Če nekateri predvsem v zadnjih dneh tako hvalijo naravo, pozabljajo, da sta narava tudi bolezen in smrt. Narava so objektivne stihijske, neobvladljive ali pa težko obvladljive sile, kjer ni milosti, kjer vlada zakon močnejšega. Narava je ubijanje, je žretje drug drugega, kjer enemu uspe, drugemu ne. Proti naravi kot nam nadmočni kruti stvarnosti se moramo stalno boriti, da zadostimo načelu ugodja, ki je tudi nekaj naravnega.

Torej se najde v njej tudi mnogo lepega. In če enostavno rečemo, da je narava vse, kar je, spada vanjo tudi homoseksualnost. Zato ko govorimo, da je le heteroseksualnost naravna, moramo vedeti, da ni s homoseksualnostjo dosti drugače, ker oseba svoje spolne usmeritve ni izbrala sama, ni zanjo kriva. Narava, ki je nekako onkraj dobrega in zla, pogosto ljudske volje ne uboga. Naša smrt pa je dokaz njene končne premoči.

Čeprav se še tako trudimo, delamo neverjetne reči, nas na koncu ni več. Zato je ta, ki smrt izniči, Nekdo, ki je zunaj narave. Njegov prihod na svet v prazniku božiča je, kar ustvarja v tej spinocistični celoti nekakšno necelost, da si drznemo paradoksno reči: Celota je več kot celota. Smrt je torej poražena z močjo Nekoga, ki s svojim duhom veje nad svetom ter ga prežema, zaobsega vesolje, ki iz njega izhaja in je postavljen kot Neskončnost, o kateri ne vemo nič.