanih in izrečenih. Priložnostni časopis je prišel kar iz županove pisarne, ker je na zadnji strani njegovo slovo. Podarja nam leto 2013 brez sebe - župana Franca Kanglerja.

Jezna sem in žalostna. Še vedno ne razumem gneva ljudi, mnogi med njimi so pred dvema letoma na volitvah obkrožili njegovo ime, predvsem pa ne zaupam. Ne zaupam ljudem, ki bi prevzeli ladjo sredi viharnega morja samo zato, ker imajo leta in modrost. Prav tako ne zaupam zelencem, ki očitno niti s kompasom ne znajo upravljati.

Franc Kangler je bil marsikdaj neroden. Bilo je veliko proslav, največ na začetku njegovega mandata, ko sem gledala v tla, ko je govoril. Pač. Potem je prišel še drugi mandat – zmagal je v prvem krogu in sprejela sem ga kot dejstvo. Bilo je nekaj manj „kanglerizmov“ ali pa si jih nismo več zapisovali. Ampak to, kar se je dogajalo v novembru in naprej, pa je preveč. Odločno prehitro je šlo in preveč podivjano je bilo, da bi bila kriva samo mestna oblast.

Direktorica območne enote Zavoda za zaposlovanje mi je povedala: 18-odstotna brezposelnost v središču Maribora. Številne družine morajo preživeti, čeprav sta oba od staršev brezposelna in čeprav nimajo vrta, da bi pridelali vsaj zelenjavo. Pojma nimam, kako živijo, mislim pa si, kaj se plete v njihovih glavah. Gnev, srd, bes, jeza in potem upor. Zares ni čudno, da se dogaja ulica. Po dva otroka na družino – šoloobvezna, morda študenta, morda pa celo že mlada brezposelna – morda s končano fakulteto, a zaposljiva v službi, ki jo dodeljuje najmočnejši delodajalec – država.

Koga v tej državi je treba obsoditi za kriminal, ki se dogaja mladim ljudem? Šolali so se, ker smo imeli polna usta fraz, kot so „učeča se družba“, „na znanju temelječa družba“, „znanje za prihodnost“ itd. Govorimo o novih investicija, ki bodo „zagnale gospodarsko rast“. A da ja? Kdo pa bo delal? Avstrijska ali italijanska podjetja z bosanskimi delavci? Ti moji mladi Mariborčani pa bodo še naprej trkali na vrata državnih institucij, prosjačili in tako kot moja mlada sodelavka pred dnevi s solznimi očmi govorili, da niso krivi, ker se niso rodili nekaj prej, pravočasno, ko se je še dalo dobiti službo v javnem sektorju. Boste rekli, da so mnogi hodili na tehnične fakultete, iz katerih je bojda zrasla mariborska univerza. No, ja. Bi morda hodili, če bi pred dvajsetimi leti TAM prodali, zaradi mene podarili, kakšnemu tujemu avtomobilskemu gigantu. Ampak to je posebna zgodba.

Od vseh družbenih podsistemov smo daleč najbolj „zafurali“ šolstvo. Ko sem se daljnega leta 1976 vpisovala na fakulteto, se je tja vpisovalo 10 odstotkov generacije, ki je končala srednjo šolo. Danes v različne programe univerz in drugih visokošolskih zavodov želijo vpisati 120 odstotkov vsakoletne generacije otrok. Prav ste prebrali. Po 4000 mest več se razpisuje, kot je študentov. Ne vprašajte me, kako gre to skupaj s kadri, prostori itd. Nimam pojma, vprašajte dekane. Nimam zanesljivega podatka, koliko se jih izobražuje za poklice, ki so zaposljivi v javnem sektorju, tisti, ki sem ga slišala, pa je preveč strašen, da bi ga razglašala.

Pred kratkim je meni ljubi in trezni akademik dr. Žekš v enem izmed omizij moje televizije govoril o Švicarjih, ki da na fakultete vpisujejo 16 odstotkov srednješolcev. Seveda najboljših, ker najbrž zaupajo svojemu šolskemu sistemu, da jih bo do let, ko se je treba vpisati na univerzo, znal izbrati.

Pri nas pa sta v nebo povzdignjena „dostopnost študija vsem“ in „avtonomija univerz“ pripeljali do točke, na kateri smo. Dostopnost študija se da urediti s sistemom štipendiranja, ampak avtonomija univerz …, ta pa nam bo dala vetra.