Nesporazumi in trenja so nastajali tudi v devetdesetih, konec koncev je zaradi njih razpadel Demos. V preteklem desetletju sta se zaradi sprememb volilnega sistema znašla na nasprotnih bregovih takratni predsednik SLS-a Franc Zagožen in Janez Janša. Zagožen je s spremembo ustave pomagal preprečiti, da bi Slovenija dobila večinski volilni sistem – in se s tem tudi formalno razdelila na dva politična bloka -, kar je še danes eden osrednjih političnih ciljev Janše in SDS-a.

Tesne zaveznice in potencialne koalicijske partnerice so hkrati tudi tekmice, zato praske med njimi niso nič neobičajnega. Vendar pa je tokrat nekoliko drugače. Razlogov za to je več. Prvi je zasuk Janševe politike. Od afere Patria predsednik SDS-a radikalizira stranko. V zadnjem času gradi svojo politiko skoraj izključno na strahu pred begunci. Temu je bilo namenjeno tudi sobotno zborovanje, ki pa več kot očitno ni doseglo svojega namena. Zaradi prekinitve balkanske poti begunci ta hip niso tema, ki bi mobilizirala množice. Poleg tega je zborovanje NSi izkoristil za manifestacijo razlike: Nova Slovenija se namreč že nekaj let premika proti desni sredini, kjer je ravno zaradi Janševe politike ostal prazen prostor zmernih volivcev. Tistih, ki svoje stranke preprosto nimajo.

V vodstvu Nove Slovenije so se hkrati okrepili politiki mlade generacije, ki ne čutijo več strahospoštovanja do junakov osamosvojitve in ki so se očitno naveličali čakanja v opoziciji. Spora na desnici torej tokrat niso sprožile samo politične razlike, ampak napoveduje tudi menjavo generacij. To je za Janšo, ki je edini med osamosvojitelji na političnem vrhu že četrt stoletja, pravzaprav najbolj zlovešče znamenje. Celo med najbolj zvestimi pristaši, tistimi, ki so v času afere Patria protestirali pred sodiščem, je slišati pozive, naj Janša še naprej vodi desnico, a iz ozadja. Predsedniško mesto pa naj prepusti mlajšim.

To se seveda ne bo zgodilo. Janša ni politik, ki bi se prostovoljno umikal. Vendar gre zdaj zares – če bo izgubil tudi naslednje volitve, bo to zagotovo začetek njegovega političnega konca. Na svojo priložnost namreč ne čakajo samo tekmeci v drugih strankah, ampak tudi dolga vrsta nekdanjih vplivnih, ambicioznih in razočaranih članov stranke. Za zdaj molčijo, a če SDS tudi po naslednjih volitvah ne bo vodil vlade, je do oblikovanja resne alternative na desnici samo še korak.

Nova Slovenija, ki se zgleduje po nemškem CDU-ju, potrebuje čas. Ljudmila Novak pač ni Angela Merkl in mladi poslanci so za vodilne funkcije v državi res še premladi. Spor z Janšo lahko stranko razbije in odžene pomemben del volivcev, lahko pa ji da nov zagon in privabi nove pristaše. Ni izključeno, da Nova Slovenija v svoje politične načrte vključuje tudi biološka dejstva – da bo do menjave generacij prej ali slej moralo priti in da bo do takrat stranka morala zgraditi svojo identiteto in politično dozoreti.

Ta hip so odprte prav vse možnosti, tudi ta, da desnica po volitvah prevzame oblast pod Janševim vodstvom. Na to bodo vplivali predvsem procesi v Evropi: razplet begunske krize, terorizem, vzpon skrajnih političnih strank in nove težave evropskega in svetovnega gospodarstva.

Janša je bližje Orbanu kot Merklovi, kljub temu pa bi v njegovi vladi zagotovo sodelovala tudi Nova Slovenija. Verjetno ne z Ljudmilo Novak, zagotovo pa z Alešem Hojsom. Če pa bo volilni izid pokazal drugačno podobo in če bo Janša še naprej izgubljal na desnem političnem polu, bo to do temeljev spremenilo celoten slovenski politični prostor. Tudi na levici, ki si bo končno morala priznati, da že predolgo zmaguje z glasovi proti Janši, in ne zaradi lastnih sposobnosti.